Predsednica vlade v odstopu nas je kljub vsemu po vsej verjetnosti imela namen zgolj pomiriti, ko je dejala: »Napovedi so dobre, zato si predčasne volitve lahko privoščimo”. Kaj sploh pomeni, da si nekaj lahko privoščimo? Je s tem mislila, da imamo v ta namen še dovolj denarja, da imamo tudi še nekaj časa, morda oboje? Ali pa celo, da so si nas, državljanke in državljane, ponovno nesramno privoščili imeti za norce. Zadnja trditev je najbrž najbolj verjetna.

Potrpljenja in razumevanja prav gotovo že zdavnaj ni več mogoče pričakovati, a začuda smo držvljani še kar strpni, potrpežljivi in pohlevni glede na vse kar se nam dnevno dogaja. Vprašanje, če slovenski volilci premoremo vsaj toliko zdrave pameti, poguma in modrosti, da ne bomo ponovno volili in nagradili dosedanjih v parlamentu; ne glede na politično opcijo? Žal je moje vprašanje zgolj retorično, ker mi je jasno, da se to ne bo zgodilo. Ponovno se bo odločalo na podlagi manjšega zla in večje verjetnosti, da se glasuje proti nekomu. Gotovo sama nimam prav nobenih iluzij, upanja in tudi ne pričakovanj, da bodo te predčasne volitve prinesle kaj novega, svežega, drugačnega in spremenile klimo vdanosti, jeze, razočaranja, zatohlosti in obupa, ki nas prežema kljub temu, da se trudimo vztrajati in boriti proti tem občutkom. Ne glede na inflacijo novonastalih in obljubljenih novih strank ni realne oprijemljive alternative, ki bi prinašala drugačne koncepte v razumevanju skupnega in politčnega dobrega.

Kaj si državljani še lahko »privoščimo«; da gremo na volitve ali da jih bojkotiramo? Kaj je večji znak protesta, upora zoper politiko, ki nas sploh več ne potrebuje, da vlada, da je legitimirana? Ne moremo si npr. privoščiti znižanja cenzusa za upravičenost brezplačnih kosil šolarjem in smo medijsko dobesedno že bombardirani s pranjem možganov naj vendarle doniramo za lačne in revne, za te in one, ko pristojne institucije odpovejo pri ustavno zagotovljenih pravicah. Lahko pa si privoščimo npr. članstvo v NATO ter še ene predčasne volitve, ki prav v ničemer ne bodo t.i. praznik demokracije, prav nasprotno lahko se nam zgodi Orban.

Verjetno ne bo nobeno posebno razkritje v napovedi, če rečemo in to tudi zapišemo,  da je jasno, da bo na predčasnih volitvah prepričljivo zmagala SDS. Zato je Janševa že siceršnja hladnokrvnost, predrznost, aroganca in ciničnost še toliko bolj izrazita in razumljiva. Res ima neverjetno srečo, kakorkoli obračamo pridemo do ugotovitve, da mu zmago na pladnju z avtogoli znova in znova servirajo prav sami »komunajzerji«, ki jih na videz tako prezira. Spomnimo se le na Pahorjevanje. Če je bila dolgo pričakovana obsodba Janše (morda res) tempirana na predvolilno obdobje, da bi se ga rešili, ga »ti strategi« res slabo poznajo, še slabše razumejo psihologijo njegovih volilcev ter moč, ki jo ima nad njimi. Prav nasprotno, prišla je kot naročena in le potrjuje fantazme, ki jih je SDS v teh letih uspela skonstruirati s svojim nenehnim ustvarjanjem paranoidnega stanja. Janša je sedaj dojeman kot mučenik, žrtvenik in heroj hkrati ter v tej luči še toliko bolj potreben podpore svojih zvestih vernikov, ki se z njim identificirajo. »Danes Janša, jutri ti!« Zanje je to ves domet resnice, pravičnosti in poštenosti; amen.

Pa se bo krog ponovno obrnil in mi v tej spirali nagravžnih političnih igric lezemo korak za korakom v vse večjo bedo. Koliko je že strank ali tistih v nastajanju, ki se bodo borile za levo in levo-sredinske volivce? Sama jih le s težavo naštejem z njihovim pravim imenom, bolj se spomnim na kakšne posameznike v njih, kaj šele, da bi vedela kaj zagovarjajo in po čem se ločijo med seboj.