Srečate zlato ribico in ta vam reče: Vaše gospodarstvo lahko v hipu spravim na zeleno vejo, pospešim rast in vse drugo, vendar to storim le, če se strinjate, da bo 90 odstotkov rasti in novega premoženja romalo v roke pripadnikov elit. Prišla bo torej plima in dvignila vse letalonosilke in tankerje, ladje in jadrnice, čolne in čolničke in blazine in plavalne deske in rokavčke, ki so v zalivu. Še enkrat: revščine bo manj, nezaposlenih bo manj, vsi bodo imeli nekoliko več, kot imajo, premoženje elit pa bo letelo v nebo. Kaj odgovorite zlati ribici?

Pravljica? Daleč od tega. Zlata ribica že ves čas dela natanko to, kar je zapisano. In ni res, da se večina ljudi strinja. Večina se ne strinja s tem, kar dela zlata ribica, le da ne ugovarjajo. Množična psihologija je pomemben del ekonomije kapitalizma. In pomemben del množične psihologije so občutki krivde, ki jih imajo ljudje. Prav zaradi njih so tako ubogljivi in pridni, zato imajo elite iz dneva v dan več premoženja.

Ko se je pred leti začela kriza, so skrbniki javnega mnenja v en glas začeli trobiti, kar so trobili tudi povsod drugje po svetu, zlasti v ZDA: preveč zapravljate, preveč porabljate in premalo ustvarite, živite prek svojih zmožnosti. To je moraliziranje, ki nima nobene resne zveze z resnično ekonomijo. Resnica je namreč prav nasprotna: ljudje, vse bolj produktivni delavci dobivajo premajhne plače in živijo pod ravnijo tega, kar sicer proizvedejo oziroma ustvarijo. Ustvarijo torej veliko več dobrin, kot pa jih lahko kupijo. Ko se danes pritožujejo nad potrošništvom, jih ne bi smeli jemati resno, kajti potrošnja blaga in storitev ni isto kot potrošništvo. Če bi bilo premoženje bolj pravično porazdeljeno, kot je, bi imeli veliko boljše zdravstvo, šolstvo, veliko več bi vlagali v znanost, že zdavnaj bi znali pozdraviti raka in imeli bi bistveno boljši javni prometni režim.

Nikakor ni nepomembno dejstvo, da Adam Smith sploh ni bil ekonomist. Ni mislil, da je ekonomist. Pravzaprav je bil moralni filozof. Njegova razmišljanja, ki jih danes citirajo številni ekonomisti, so torej naddoločena z dvema izrazoma: morala, filozofija. Ob tem je vsekakor smiselno dodati, da je bil tudi Marx filozof. Zakaj je to tako pomembno?

Najprej je pomembno zato, ker današnji ekonomisti niso moralni filozofi, ljudje pa na žalost spontano domnevajo, da se na ekonomije in gospodarstvo spoznajo samo oni. Filozofijo prezirajo, za moralo pa vselej znova pravijo, da je nikakor ni dovolj. Zares bizarno.

Pomembno je torej natanko zato, ker je vsako resno razmišljanje o ekonomiji in gospodarstvih ipso facto filozofsko razmišljanje o morali, etiki in komunizmu, o skupnem življenju, o egalitarnosti znotraj svetega duha. Nemogoče je izločiti en sam izraz in se obnašati, kot da ni povezan z vsemi drugimi, ki sem jih naštel.

V resnici se je tako mogoče obnašati, in številni tudi se tako obnašajo, toda posledice tako skrčenega razmišljanja so očitne – še več intelektualne in siceršnje bede ljudi.

V začrtani perspektivi smo vsi ljudje v istem čolnu, pa če si to priznamo ali ne. Objektivno smo vsi v istem čolnu in imamo skupno usodo, ki jo zaznamujeta uvodoma vpeljana izraza.

Nekoliko drugače rečeno: kar počnemo, vpliva na vse ljudi; kar počnejo drugi, vpliva na nas. Preprosto ne more biti drugače.

