Po nekaterih podatkih ima vsak peti učence v ZDA znamenito diagnozo ADHD, kar pomeni, da potrebuje terapijo – na primer ritalin. Diagnozo dobijo pogosteje dečki, saj je za deklice in kasneje odrasle ženske rezervirana neka druga diagnoza: tesnobna stanja in depresija. Poraba ritalina in prozaca zato raste v nebo in seveda prispeva k rasti BDP-ja. Podatki so šokantni, toda videti je, da je zaradi tega redkokdo zaskrbljen. Zaskrbljujoče je, kako hitro je mogoče nekomu pripisati diagnozo, češ da ima to ali ono motnjo, in ga začeti zdraviti, prodajanje zdravil pa postaja biznis brez primere. Potegnimo vzporednico.

Državljani Slovenije že nekaj let vedno znova poslušamo zgodbe o političnih sodbah in pogromih zoper veljake, o stricih iz ozadja, rdečih zarotnikih, marionetah in podobnem. Človeku mora pasti v oči dejstvo, da so to izrazi, ki jih sicer srečamo tudi na nekem drugem polju, v svetu psihopatologije, kliničnih diagnoz in zdravljenja duševnih motenj. So ljudje, ki uporabljajo te izraze, moteni, slabi ali zgolj preračunljivi?

Strokovnjaki neradi postavljamo diagnoze ljudem in neradi kar iz prve govorimo o duševnih boleznih ali psihičnih motnjah, o potrebi po zdravljenju in podobnem. Če nekdo dolga leta vedno znova omenja zarote in strice iz ozadja, vendarle še ni nujno paranoiden. Normalnost je raztegljiv pojem in psihologiziranju vedenja bi se morali izogibati, kolikor je le mogoče.

Ljudje so lahko vznemirjeni zaradi določenih pojavov, lahko so zaskrbljeni, lahko so pod stresom, lahko so nervozni ali živčni, lahko imajo celo privide in druge motnje, toda do paranoidnosti manjka še veliko.

Pa vendar zadeva ni tako zelo preprosta. Postavljanje diagnoz ima namreč jasno določeno družbeno funkcijo. Kdor dobi diagnozo, je označen, zato se ljudje trudijo, da bi se diagnosticiranju izogibali, kolikor dolgo se le da, kajti diagnosticirana psihična težava je v teh krajih še vedno sramota. In ko je diagnoza vendarle postavljena, je že mogoče razmišljati o zdravljenju, o tabletah in drugih terapijah, kot so kirurški posegi v možgane, vse to pa stane in kdo lahko s tem mastno služi, da ne govorim o tem, da vse skupaj gotovo prispeva tudi k dvigovanju tako ljubljenega BDP-ja.

Ponavljanje izrazov, ki so zapisani v naslovu tega prispevka, je, ne glede na vse, zanimivo že zaradi samega ponavljanja. Obstaja nenavadna vztrajnost, zaradi katere se izrazi vedno nova pojavijo v medijih, in to ni čisto naključje; ponavljanje je v funkciji in sproža v občestvu natančno določene učinke.

Psihologija, zlasti pa nevropsihologija, znata pojasniti, zakaj nekateri ljudje trmasto vztrajajo pri svojih stališčih in prepričanjih celo tedaj, ko so soočeni z objektivnimi dejstvi. Prav tako znata pojasniti, zakaj na primer psihopati preprosto ne čutijo nobene krivde, potem ko jih soočijo z dejstvi, ki dokazujejo, da so na primer ubili toliko in toliko ljudi. Nekateri psihopati pravijo, da so pri prvem umoru še imeli nekoliko slabe vesti, potem pa vse manj in na koncu čisto nič.

Toda psihopati niso le ljudje, ki morijo nedolžna dekleta. Daleč od tega: psihopatske osebnostne poteze, značilnosti, lastnosti ali dimenzije imajo tudi ljudje, ki jih srečujete vsak dan in so videti povsem normalni.

Vedenje ljudi, o katerih govorim, je povezano z določenimi spremembami v delovanju možganov, pa tudi z nekaterimi drugimi, zlasti genetskimi, dejavniki, kar pomeni, da je nanje zelo težko vplivati ali pa celo ni mogoče.

Bolj zapleteno pa je pojasniti tako imenovane osebnostne motnje, spremembe v vedenju ljudi, ki se kažejo kot antisocialnost, narcizem, grandioznost, zlorabljanje in izkoriščanje drugih ljudi, različne oblike pretiravanja in podobno.

Kot rečeno: obstajajo močni pritiski in interesi za postavljanje diagnoz ter uveljavljanje terapij. Saj že v vrtcih in zlasti v šolah pošiljajo učence in dijake k psihologom, ko se učiteljem ali drugim zdi, da je z njimi nekaj narobe. Laičnega diagnosticiranja ljudi je, kolikor hočete.

Kaj potem reči za vedenje politikov, ki na primer nikakor nočejo slišati, da so naredili kaj narobe, ko so ponarejali spričevala, prejemali podkupnine ali pa so že pravnomočno obsojeni, pa jim poziva, naj odidejo v zapor, kratko malo ne morejo izročiti, ker čez noč skoraj dobesedno izginejo z obličja Zemlje, čeprav obenem vsi natanko vedo, kje so. Kako diagnosticirati tako vedenje? Ali pa se je treba obnašati, kot da je vse v najlepšem redu?

Vzporednice so lahko zelo produktivne. Pojavljajo se namreč nove diagnoze, izmed katerih so nekatere prav zanimive: abseksualnost ali pretirana skrb po iztrebljanju obscenosti; motnje kognitivnega ritma ali lenoba; hiperseksualnost ali pretirani libido; negativistične osebnostne motnje ali tarnanje oziroma nerganje; motena raba nikotina ali preprosto kajenje; sporadično eksplozivno vedenje ali napadi jeze. To seveda ni nobena posebnost, saj se nenehno pojavljajo novi simptomi in nove oblike vedenja, za katere so strokovnjaki prepričani, da postajajo motnje ali celo bolezni, ki jih je treba zdraviti. Zadeve lahko postanejo tudi čudaške ali bizarne, toda še vedno ostaja odprto vprašanje, kaj je z ljudmi, ki dolga leta govorijo o zarotah, zarotnikih, političnih napadih nanje, z ljudmi, ki očitno ne morejo sprejeti preprostega dejstva, da so naredili nekaj narobe in da morajo za to prevzemati odgovornost.

Človek, ki ne zmore ali noče prevzeti odgovornosti za lastno vedenje in za to, kar je storil, ima prav gotovo težavo, pa če prizna ali ne, če se tega zaveda ali ne, če ima diagnozo ali je nima. Pravzaprav je težava še večja, če se je ne zaveda, kajti v takem primeru mirno živi naprej, kot da se ne dogaja nič posebnega. Še huje pa je, če se tudi ljudje iz njegove okolice obnašajo na enak način.

Ali bi bilo treba diagnosticirati tudi slabo vedenje, neproduktivno vedenje, nemoralno in neodgovorno zlorabljanje in izkoriščanje delavcev? In kaj narediti, ko se ljudje normalno odzivajo na nenormalna dogajanja v okolju?