Leto 2014 je leto spomina na 1. svetovno vojno, spomina na vojno, ki je za vedno zaznamovala človeštvo; obeležujemo stoletnico njenega začetka. Leta 1914 smo ljudje prvič v zgodovini dokazali, da smo zmožni samouničenja. Komu smo to dokazali? Sami sebi, seveda.

Leto 2014 je (ponovno) izjemnega pomena za našo prihodnost. Vsaj tri “zgodbe” so zelo zaskrbljujoče in zahtevajo naš takojšen odziv. Ni časa za nojevsko držanje glave v pesku, niti za nemočno jamranje, da ničesar ni mogoče storiti. Brezbrižnost večine omogoča posameznikom in skupinam, da neovirano delajo za (začasno) lastno korist v (trajno) škodo vseh.

CO2

V aprilu 2014 so na atmosferski opazovalni postaji Mauna Loa na Havajih prvič v človeški zgodovini izmerili povprečno 400 delcev ogljikovega dioksida (CO2) na milijon delcev v ozračju. Do začetka industrijske revolucije je bilo v ozračju približno 280 delcev CO2 na milijon. Gre za pomembno prelomnico, ki lahko pomeni nepovratne procese uničenja globalnega okoljskega ravnovesja (Humanity's Destruction of Earth's Climate in Ninety Seconds - spletna stran vsebuje nazoren interaktiven prikaz dvigovanja količine CO2 v ozračju).

Kljub vsem opozorilom znanstvenikov se človeštvo očitno ne želi soočiti s problemi, od katerih je odvisna naša skupna prihodnost. Povsem vseeno je, ali smo levi ali desni, liberalci, socialisti, kapitalisti - posledice uničenega okolja bodo tako ali drugače prizadele vse. Namesto skupnega boja za naše okolje in za našo prihodnost, se gremo zdaj že tolikokrat videne igre medsebojnega ločevanja in konfliktov.

Ukrajina

Profesor Floyd Rudmin iz Univerze Tromsø, na Norveškem, opozarja na izjemno nevarnost zaostrovanja krize v Ukrajini (The Crisis in Ukraine: What Can Be Done?). V Ukrajini leži kar 15 jedrskih reaktorjev z vsaj tisoč tonami jedrskega materiala. Kaj se lahko zgodi ob zaostrovanju krize, si komajda lahko predstavljamo, vemo kako nevaren je bil in je še černobilski, prav tako ukrajinski, jedrski reaktor.

Poleg tega se zdaj na rusko-zahodnih mejah kopičijo velike količine orožja in vojaštva. Vemo, da je že drobna iskrica dovolj, da sproži reakcijo nepredvidljivih razsežnosti. Profesor Rudmin nas spomni, da so v začetku 1. svetovne vojne verjeli, da bo “vojne, ki bo končala vse vojne” konec do Božiča 1914, a vemo da se je nadaljevala še štiri leta in da je na frontah obležalo najmanj 9 milijonov vojakov.

Danes bi se vojna, ki bi zares končala vse vojne (in tudi prihodnost človeštva), končala v vsega tednu dni, mrtvih pa bi bilo približno 100 milijonov ljudi, odvisno od tega, koliko jedrskih reaktorjev bi pognali v zrak in koliko jedrskih konic bi izstrelili. Če ne drugi bi morali vsaj Evropejci razumeti, kako nevarno je zaostrovanjev situacije v Ukrajini, kajti v vsakem primeru bo najbolj “nasrkala” Evropa, že tretjič v sto letih.

Ukrajinska kriza gre seveda najbolj na roko oborožitveni industriji, ki si lahko obeta nove bajne dobičke, saj se je že sprožila nova oborožitvena evforija. Seveda gre za brezmejno kratkovidnost oziroma slepoto korporacij in politikov, ki jim “strežejo”, saj v morebitni jedrski vojni dobički ne bodo koristili prav nikomur več.

Borzni zlom

31. marca 2014 je izšla knjiga Michela Lewisa Flashboys. Avtor razkriva nevarno zgodbo super hitrega špekuliranja, ki ga obvladuje le nekaj posameznikov, povzročijo pa lahko ekonomski zlom globalnih razsežnosti (Flashboys: Cracking the Money Code review – Michael Lewis exposes the international money markets).

“Reformirane” in “skesane” banke so se po začetku globalne krize v letih 2007/08 spremenile. Lewis spremembo opisuje z eno samo besedo: hitrost. Hitrost se danes meri v nanosekundah in predstavlja “ključno valuto” parazitskih finančnih igralcev, tako imenovanih “visoko-frekvenčnih trgovcev” (high frequency traders; HFT), pravi Lewis.

Med Chicagom in New Jerseyem leži skrivnosten podzemen 1600-kilometrski kabel, vreden 300 milijonov dolarjev, ki omogoča, da opcijski trgovec na blagovni borzi v Chichagu v 3 milisekundah dobi podatke oziroma informacije iz borze v New Jerseyu. Ta hitrost, skupaj s posebno računalniško kodo, omogoča bliskovito hitre (flash) transakcije, kar je v digitaliziranem svetu ključna prednost, ki posameznikom prinaša bajne zaslužke.

Transakcije (nakupi-prodaje) različnih borznih papirjev se izvajajo v milisekundah in to na velike razdalje ali z drugimi besedami: v eni sami sekundi je mogoče večkrat kupiti in prodati vrednostni papir in pri tem “pokasirati” razliko v ceni. To počne le majhna in skrivnostna skupina špekulantov, ki so na ta super hiter način špekuliranja v letu 2010 v le nekaj minutah skorajda “sesuli” ameriško borzo. Borzna norost je tako postala podobna jedrski bombi, ki temelji na verižni reakciji razcepa atomov. Borzna “jedrska vojna” lahko samo v nekaj minutah uniči svetovno ekonomijo. Kadarkoli.

Ali imajo vse tri “zgodbe” skupni imenovalec? Vsekakor da, kajti vse tri skupaj predstavljajo velikansko grožnjo človeštvu. Vse tri zgodbe so tesno povezane in prepletene ter dajejo “obraz” ekonomski, družbeni in okoljski krizi, ki pretresa sodobno človeštvo. Gre za tri vidike splošne krize človeštva.

Ekonomska kriza, ki v dobršni meri izhaja iz špekulativnega finančnega oziroma bančnega sistema, “proizvaja” družbeno in okoljsko krizo; družbena kriza pa (povratno) zaustruje ekonomsko krizo; okoljska kriza spodbuja družbeno in ekonomsko krizo in tako naprej (in nazaj).

A če izgleda še tako zapleteno in brezupno, moč za rešitev krize je v naših rokah, v rokah človeštva. Preprosto ne smemo dopustiti, da le majhna skupina za talce drži ves planet in uniči našo prihodnost.