Ko nam danes ponujajo pravljice o rasti BDP-ja in o srečnih časih, ki so pred nami, se moramo vprašati, iz katerega zornega kota je njihovo govorjenje videti smiselno.

Smiselno je, če ste udeleženec na borzi, če ste pripadnik elite ali če ste kapitalist z veliko denarja. Ni pa videti smiselno, če ste delavec, če ste prekerni delavec ali če ste mlad človek z diplomo v žepu.

Ekonomija ali gospodarstvo, resnična ekonomija, ne pravljična, ni Wall Street, ni ta ali ona borza, in ni rast BDP-ja. To ni vrsta pokazateljev ali kazalnikov, kot radi rečejo ljubitelji puhlic, o rasti plač direktorjev in izvršnih direktorjev, to niso borzni indeksi in niso grafi, ki domnevno kažejo rast vsega mogočega. Daleč od tega. Resnična ekonomija je tole.

Resnično ekonomijo najprej določajo velike korporacije. Velike korporacije dobesedno sedijo na denarju. Tak izraz je uporabil na nekem nedavnem predavanju tudi Robert Reich. Sedijo na tako gigantsko velikem kupu denarja, da si ga sploh ni mogoče predstavljati: govorim o več kot bilijon dolarjih. Če bi ta denar vložili v nova delovna mesta, bi se število nezaposlenih prepolovilo v trenutku. In ko bi dobilo tako število ljudi delo, bi seveda tudi zaslužili in ker bi imeli denar, bi postali boljši potrošniki, kar bi pomenilo, da bi morale korporacije ponuditi še več storitev in dobrin … To ni nikakršna pravljica.

Zakaj tega ne storijo? Ker niso neumni.

Korporacije sedijo na denarju, s katerim manipulirajo, da bi ga imele še več. Da bi se država vrnila na raven pred recesijo, potrebuje danes bistveno večjo rast, ko nam jo obljubljajo pravljičarji, ki govorijo o 0.8 % rasti. Potrebovali bi petodstotno, šestodstotno, sedemodstotno rast ali pa še večjo. In šele v takem primeru bi se vrnili tja, kjer smo že zdavnaj bili. Tja se torej še dolgo ne bomo vrnili. O resnični rasti bomo lahko govorili šele potem, ko se bomo vrnili, kjer smo že bili, ko bomo imeli, kar smo že imeli, da bi šli naprej.

Pravljičarji seveda ne bodo ničesar povedali o strukturnih spremembah, ki so nas medtem doletele. Gospodarstva danes preprosto niso taka, kot so bila v preteklosti. Stopnja profitabilnosti kapitala nikoli več ne bo taka, kot je bila; razen če pride do katastrofe.

Ali ima vse skupaj kakšno zvezo z etiko in moralo? Ima.

Tipični današnji delavci, srečni so ljudje, ki službo sploh imajo, ne zaslužijo bistveno več, kot so zaslužili njihovi starši pred desetletji, čeprav so gospodarstva bistveno večja in je denarja oziroma premoženja kot listja in trave. Kako je to mogoče? Kam gre ves denar, če ne gre v roke delavcev, ki edini ustvarjajo vrednost?

Podatki ne lažejo. Če pripadate eliti, če sodite med 1 % ljudi z vrha, se je vaš dohodek v zadnjih desetletjih podvojil, potrojil ali podeseteril. Tja gre torej denar.

Kapitalizem je kot pravljica: vsi dobivajo, nihče ne izgublja. Plima pač dviguje vse čolne. Če seveda verjamete v pravljice. Če ne verjamete vanje in bolj zaupate številkam, je bistveno drugače. Neenakosti med ljudmi so namreč vse večje in večje. Srednji razred izginja in je vse bolj obubožan.

Zlata ribica je v resici cinična. Natanko ve, da ljudje ne bodo ugovarjali in bodo molče sprejeli njeno ponudbo, kajti nemoralno bi jo bilo zavrniti. Pa je res tako?

Karl Marx bi rekel precej drugače. Moralno je, da imajo ljudje, ki ustvarjajo vrednost, tudi pravico, da z njo upravljajo. Pravzaprav je to pravično, ne le moralno; v resnici je etično.