Ko omenim, da hodim na počitnice z invalidi, me ljudje vprašajo marsikaj, le tistega ne, kar bi o invalidih rad povedal. Zdaj bom enkrat za vselej odgovoril na vprašanja, ki jih dobim, in na tisto, ki ga ne.

A jim tudi rit brišeš?

Če si je sami ne morejo, jim jo mora nekdo, ki lahko. Ali naj hodijo okoli posrani?

Kdor se tako težko premika, da si riti ne more obrisati sam, ponavadi tako počasi presnavlja, da do tega pride le enkrat na nekaj dni. Če  premoreš vsaj malo sočutja, si torej vesel, ko se to zgodi. Če ga nimaš, pa med invalidi tudi nimaš kaj iskati …

Kako lahko to počneš? (Jaz ne bi mogel/-la.)

A ti lahko brišeš svojo rit? In rit svojega otroka? In čevelj, s katerim si stopil v drek? … Pač obrišeš.

Eni to lahko, drugim pa gre na bruhanje. Dokler ti ni treba, ne veš. Če takrat ugotoviš, da ne moreš, namesto tebe tisto rit pač obriše nekdo drug. Brez zamer. Kdor bi zameril, se ponavadi ne javlja za brisanje riti …

Kakšni so invalidi?

Takšni, kot bi bili mi, če bi bili na njihovem mestu. Zelo različni torej. Ne da se jih strpati v en predalček … Kot tudi ne Ciganov in univerzitetnih profesorjev …

Avtisti večinoma niso Rain Mani, tu in tam pa kdo tudi je. Samotarji? Ne. Družbo imajo radi, ampak (vsak) po svoje, in ko jim je dovolj, se umaknejo. Nekateri sploh ne govorijo, drugi uporabljajo tri besede, tretji radi poklepetajo, četrti pa, če so razpoloženi, govorijo kot raztrgani dohtarji.

Njihovo neprestano ponavljanje določenih gibov, besed in stavkov ti lahko sčasoma gre na živce, lahko pa postane vir zabave. Je tudi izjemno nalezljivo; po nekaj dneh veliko udeležencev pogosto uporablja iste znake za sporazumevanje, in nikoli ne pride do nesporazumov.

Cerebralna paraliza je posledica poškodb možganov v času do 1 leta starosti. Ima toliko obrazov, kolikor je cerebralcev. Lahko imajo težave s premikanjem leve, desne, zgornje ali spodnje polovice telesa. Mišice so trde, mehke ali v neprestanih krčih, nekaterim pa se roke ne odzivajo na razum, temveč na čustva. Razpon govornih možnosti je od 0 do spodobnega pevskega nastopa na bitkah talentov. Razpon umskih zmožnosti je od nepismenosti do izpolnjevanja pogojev za Menso. Možne so različne sestavljanke vsega naštetega.

Debili praviloma nimajo težav z uporabo telesa, imajo pa jih z uporabo glasu in uma. V izkazovanju čustev, naklonjenih ali nenaklonjenih, znajo biti osupljivo neposredni in rahlo grobi. Njihova ljubezen boli, ampak samo fizično …

Mišični oslabelci imajo, prav nasprotno, težave z uporabo telesa, tudi glasu, nimajo pa jih z uporabo uma, razen kolikor jim ta krni, ker ga za cel kup reči ne morejo uporabljati. Kljub temu so nekateri bolj brihtni kot marsikateri mišičnjak, znajo pa biti tudi bolj pogumni …

Ljudje, ki so invalidi postali kasneje, so pogosto zagrenjeni. Vedo, kako je, če nisi invalid, kar za zgoraj omenjene ne velja, in svoje sedanje stanje redno primerjajo s prejšnjim. Nekateri leta živijo v zanikanju invalidnosti in skušajo živeti, kot da je ni, ali pa jo obravnavajo kot začasno stanje. So pa spet drugi, ki so se sprijaznili in so kot Sončki. Res pa obstaja velika verjetnost, da je to zaradi tablet …

To je to, kar ljudi zanima. Nihče me pa še ni vprašal – najbrž zato, ker bi bilo takšno vprašanje neolikano – zakaj delam z njimi?

