Ob dnevu Evrope vas želim spomniti na dogodke iz leta 2008, ko je tako mimogrede, brez vednosti državljank in državljanov, ob zavajanju ali popolnem ignoriranju medijev, ob pomanjkanju kritičnosti prav vseh t.i. priznanih slovenskih pravnikov, ob popolnem molku t.i. intelektualcev, ekonomistov, potekala veleizdaja slovenske države; suverenosti in neodvisnosti. Podpis Lizbonske pogodbe. Tekst je bil napisan 14. Januarja 2008 in objavljen na vest.si, kasneje pa skupaj z drugimi kolumnami na temo EU v knjigi Eutropija.

xxx

Dne 13. 12. 2007 sta naš premier g. Janez Janša in zunanji minister g. Dimitrij Rupel v Lizboni podpisala t. i. Lizbonsko pogodbo, ki spreminja Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti. Postopek ratifikacije le-te naj bi v posameznih državah članicah EU potekal v letošnjem letu, predvidoma do oktobra.

Slovenija želi biti kot predsedujoča država prvega polletja pri tem vzgled in vzor, zato namerava kar se da pohiteti z ratifikacijo pogodbe, že v mesecu januarju, saj hoče tako izkazati vso zvestobo in poslušnost »velikim gospodarjem«. »Nekako se spodobi, da Slovenija kot predsedujoča kar hitro izpelje ta postopek, računam na januarsko sejo, če bo želja po zgodnejši izredni seji, pa tudi to,« je pred nedavnim pojasnil g. Cukjati. Januarsko redno zasedanje Državnega zbora se začne 28. januarja in konča 1. februarja.

Poslankam in poslancem je bilo gradivo razdeljeno že pred novoletnimi prazniki, a vprašanje je, če ga je sploh kdo prebral, ali bolje, ali je pogodbo kdo preučil, analiziral in ugotavljal številne pravne in strukturne razsežnosti, ki jih bo prinesla na nacionalni ravni (v odnosu do pristojnosti nacionalnih institucij), na mednarodni ali transnacionalni ravni, na ravni udejanjanja neposredne demokracije in predvsem v odnosu do državljank in državljanov, ki bomo z ratifikacijo pogodbe avtomatično postali tudi državljani EU. Državljanke in državljani Republike Slovenije o vsebini pogodbe ne vemo praktično nič, razen tistih kratkih notic v medijih, ki pa se po navadi omejujejo na golo povzemanje izjav in priložnostnih slavospevov o zgodovinskosti dogodka ključnih akterjev. »Voditelji držav in vlad so soglasno potrdili nova pravila, ki urejajo obseg in način delovanja Evropske unije v prihodnosti. Pri tem so upoštevali politični, gospodarski in družbeni razvoj ter poskušali izpolniti želje in pričakovanja Evropejcev. Lizbonska pogodba bo tako omogočila prilagoditev evropskih institucij in njihovih metod dela, okrepila bo demokratično legitimnost in utrdila temeljne vrednote Evropske unije.«[1] Kdo je nas, Evropejce in Evropejke, vprašal o naših željah in pričakovanjih, kdaj smo jih imeli možnost predstaviti ali predlagati pobude k vsebini pogodbe, kako so oblikovalci Lizbonske pogodbe prišli do njih, da nam jih sedaj poskušajo pričarati?

Nihče ni šel dlje in preko tega površinskega in površnega predstavljanja ter se z lastnim umom prepustil branju 287 strani vsebine, da bi se prepričal, razumel in morda povzel ključne novosti ter spremembe, ki se nam obetajo. Očitno se zadovoljimo že s tem, da nam g. Barroso skupaj z drugimi vidnimi evropskimi politiki ob prikimavanju naših nacionalnih predstavnikov zagotovi, da je to edina prava pot in da bolje ne bi moglo biti. V Sloveniji ni bilo praktično nobene širše javne razprave na to temo, takšne, kjer bi lahko ljudje izvedeli, vprašali, predlagali, razpravljali in dobili odgovore, ter tako vedeli in razumeli. Pravzaprav se vsa politična elita takšnih razprav načrtno in spretno izogiba in se jim izmika, verjetno iz bojazni in strahu, da bi se lahko porušile njihove hišice iz kart. A to je že ustaljena in preizkušena strategija, ko gre za temeljne odločitve, ki jih sprejema v imenu demokracije in nas – državljank in državljanov –, ter za tiste tako opevane nacionalne interese, za katere se lahko skrijejo vsakokratni interesi lobijev in elit. Ljudi se poskuša odvrniti od aktivne participacije s tem, da se jih demoralizira, depolitizira, naredi brezbrižne in nezainteresirane ter tako poskrbi, da se preveč ne vmešavajo v stvari, ki zadevajo velike, močne, mogočne, da pustijo in prepustijo Oblasti oblast, tudi ali predvsem nad samimi seboj. In tako se ljudje ne zavedajo, da je moč na njihovi strani. Bolj natančno – moč imajo takrat, ko ne opazujejo nemočno, kaj politične in gospodarske elite počno v njihovem imenu. S tem spoznanjem bi prisilili oblastnike, da odgovorno vršijo naloge v korist državljank in državljanov in jim služijo, ne pa da z njimi in nad njimi gospodujejo.

