Nenehno dobivam pisma.

Dragi Dušan,

ravnokar sem od Lekarne Ljubljana dobila SMS sporočilo s tole vsebino:

Za Vas smo pripravili brezplačno predavanje na temo Kako premagati stres, ki bo v torek 20. 5. Na predavanju bomo imeli tudi smejoči antistres odklop, saj bomo izvajali jogo smeha. Vljudno vabljeni. ....

Temu bi sicer povsem nemoteče lahko dodali: ... in igrali se bomo z barbikami ali pa se bomo šli zdravnike ...

Napisal si odlično kolumno. Ali lahko napišeš kaj na temo, kako učinkuje na ljudi, zlasti na mladino, nenehno visenje na netu ...

Ko sem prvič slišal človeka, ki je rekel, da ima tisoč prijateljev na svojem facebook profilu, a niti enega v realnem svetu, da bi se pogovarjal z njim, se mi je zdela njegova izjava še kar zanimiva. Ko mi je povsem enak stavek izrekel stoti, me je grabila neka nenavadna, čudna panika, tesnoba ob spoznanju, da imajo vsi ti ljudje gotovo prav in da preprosto ne lažejo, kar pomeni, da dejansko nimajo okoli sebe ljudi za pogovor, da so torej osamljeni. Tesnoba je bila še večja ob misli, da je morda takih ljudi bistveno več, kot si predstavljam. Kaj se torej dogaja?

Do odgovora lahko pridemo po ovinku. Za začetek bi se rad zadržal pri zgodovini kritične pedagogike, ki ni le zgodovina idej in šolskih praks, načinov razmišljanja, kako bolje vzgajati mlade ljudi in jih poučevati ter pripravljati za življenje v kapitalističnem svetu, da bodo čim boljša delovna sila, zmožna dodajati vrednost. Je namreč mnogo več: je zgodovina osvobodilnih praks, ki postajajo vse pomembnejše.

In so morda danes še bolj potrebne kot nekoč, kajti življenje v virtualnih in kibernetičnih svetovih, odvisno od digitalnih tehnologij, nas je že dodobra zasužnjilo. V svetovih simulakrov, nadomestkov in simulacij so pristni medsebojni odnosi med empiričnimi ljudmi lahko nenadoma del zgodovine, nekega preteklega obdobja, ki ga preprosto ni več. Ideja in praksa osvobajanja lahko dobi v taki perspektivi nov pomen.

Na prvi pogled se zdi nepotrebno povezovati šolske prakse, pedagoške ideje ali vzgojne prijeme z revolucionarnimi družbenimi praksami oziroma z osvobodilnimi dogodki, pa vendar bi bil tak očitek prekratek in bi z njim zgrešili bistvo kritične pedagogike.

Otroci namreč ne živijo v praznem prostoru, kar je bržčas očitno vsakomur. Živijo v družbenih prostorih, zato je njihovo izobraževanje in vzgajanje vselej že del družbenih praks, s katerimi se občestva ohranjajo pri življenju.

Življenje v kapitalističnih občestvih pa ni tako samoumevno, kot bi si kdo želel, zlasti pa ni tako neproblematično, kot bi morda radi, čeprav imamo v kibernetičnih prostorih na tisoče prijateljev in lahko neskončno dolgo klepetamo z njimi. Eden ključnih izrazov za življenje v takem svetu je prav gotovo odtujenost. Kaj pomeni?

Odtujenost v kapitalističnem svetu najprej pomeni, da so delavci odtujeni od produktov svojega dela oziroma vrednosti, ki jo ustvarjajo. Zanje dobijo nadomestila v obliki mezd, toda nekdo drugi pobere dobičke, presežke oziroma profite. Odtujenost pomeni tudi izključenost iz procesov odločanja. Ali po domače: delavcev nikoli nihče ničesar ne vpraša.

Začne se že v vrtcih. Otroci največkrat niso enakopravni udeleženci vzgojnih procesov. Vzgajajo jih vzgojitelji, ki se pridružujejo staršem v prepričanju, da morajo biti otroci predvsem dobro prilagojeni svetu, v katerem živijo, rastejo in uspevajo.

Do določene mere imajo celo prav, toda to še ne pomeni, da morajo postati odtujeni, kot so odtujeni sami, kajti tudi od njih se pričakuje, da bodo izolirani potrošniki in ubogljivi delavci, ki vse več časa preživijo v kibernetičnih prostorih, kjer se lahko zadevajo z najrazličnejšimi vsebinami in si dajejo duška.

Drugi pomembni izraz v kapitalističnih občestvih je komodificiranje ali spreminjanje ljudi v potrošne dobrine oziroma blago. Tudi ljudi je namreč mogoče kupovati in prodajati; ne kot blago na policah veletrgovin, kajpada, temveč na bolj prefinjene načine, zaradi katerih ljudje včasih spontano rečejo, da ima vsak človek svojo ceno.

Peter Mclaren pravi (bilo je na konferenci z naslovom Paulo Freire Conference 2012), da obstajajo v kapitalističnih občestvih sile, ki spreminjajo ljudi v udeležence tega, kar sam imenuje orgija kapitalističnega potrošništva.   

Sile, o katerih govori Mclaren, delujejo na ljudi tako, da jih ti prepoznavajo kot dolžnost, da smejo reproducirati oziroma obnavljati ključne koordinate življenj, ki pa so prav odtujenost, komodificiranje in izkoriščanje delavcev. Vtis za zunanjega opazovalca je zato paradoksen: vse se divje spreminja, da se ne bi nič bistvenega spremenilo.