Da bo to vprašanje zvenelo manj neolikano, ga bom zastavil drugače:

Zakaj so invalidi koristni?

Ker te najprej sprejmejo, odklonijo pa te le, če zajebeš.

Ker živijo tukaj in zdaj, ne v spominih ali vzporednih svetovih (izjema je Facebook), kar v njihovi družbi slejkoprej začneš početi tudi ti. Težave jih obremenjujejo le, kadar so jim izpostavljeni, kadar jim niso, pa nanje pozabijo. Če so slabe volje in jih razvedriš, bodo dobre volje. Če si ti slabe volje, te bodo razvedrili, ne da bi te vprašali za dovoljenje.

Ker ob njih začneš biti pozoren na majhne reči. Ne mislim na osladnosti tipa: »Zaveš se, kako si srečen, ker živiš, dihaš, hodiš.« Ko nekoga popraskaš po lopatici, ker se sam ne more, se naslednjič, ko te nekaj srbi, za kanček bolj posvetiš občutku srbenja in občutku ob praskanju. Ko nekdo z žlico na drugačen način drgne po krožniku, za trenutek prisluhneš zvokom pribora po krožnikih v jedilnici. Ker je nekdo vključil električni voziček in napravil krog zato, da bi videl, kaj se dogaja za njegovim hrbtom, postaneš nekoliko bolj pozoren na to, kaj se dogaja okoli tebe. Ne gre toliko za to, da bi se zavedel svoje sreče, kot za to, da pričneš samodejno bolj uporabljati svoje sposobnosti …

Ker za pomoč ne prosijo bogaboječe, kot da delajo nekaj narobe, ampak tako, kot mi prosimo, naj nam nekdo poda poper in sol. Ni jih sram, da so invalidi, da so šibki, da nečesa ne zmorejo. Samoumevnost, s katero se soočajo s svojo šibkostjo, je njihova moč …

Ker so prijazni in vedri. Najbrž so se naučili, da je to najlažji način, da dobijo pomoč, kadar jo rabijo, obenem pa je prav tako dobrodošlo, kadar je ne rabijo …

Ker so skromni in vztrajni. Zastavljajo si kratkoročne, dosegljive cilje, potem pa gredo proti tem ciljem kot električni voziček – ustavi jih lahko samo to, da zmanjka elektrike …

Vztrajnost je sicer pogosto žalostno omejena zgolj na nekatera področja, predvsem gibanje, ustvarjanje in lezenje pod kožo, glede drugih pa obupajo, še preden se jih lotijo. Če jim kdo počne kaj neprijetnega, se redko uprejo in pritožijo, in če ni odziva, prenehajo. Zaradi tega so srhljivo lahke tarče za invalide druge vrste …

Poleg tega vsi, ki jih poznam, razumejo, kaj hočeš od njih, če jim ravno ne predavaš atomske fizike, ni pa nujno, da se s tem strinjajo. Sploh dojemajo dosti več, kot mislimo. Zaznavajo čustva mimoidočih in opazijo njihovo odvračanje pogledov. Jasno jim je, ali jih nekdo sprejema ali se mu smilijo ali pa so mu odvratni. Vedo, da so večini človeštva napoti in odveč. Vedo, da večina reči, ki jih izdelujejo v 'službi', nima neke posebne vrednosti, da jih marsikdo kupuje iz usmiljenja in da kmalu končajo v smeteh. Vedo tudi, ali je to, kar jim počnemo in omogočamo, zanje koristno. In kljub temu se ne pritožujejo kaj dosti …

In od vsega, česar se lahko človek naleze od njih, je to zadnje morda najpomembnejše …