Ravno pred kratkim sem vzela v branje knjigo Noama Chomskega, kjer sem dobila veliko izhodiščnih točk za pričujoče razmišljanje in na mnogih mestih sem svoje misli prepoznala v njegovih besedah. Naslednji citat se mi zdi zelo zgovoren in še kako veljaven za obravnavano temo: »Zelo pomembno je, da prebivalstvo odkrije, kaj načrtujejo z njim. Napori Vlad in medijev, da bi vse skupaj držali pod preprogo, z izjemo obveščanja njihovih ‘domačih strank’, so povsem razumljivi. Toda omejene ovire so bile že kdaj v preteklosti presežene z energično javno aktivnostjo, in tako je lahko tudi zdaj.«[2]

»Lizbonska pogodba vzpostavlja stabilno institucionalno ureditev, ki prinaša lažje in preglednejše odločanje, demokratičen nadzor in spoštovanje odločitev, sprejetih na ustrezni ravni. Državljani bodo lahko bolje razumeli pristojnosti in razloge za ukrepe Evropske unije na določenem področju.«[3]

Zelo daleč smo od teh idiličnih obljub, ob katerih se zdi, da bi nam vsem moralo biti bolje, lažje in lepše. Stabilna institucionalna ureditev bo takšna le za tiste, ki imajo oblast in bodo lažje odločali o nas ter namesto nas, pri tem pa poskrbeli za ustrezen nadzor ljudi (zapleteni postopki in obsežna birokracija, ki bo odvračala ljudi od aktivne, neposredne participacije in političnega aktivizma – tega bodo seveda poimenovali »demokratičen«). Odločitve Vrha bodo morale biti spoštovane, saj bodo ustrezne ravni poskrbele za to in od nas zahtevale prilagajanje ter sprijaznjenje. Kako bomo državljani vse skupaj (politiko in ukrepe) razumeli, pa je veliko vprašanje; oziroma ali se sploh želi, da bi razumeli, ali ni namen prav ta, da bi preprosto sprejeli in sprejemali. Vse se zdi tako, da ni zaželeno, da bi razumeli in spoznavali, ampak da bi se prepustili zavajanju in dezinformiranju. Potrebna je velika mera zbranosti, vztrajnosti in tudi kar nekaj »pravnega« razumevanja, da se sploh lahko prebijete skozi vse člene in priložene protokole, ki so sestavni del pogodbe. Mnogo členov napotuje kar dalje na druge pravilnike in pravne akte. Ustava RS je v tem pogledu Prvo berilo za osnovno šolo. Lizbonska pogodba je ne samo veliko daljša in obširnejša, ampak tudi dokaj nepregledna in neposvečenim težko razumljiva. Zato se postavlja vprašanje o legitimnosti ali upravičenosti takšne pogodbe, če je povprečen državljan ne razume. Komu je pogodba namenjena, za koga je napisana, če ne za državljanke in državljane, ki bi iz nje morali znati razbrati svoje pravice in razumeti demokratičnost postopkov ter ne nazadnje način in možnosti za soudeležbo pri oblikovanju politik. Mar lahko sklepamo, da sta nepreglednost in slaba razumljivost Lizbonske pogodbe namerni, da se skozi nedostopen pravni žargon uveljavlja politika manjšinskih elit, predvsem pa vladavina kapitala? Kapital s poslovnimi strategijami svoja zavezništva sklepa s političnimi elitami in pravnimi družbami, ki ga oskrbujejo s prikladnimi pravnimi interpretacijami, da se lahko izmuzne v pravnih prazninah ali zaobide in prikroji veljavno zakonodajo. Vse težje je kapitalu kljubovati z nekomercialnimi in demokratičnimi silami in na trenutke se zdi to celo nesmiselno ter utopično. Tako kot pravi Robert W. McChesney: »… Neoliberalizem deluje ne samo kot ekonomski, ampak tudi kot politični in kulturni sistem … Deluje najbolje, kadar obstaja formalna volilna demokracija, zato pa se prebivalstvo odvrača od informacij, dostopa in javnih forumov, ki so nujni za pomembno sodelovanje pri odločanju.«[4]