Otroci se v takih občestvih že zarana naučijo, kdaj je najbolje biti tiho in kako po svojih močeh prispevati k ohranjanju istega, naučijo pa se tudi, da je lahko sekundarno življenje v kibernetičnih svetovih priročen odklop, hiter izhod iz realnega sveta in pribežališče.

Naučijo se, kdaj imajo koristi od svojega vedenja in kdaj ne, kdaj je bolje pobegniti in se skriti v svetu simulacij. To je zelo racionalno in odrasli jih zato pogosto nagradijo ter rečejo, da so nekaj naredili zelo dobro ali celo izvrstno.

Dokler so take izjave moralno in etično spremenljivo, jih je treba uporabiti čim večkrat, ko pa postajajo ovira na poti osebnostnega razvoja, duhovne zrelosti in etične odgovornosti, jih je treba z gnusom in brezpogojno zavrniti.

Taka je naloga vzgojiteljev in učiteljev, vendar je vprašanje, če so ji zares kos. Ovira jih namreč že lastna odtujenost, ovira jih položaj delavcev, saj so delavci, vprašanje pa je tudi, koliko kritične misli so uspeli prinesti s seboj v odraslo dobo.

Otroci za zdrav razvoj potrebujejo tudi vzornike. Vselej jih zato najdejo, saj to ni težko. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je kajpak tole: Ali ne bi bilo dobro, da bi bili vzorniki zastopniki družbene pravičnosti? Odgovor je vsekakor pritrdilen.

Koliko takih vzornikov najdejo otroci v realnem svetu, koliko jih najdejo v kibernetičnih svetovih?

Družbena pravičnost je glavni vzvod vsakega osvobajanja posameznikov in samih občestev. Zaradi potrebe po jasnosti povejmo še tole: pravičnost ne more pomeniti, da je človek v službi izkoriščevalskih družbenih procesov, zaradi katerih trpijo številni ljudje. Pravičnost lahko pomeni le upiranje takim procesom in boj zoper izkoriščanje. 

Če se ljudje zaradi zabav, spektaklov, pustolovščin, simulakrov, adrenalina in drugega dobro počutijo, še ne pomeni, da se je povečala družbena pravičnost. Če imajo na voljo dvesto televizijskih programov, s katerimi si lahko popestrijo dni, še ne pomeni, da je kdorkoli bolj zrel, osebnostno močan in samozavesten v boju zoper družbeno izkoriščanje, manipuliranje, sprenevedanje ali brezbrižnost. Polne police v trgovinah še nobenega človeka niso spremenile v bolj poštenega, iskrenega in pogumnega. Takega vedenja se je mogoče naučiti le ob vzornikih in skupaj s sotrpini, kajti izolirani posamezniki so tudi ob vzornikih še naprej zgolj izolirani. In v kibernetičnih prostorih čas ne obstaja, tam je kot v risanki, v kateri ni smrti.

Pomemben je torej prav obrat v načinu razmišljanja o empiričnem družbenem okolju, vzgajanju in izobraževanju znotraj njega. Družbe obstajajo, bi moral biti prvi slogam, ki bi se ga naučili malčki. Ne obstajajo zgolj egoistični posamezniki, ki delajo na sebi, da bodo čim bolj uspešni. Pogoj vsakega resničnega uspeha v življenju je obstoj družbe in družbenih mehanizmov oziroma procesov, katerih delčki smo.

Prav zato jih je dobro spoznavati in razumeti, kajti v kapitalizmu ni pomembna le proizvodnja dobrin in blaga, temveč je vedno pomembnejša tudi proizvodnja vednosti oziroma znanja.

In šole so pomemben člen v verigi ustanov ter institucij in drugih krajev, kjer se proizvaja in distribuira vednost.

Šole so zato svojevrstne tovarne, učitelji pa so delavci, ki proizvajajo in distribuirajo znanje. In nikakor ni vseeno, kakšno znanje oziroma vednost proizvajajo. Torej ni res, da se na teh krajih zgolj objektivno in neproblematično razdeljuje znanje med učence, znanje, ki si ga domnevno vsi želijo.

Znanje je vselej selekcionirano, prebrano in izbrano, cenzurirano in omejeno, dovoljeno ali prepovedano. Pred vsakim učiteljem je zato zahtevna naloga, saj ni vseeno, katero znanje bo prenašal na naslednji rod. Zlasti ni vseeno v luči prihodnosti oziroma bodočnosti, kajti že danes bi morali množično razmišljati o postkapitalističnem, socialističnem ali komunističnem svetu. To od nas terjajo spoznanja o naravi morale, etike, družbene pravičnosti, solidarnosti, egalitarnosti in prihodnosti človeštva, kajti sam kapitalizem ne zmore ničesar od tega, ker je inherentno nepravičen in izkoriščevalski.

Če bi bilo vse odvisno zgolj od kapitalizma, bi se celotno javno življenje ljudi privatiziralo, privatizirale pa bi ga zasebne korporacije in ga ročno prenesle v kibernetične svetove. Privatizirale bi ga z enim samim ciljem, ki je kajpak že dolgo povsem očiten: nagrmaditi čim več profitov – zase, seveda. To se bo morda tudi zares zgodilo.

Učitelji v učilnicah ne bi smeli zastopati kapitalizma, temveč bi morali zastopati višje cilje, kot je na primer resnica [družbenega življenja], ne bi smeli dovoliti, da jih kapitalizem zaslepljuje s ponudbo blaga na svobodnih trgih, kajti v končni posledici osvobaja zgolj resnica, kar pomeni tudi to, da ni dovolj, če se z delom na sebi spreminjajo le posamezniki, saj bi se morale preobraziti tudi družbe.

A najprej je kajpak treba verjeti, da sploh obstajajo. Znotraj virtualnih in kibernetičnih svetov ravno ni videti, da obstajajo.