Dobil sem tole pismo.

Spoštovani dr. Rutar,

ali znate pojasniti to neznosno toleranco ljudi?

Naj ponazorim. Če bi npr. zvečer pri dnevniku poročali, da si je parlament na stroške davkoplačevalcev naročil prostitutke, oziroma da si je tovrstne usluge kdo od politikov privoščil iz javnih sredstev, oziroma si je to privoščil kak evropski poslanec, se ne bi zgodilo popolnoma nič. Bili bi pa najverjetneje deležni enakega kot vedno: pojasnjevanja, kako je to upravičeno in sploh celo koristno. Povsem verjetno bi poslanci koalicije trdili, da gre vendarle za neke vrste kompenzacijo – češ stresno delo, odsotnost od doma – , da ne gre pravzaprav za nič drugega kot zgolj za servis, terapijo, ki ti ob takih naporih in odrekanjih vendarle pripada. Kak poslanec iz opozicije bi najverjetneje izjavil, da nima komentarja. V najboljšem primeru bi pri poročilih omenili še lačne šolarje in prazne police na Rdečem križu, nato pa zadevo zaključili v cinično-ironičnem vzdušju.

Vprašanje iz pisma se nanaša na delovanje človeških ekonomij. Kako je torej s tem?

Začnimo z osnovnim Freudovim spoznanjem o  dvojni naravi vsakega človeka, o njegovi notranji razcepljenosti in o zmožnosti za razmišljanje, ki je zelo pomembna, kot bo jasno videti na koncu. Obstaja namreč enačba, ki jo lahko zapišemo takole.

Dvojni burger s sirom plus pomfri predstavljajo eno stran enačbe, ki ji ne smemo dodati ničesar drugega, saj bi vsako dodajanje pomenilo čezmernost in nezdravo pretiravanje. Na drugi strani enačbe je zato poseben dodatek, ki pa ne pomeni čezmernosti: dietna kola kot nekaj novega, kot nekaj, kar je iz drugega reda, ki uravnoteži prvi del enačbe. Rezultat je pričakovan: človek je zadovoljen, ker ima občutek, da je storil nekaj dobrega za sebe in da ne pretirava, da živi znotraj okvira in da je vse na svojem mestu, da je torej normalen in da živi zdravo življenje, za katerega jamči enačba.

Ljudje tako vsak dan naredijo kaj dobrega za sebe, da bi ostali normalni. Živijo zdrava, uravnotežena življenja, življenja, ki so v harmoniji s seboj. V takih življenjih ni nobene potrebe po resnični spremembi, še manj po revoluciji. Človek lahko preživi vse življenje pristno notranje razcepljen in uravnotežen, ne da bi enkrat samkrat pomislil, da so taka ravnotežja iluzije.

Tudi na ravni občestvenega življenja veljajo podobne enačbe. Če ljudje v določenem obdobju porabijo preveč, v naslednjem porabijo nekaj manj, zato je svet uravnotežen in zopet je vse v redu. V uravnoteženem svetu živijo ljudje uravnotežena življenja, zato ni nobene potrebe po spremembi.

Še več. Vsaka možna sprememba je mogoča le, če jo ljudje nemudoma uravnotežijo, kot nakazuje zgornja enačba. Vse novo tako hitro vključijo v enačbe, zato se jim zdi, da se nenehno dogaja kaj novega, čeprav se obenem ne zgodi nič zares novega.

Iz vsakdanjih enačb lahko izpeljemo univerzalni sklep: ljudje živijo v Enem svetu, v katerem se ravnotežja kdaj pa kdaj sicer porušijo, vendar jih je mogoče hitro vzpostaviti in živeti naprej, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Tako življenje je eno samo paradoksno ponavljanje vedno novega, kar pomeni, da bi se ljudje navadili tudi na prostitutke v parlamentu.

Obča predstava o svetu je natanko taka. Delijo si jo ljudje, zastopajo jo mediji, ponujajo jo politiki in strokovnjaki. Ima taka predstava kakšno zvezo z resnico sveta oziroma realnosti?

Vsekakor je povezana z resnico delovanja ljudi. Ljudje se zares tako vedejo. Freud je govoril o psihičnih ekonomijah posameznikov, ki odločilno posegajo v njihovo vedenje, oziroma ga določajo veliko bolj kot Luna, plimovanje morja ali čarobni napitki.

Izraz ekonomija je zares dober in uporaben. Ne velja namreč le za posameznike, temveč velja tudi za občestva oziroma za države.