Demokracija lahko dosega svoje učinke in namene le skozi aktivno participacijo državljank in državljanov, ki se povezujejo v različne organizacije in si v njih izmenjujejo mnenja, oblikujejo stališča ter uresničujejo interese. »Živa politična kultura potrebuje družbene skupine, knjižnice, javne šole, sosedske organizacije, zadruge, javne prostore za sestanke, prostovoljne zveze in sindikate, da državljanom ponudi oblike sestajanja, komuniciranja in vpliva na druge državljane.«[5] Državljani bodo prvič imeli tudi možnost, da s podpisi enega milijona državljanov iz več držav članic Evropsko komisijo neposredno spodbudijo, da pripravi pobudo v njihovem interesu na določenem področju pristojnosti EU.[6] Pri tem ni znano, kaj oz. koliko pomeni »iz več držav« in ali je to edini možni postopek ali način za neposredno podajanje pobud in predlogov s strani civilne družbe.

»Kot pravi Chomsky, če ravnaš tako, kot da ni možnosti za izboljšanje, zagotavljaš, da spremembe na bolje ne bo. Izbira je naša, izbira je vaša,«[7] opominja pisec uvoda v besedilo Chomskega, Robert W. McChesney. Mi pa lahko temu dodamo, da sta naši tudi dolžnost in odgovornost. V kolikor ne bomo znali ali hoteli ustrezno ukrepati, bomo zato seveda morali nositi tudi vse posledice, ki bodo iz teh ne-dejanj izhajale.

Na spletnih straneh Vlade naletimo na številne trditve o tem, kaj vse novega in dobrega prinaša nova reformna pogodba, a ko jih le dobro premislimo in če seveda preberemo člene te pogodbe, ugotovimo, da so predvsem zavajajoče ali vsaj sum vzbujajoče. Prav zato ker so se nam vse dosedanje kratke predstavitve in poenostavljeni povzetki številnih novosti, ki naj bi jih pogodba prinašala, zdeli sumljivi, ali bolje, nas niso prepričali,[8] smo se lotili podviga branja celotne pogodbe. In dejansko smo prišli do ugotovitve, da so mnoge opevane novosti, izboljšave in prednosti daleč od obetajočega. Mogoče se računa prav na to, da bo le malo tistih, ki bodo pogodbo dejansko prebrali, še manj pa tistih, ki jo bodo tudi razumeli. Tudi sama, čeprav sem jo prebrala dvakrat, ne morem trditi, da jo razumem, ali še več, da mi je vse jasno, saj je pogodba napisana dokaj nepregledno, mnogi členi so le premetani in preštevilčeni iz prejšnjih dveh pogodb in veliko je takih členov, ki za svoje razumevanje zahtevajo od bralca nadaljnje branje specifičnih protokolov in drugih pravnih aktov. A vendarle lahko dobimo vtis, da ni in ne bo vse tako preprosto, kot se želi prikazati ter v kar se nas želi prepričati. Pozivam državljanke in državljane, da si vsaj pogledajo zajetnost pogodbe, če je že ne nameravajo prebrati, tako da bodo dobili vsaj minimalno predstavo, o čem govorimo. Vsekakor si že na tej osnovni ravni težko zamišljamo splošno uporabnost in priročnost pogodbe za preproste, ali če hočete, povprečne državljane. Trditve, da Lizbonska pogodba prinaša bolj demokratično in preglednejšo Evropo ter da povečuje učinkovitost institucij, so – najmanj, kar lahko rečemo – neprepričljive.

Če se povečuje vloga Evropskega parlamenta, ki si za določena področja dodeljuje izključno zakonodajno pristojnost, se mora nujno, vsaj za te pristojnosti, vloga nacionalnih parlamentov proporcionalno zmanjšati. Seveda se njegova vloga zmanjšuje tudi na drugih področjih, na katerih si pristojnosti delita z Evropskim parlamentom. Evropski parlament in Svet Evrope bosta pošiljala v vednost in na znanje zakonske predloge nacionalnim parlamentom. Le-ti bodo torej izgubili svojo suvereno in avtonomno vlogo zakonodajalca in bodo postali nekakšni servisi, posredniki, usklajevalci.

