Prispevek, v katerem govorim o ideji, ki jo imenuje Mclaren the end of education, in o ideji, ki jo isti avtor povezuje s kapitalističnimi orgijami, moram nadaljevati z razmislekom o vsakdanjem življenju, ki se zopet neposredno navezuje na razmislek o njegovi psihopatologiji. Nadaljevanje omogoča nova ideja, pod katero se je sicer že večkrat podpisal Alain Badiou: politiki ne razmišljajo. V naslednjih tednih bodo slovenski politiki živ dokaz zapisanega.

V času volitev, referendumov in postavljanja nove vlade bo zato očitno, kaj zapisano pomeni. Politiki in njihovi svetovalci, piarovci, razni doktorji in strokovnjaki za komuniciranje, medije in manipuliranje bodo množično prepričevali ljudi v ideje, ki jih morajo vsekakor sprejeti, češ da so dobre, izvrstne in celo univerzalne, čeprav bo obenem jasno videti, da so plehke, prazne in votle kot sod, da ne predstavljajo ničesar.

Take ideje bodo uporabljali, ker vedo, ali pa so jim prišepnili, da tudi ljudje vedo, da gre zgolj za igro, za videze, za domneve, za rokohitrstvo, podobe, imaginarije, iluzije, simulacije in vse drugo, kar omogoča objektivno ustvarjanje vtisa, da politiki vodijo politične zadeve, da jih imajo čvrsto v rokah, čeprav nimajo v rokah absolutno ničesar, kajti igro vodi Kapital.

Ki ima jasne interese, natančno začrtane cilje in dobro razdelane strategije, kako do njih tudi priti. Kapitalu se zato ne upiraš, Kapital zgolj ubogaš in obenem preračunavaš, koliko koristi boš imel – za sebe, seveda.

Politikov, ki ne razmišljajo, ne zanima obče dobro, ne zanimajo jih drugi ljudje. Če bi jih resnično zanimali, bi se vedli bistveno drugače. Psihologi so že zdavnaj dokazali korelacije med vedenjem politikov in interesi za drugega človeka. Treba je zgolj pogledati, kako se naši politiki obnašajo, in zadeve so takoj jasne.  

Vse to so politiki počeli tudi v preteklosti, toda sedaj bo še nekoliko drugače. Časi so se namreč spremenili in se še spreminjajo, kar pomeni, da se je spremenila subjektivnost ljudi, spremenilo se je njihovo zaznavanje realnosti, spremenili so se načini njenega razlaganja.

Jean Baudrillard je o tem pisal že pred časom v knjižici z naslovom L'Autre pur lui-même. Njegova začetna, uvodna ideja je izvrstna: vse se začne z objekti, le da danes ne obstajajo več sistemi objektov. Namesto prizorišč in zrcal imam zato na voljo zaslone in mreže, nadaljuje avtor. Zasebna telematika, kot jo imenuje, postaja usoda slehernika: vsak človek gleda v osami samega sebe in se skuša promovirati ter ustvariti pri drugih ljudeh vtis suverenosti, samozavesti in odločnosti, čeprav je povsem ločen od izvorov idej, s katerimi se šopiri. Vede se, dodaja Baudrillard, kot astronavt v kapsuli, v katero prihajajo od zunaj navodila, kaj naj naredi, saj sam ne more upravljati z ničimer brez predhodnih odgovorov na vprašanja, ki jih zastavlja upravljavcem – ti so kajpak tam daleč nekje onstran zaslonov, prek katerih komunicira z njimi.

Živimo v obdobju zaslonov, miniatur in tehnoloških procesov, s katerimi zlasti pripadniki elit procesirajo prostore in čas tako, da dobivajo njihovi občudovalci ali preprosti uporabniki njihovih stvaritev občutek, da je vse namenjeno njihovemu užitku, njihovemu zadovoljstvu in njihovi sreči. V resnici z miniaturami, s skrbno načrtovanimi gestami, načini oblačenja in stavki, ki jih izrekajo, oblikujejo javne prostore kot brezoblična telesa; izraz je Baudrillardov. Taka telesa ljudje zaznavajo kot vsepovsod navzočo vidnost korporativnih kodov, korporativnega žargona, blagovnih znamk, piarovcev, nevidnih socialnih dialogov in propagande oziroma oglaševanja. Po domače: javni prostor v obliki telesa nastaja kot več-kot-vidna realnost, torej kot realnost-ki-je-več-kot-realnost. To je posebna realnost, za katero so ljudje spontano prepričani, da so osebe, ki se pojavljajo v njih, poštene, iskrene in resnicoljubne, čeprav jim je obenem že jasno, da gre za ekstazo komuniciranja, ustvarjanje mrež, v katerih je bistveno kroženje dobrin, med katero spadajo tudi osebe, njihovo ponujanje in prodajanje.