Slovenija je na primer del Evropske unije. Nikoli ne bi smeli pozabiti, kako je ob koncu srednjega veka nastajal kapitalizem v teh delih sveta in se širil. Evropska unija je nastajala kot del projekta združevanja in ustvarjanja enotnega trga. Te enotnosti ni danes tako rekoč niti za vzorec.

Vse bolj očitno je, da se države delijo na centralne in periferne; slednje podpirajo te, ki so glavne. Slovenija zato še dolgo ne bo Švica, ker bo ostala na periferiji.

Življenje na periferiji opisuje predstavljena enačba. Ko na primer banke ne morejo več delovati, ker je posojanje denarja postalo absurdno, kar pomeni, da posojil preprosto ni več mogoče vrniti, se zgodi tole.

Ljudje gredo na posebno dieto. Začnejo živeti asketsko. Ne vsi, seveda, saj se pripadnikom elit ne skrivi las na glavi, zato lahko v duhu brezmejne tolerance delajo še naprej, kar hočejo, večina pač.

Toda dieta v resnici ne zaleže, kajti vlagatelji se množično selijo na Kitajsko in v Indijo. Logično je, da se selijo tja, saj je razvoj kapitalizma doslej poskrbel, da so nastali revni deli sveta, v katerih je delovna sila skoraj zastonj in bo še nekaj časa taka.

Dieta je na periferiji nujna in pomaga uravnotežiti življenje, uravnoteži pa ga le v imaginarijih, ne v resnici. Ljudje pijejo dietno kolo, obenem pa jim njihovi gospodarji nenehno pripovedujejo, da bodo že jutri lahko jedli tudi dvojni burger z veliko porcijo pomfrija. V tako uravnoteženem svetu se ne more zgoditi, kar se lahko zgodi v filmu.

Za razumevanje zapisanega je vredno videti filmsko sekvenco iz filma Blade Runner z naslovom Tears in Rain. V njej spremljamo nemočnega človeka, ki se skuša znebiti nečloveško zmogljivega humanoidnega stroja, ki se odzove na njegov poskus, da bi ga ubil, na zelo poseben način. Vsak človek bi se iz njegovega odziva lahko česa naučil. Tu so korenine razmišljanja o smislu človeških eksistenc onkraj imaginarnih enačb.

Mislim na zmožnost človeškega bitja, da se odzove na drugo človeško bitje na poseben, enkraten način in da razmišlja o njem. Človek je, nekoliko paradoksno, vselej znova zmožen za enkratnost, ki je seveda že po definiciji onkraj vsakdanjega konformizma in tega, kar se neprestano ponavlja oziroma obnavlja. Ko govorim o enkratnosti človeškega bitja, mislim na njegovo zmožnost, da naredi nekaj posebnega, neko dejanje, ki predstavlja zarezo v obstoječem. Mislim torej na zmožnost, da človeško bitje naredi potezo, gesto, s katero prekine tok procesov, ki tvorijo njegov vsakdan.

Govorim o vedenju ljudi, ki ne marajo za enačbe, kot je ta, o kateri razpravljam v prispevku.

Spoznanje nam torej pove, da je človek zmožen za posebno gesto vsak dan, kjerkoli in kadarkoli. Ni treba v analizo, da bi zmogel tako gesto; včasih sicer je treba, toda to še ne pomeni, da je analiza terapija, saj je nekaj drugega; psihoanaliza je poseben diskurz. Lahko pomaga človeku, da zmore opisano gesto, ki ima vsekakor posebne učinke, toda take geste ni v nobenem slovarju psihoterapevtov ali psihiatrov. Psihoanaliza je namreč singularno razmišljanje, oziroma je razmišljanje o singularnosti človeških bitij.

Gesta, o kateri govorim, ne pomeni prilagajanja človeka vsakdanjemu življenju, da bi bil bolj zdrav in bolj normalen, temveč prav prekine z njim, prekine pa natanko v odnosu do resnice, do neznanega, ki omogoča konstituiranje resnice [vsakdanjega življenja].

Nič od tega se ne more zgoditi brez razmišljanja. In prav v zmožnosti za razmišljanje šele pride do izraza človekova resnična narava oziroma njegova neponovljivost.

Sklep je jasen: človek, ki skrbi za enačbe in uravnoteženost življenja, ne razmišlja, kar pomeni, da se odpoveduje svoji naravi, svoji singularnosti in posebnosti. Kaj mu na koncu, poleg tolerance do čisto vsega, sploh še ostane?