Tudi zagotovilo, da se bo povečala učinkovitost institucij, se zdi skoraj za lase privlečeno. Vsak, ki se je pobliže srečal, imel stik ali vpogled v delovanje različnih EU-institucij in programov, ve, kakšna ogromna birokracija stoji ali živi za vsem tem. In seveda z birokracijo nujno povezani dodatni stroški administracije, prevajalcev, pravnikov, potnih stroškov, nastanitev … In ne nazadnje veliko na novo vzpostavljenih institucij, kontrol in raznih agencij, ki skrbijo za črpanje sredstev iz strukturnih skladov ter spodbujajo k skladnemu razvoju v skladu z evropskimi uredbami, direktivami, smernicami, priporočili. Lahko rečemo, da je le vprašanje časa, kdaj bomo državljanke in državljani RS začeli ugotavljati številne strukturne podobnosti, ki nas bodo asociirale na SFRJ, nad katere ureditvijo so prav današnji vodilni politiki imeli ostre kritike. Če se vam trditev zdi neprimerna ali pretirana, lahko za ilustracijo povem droben praktičen primer. S strani pobude EQUAL smo imeli dve leti financirano partnerstvo UFO (Union for Future Opportunities). Vedeli smo, da moramo na vseh uradnih dopisih, fasciklih, produktih partnerstva ter v pisarni označiti oz. napisati naše financerje. Tega smo se tudi dosledno držali, vsaj tako smo bili prepričani. A glej ga zlomka, že ob prvi zunanji kontroli so nam dali vedeti, da smo v hudem prekršku, ki nas posledično lahko tudi zelo veliko stane. Namreč, na vseh fasciklih smo imeli le velik napis EQUAL, ne pa tudi rumenih EU-zvezdic. Ravno tako ni bilo zvezdic na stolih in mizah, ki smo jih kupili iz tega vira. Kar pa je bilo najhuje, je bilo dejstvo, da smo imeli logo EQUAL zgolj na vhodnih vratih v pisarno, in ne tudi v osrednjem prostoru pisarne, kjer bi morali imeti na vidnem mestu plakat EQUAL s pripadajočimi dvanajstimi zvezdicami, ki označujejo stare EU-članice. Sprva smo mislili, da gre za šalo ali nasvet, ki nam ga priporočajo, a sta nam revizorki dali vedeti, da gre za pomemben člen pogodbe, ki ga gre dosledno upoštevati, če hočemo ohraniti financiranje. Pri tem se mi je, nič slabega sluteč, porodila asociacija na čase, ko je v vsakem javnem prostoru morala viseti slika tovariša Tita.