Take so strategije novodobnega politika, ki ga ne zanima, kako bi lahko ideje spremenil v dobre prakse za ljudi, temveč ga zanima zgolj vtis, ki ga lahko naredi na volivce. Zanima ga torej to, kar je na površju, kar je plehko, trenutno, instant in pusti začasni pečat. Nastaja neuporabna in povsem nesmiselna objektivnost stvari, predmetov in objektov, ki jih je tako rekoč neskončno, brezmejno veliko, zato imajo tudi potrošniki brezmejno velike občutke krivde, da ne morejo vseh pokupiti, porabiti in tako prispevati k rasti BDP-ja, kar je po novem sicer njihova ultimativna življenjska okupacija, ker tako veleva oblast.

Živimo v svetu pornografske objektivnosti, v svetu nesmiselnih vtisov, bliskovitih akcij in nenehnega uporabljanja žargona oziroma novoreka, zato je težko kogarkoli prepričati v karkoli, a saj sploh ne gre [več] za prepričevanje, kot rečeno. Gre zgolj za tehnologije, s katerimi si kdo obeta trenutni vtis, ki zasenči vse druge, ker je kratko malo močnejši, spretnejši in tehnološko bolj dovršen.

Politična igra sodobnega vsakdanjega življenja je namreč bliskovita igra vtisov, neskončnih preslikav, digitalnih simulacij in nenehnega obračanja stavkov oziroma sofistike, kot so jo imenovali Stari. Saj tudi v preteklosti ni bilo bistveno drugače, toda sedaj je vse pomembnejše življenje v mrežah oziroma na površini, ki je plehko, plitvo in brez globin. Svet je namreč vse bolj mrežasta tkanina, površina brez meja, na kateri je pomembno, kdo hitreje in spretneje kupi blago, nato pa ga s profitom proda.

Seveda so ljudje kupovali in prodajali tudi v preteklosti, toda takrat svet še ni bil zasičen. Sedaj je zasičen, kar pomeni, da ima vsakdo na voljo le še eno možnost: življenje v mehurčku, ločenem od vseh drugih mehurčkov. Taka je ultimativna empirija po prelomu, ki ga zaznamuje izjava družba ne obstaja.

Posamezni ljudje so v mehurčkih miniaturni egoti, ki se skušajo napihniti, zato se nosilci propagande nanje naslavljajo z ljubkovalnimi izrazi, kot so: vse je namenjeno prav vam; tu smo zaradi vas; za vas in namesto vas načrtujemo prihodnost [vašega mehurčka].   

Usoda slehernika je tako jasno začrtana: neskončno diferenciranje, fragmentiranje in recikliranje istega; brezmejno število podob, zaslonov in zatrjevanja, da imajo posamezniki na voljo vse in še več; promiskuiteta detajlov, pornografiranje vsakdanjih izkušenj; vsepovsod navzoča logika nenehnega izginjanja in pojavljanja novega.

Posameznih ljudi ni več. V orisanem svetu simulacij, zaslonov in pornografije, ekstaze komuniciranja prostituiranja simbolnih bitij obstajajo le še mutanti, pripravljeni na dizajniranje in redizajniranje. Človek je kajpak od nekdaj potencialni mutant, čas mutiranja pa je mogoče sedaj pospeševati in poljubno spreminjati, da bi imeli pripadniki elit še več privilegijev, še več profitov in še več oblasti, medtem ko se bodo mutirajoči sleherniki vse bolj utapljali v brezbrižnem svetu, na katerega preži nadčloveški dogodek v obliki naravne katastrofe, ki je seveda zgolj levičarki, marksistični, socialisti in komunistični konstrukt, kot bodo rekli tisti, ki ne morejo brez zlivanja gnojnice po soljudeh, toda Dušan Rutar si prav gotovo ni izmislil podatka, da je prav danes pretok Donave na Dunaju 11.000 kubičnih metrov na sekundo, medtem ko je bil v nedavnih katastrofalnih poplavah v Sloveniji pretok Drave 3300 kubičnih metrov, če se omejim zgolj na enega v vrsti rušilnih naravnih pojavov v zadnjih letih; povprašajte soseda, če sploh ve, kaj se ta hip dogaja v Srbiji, v BiH in na Hrvaškem, ali pa še bolje: povprašajte kar sebe.