Evropski parlament naj bi predstavljal nacionalne interese držav članic oz. Evropski parlament sestavljajo predstavniki držav članic. Na ta način naj bi bil zagotovljen demokratičen pristop in participacija prebivalstva posameznih držav članic ter enakopravnost med njimi. Tudi če bi za hip lahko verjeli, že bežen pogled na sestavo Evropskega parlamenta, kjer ima Slovenija sedem predstavnikov, le Luksemburg jih ima manj, šest, nasproti državam, ki jih imajo 29, 27 …, vzbudi dvom o enakopravnosti in enakovrednosti posameznih držav pri participaciji in odločanju. Jasno pa je tudi dejstvo, da evropski predstavniki, izvoljeni v posamezni nacionalni državi, ne predstavljajo nacionalnih interesov, ampak da kot člani evropskih strank zastopajo in zagovarjajo stališča, načela in vrednote ter seveda tudi s tem povezane interese posameznih EU-strank znotraj EU-parlamenta. In kaj ne nazadnje sploh je nacionalni interes, kako se definira, kako in kdo ga določa; ali je le prikladen konstrukt za mistifikacijo in prodajanje megle? Ko spoznamo, kdo definira nacionalne interese, lahko razumemo in ugotovimo, čigavi so ti interesi, ali so dejansko interesi v korist vseh ali pa le nekaterih, ki so jih kot take poimenovali. Stranke v EU-parlamentu so le v manjši meri primerljive z našimi strankami. Stališča in vrednote ter dinamika evropskih strank pa so za večino Evropejk in Evropejcev popolnoma neznani. O tem, kaj zastopajo in kaj počnejo naši EU-poslanci in poslanke v EU-parlamentu, smo se že spraševali in ostali brez odgovorov. »A kakor koli obračamo, na koncu ugotovimo, da pravzaprav državljanke in državljani ne vemo ničesar o tem, kako naši EU-poslanci v našem imenu, na naš račun in – dejansko – namesto nas odločajo v Bruslju. Kaj pravzaprav počno tam? Ali ste kdaj zasledili kakšno odprto razpravo med g. Pahorjem, g. Brejcem, g. Peterletom, go. Novak, go. Murko, g. Kacinom in go. Jordan Cizelj? Vemo, da niso predstavniki nacionalnih delegacij, ampak člani evropskih političnih skupin. Prav zato bi nas bili dolžni še toliko bolj obveščati, osveščati in kdaj pa kdaj seveda kaj povprašati o tem, kakšno Evropo si želimo. Podobno velja tudi za vladne predstavnike v Svetu ministrov, ki praktično odločajo kar mimo nas, postavljajo nas le pred izvršena, gotova dejstva.«[9] G. Pahor in g. Peterle, kot dva najbolj vidna ali medijsko izpostavljena med EU-poslanci, imata dovolj in preveč dela na domači medijski sceni in v slovenski politični areni, da pozabljata kadar koli kaj povedati, poročati ali nas obveščati o svojem početju in sprejetih odločitvah v EU-parlamentu. Da sta EU-poslanca, pa jima pride prav in se spomnita le takrat, ko je to retorično primerno, da se sklicujeta na evropsko širino, ki jo premore njuna politika, in se pohvalita, koliko naredita za zastopanje in zavzemanje za uveljavitev nacionalnih interesov države.

G. Brejca ni nikjer zaslediti, tudi sestanek z njim je nemogoče doseči. Tudi g. Kacin o teh temah ne govori. Go. Mojco Drčar Murko pa smo zadnje mesece videvali močno angažirano v predsedniški kampanji g. Gasparija. Ostaneta nam še EU-poslanki ga. Romana Jordan Cizelj in ga. Ljudmila Novak, ki blestita v populističnem besedičenju v oddaji Piramida. Če le opaziš njun nivo in stopnjo njunih argumentacij, ti postane nerodno in se ustrašiš, kaj govorita v EU-parlamentu. Mogoče je skrivnost v tem, da sta tam tiho in morata svoj molk in molčečnost nadoknaditi v domačih medijskih šovih. Ne glede na to, da je vseh sedem EU-poslank in poslancev članov različnih nacionalnih strank, pa jim je skupno to, da nihče o svojem delu ne govori oz. ničesar ne pove. Kot bi bila funkcija EU-poslanca dober finančni vir, obstransko delo, ki omogoča ležerno delovanje na drugih področjih. Računov jim ni treba polagati, državljanke in državljani od njih tega ne zahtevajo. Zakaj je temu tako, zna biti vprašanje zase.

Že med predsedniško kampanjo mi je kmalu postalo jasno, da se o vsebini ter posledicah Lizbonske pogodbe preprosto noče govoriti. Vsakič, ko sem med soočenji načela to temo, je nastal molk ali pa so jo spretno obšli, čeprav so štirje kandidati bili ali pa bi morali biti veliko kompetentnejši za govor na to temo od mene. Prav neverjetno se zdi, da obstaja tak medijski molk ali ignoriranje teh vprašanj, ko se po mojem mnenju hkrati toliko govori o veliko manj relevantni temi, kot je ekološko-ribolovna cona, vsaj z vidika razsežnosti in vpliva na demokratičnost vsakdanjega življenja državljank in državljanov.

A kocka še ni padla in še vedno je čas, da ne pade tako, kot bi želeli oblastniki. Še so čas, možnost in priložnost, da se o vsebini in smiselnosti takojšnega podpisa povpraša ljudi. Tiste, ki bomo neposredno čutili vpliv posledic sprememb, ki ne obetajo možnosti neposrednega vpliva na politiko. Zato pozivam intelektualce in intelektualke, aktiviste in aktivistke ter vse državljanke in državljane, naj zahtevajo, da se nam pove, kaj se namerava z nami. To so dolžni storiti in v to jih moramo prisiliti. Preprosto ni vmesne poti, če nočemo, da nas imajo za norca.