Vprašanje, zastavil mi ga je znanec, je prenikavo in nikakor ni izvito iz trte. Odgovor je preprost: v normalni državi JJ seveda ne bi mogel vladati iz zapora, kamor bo moral, toda Slovenija ni normalna država.

Besednjak, ki ga povzemajo tudi mainstream mediji, je zelo zgovoren: Slovenija se je izkopala iz recesije in bo imela letos 0,8-odstotno, prihodnje leto pa 1,4-odstotno gospodarsko rast, napoveduje Evropska komisija. Še dobro, da obstaja tam daleč Komisija, ki nam pripoveduje, kako je z nami. Obratno se zaradi naše duhovne majhnosti in pritlehnosti kajpak ne more zgoditi niti v sanjah: da bi mi povedali Komisiji, kako je z njo in kako bo z njo v prihodnje.

Tudi zato je skrajni čas, ko moramo resno in z veliko mero samoobvladovanja vzeti v roke temeljno Jezusovo sporočilo, ki je tole: nobenega nasilja nočem, z nikomer se ne želim spopadati, bom pa vzporedno z vami razvijal svoje ideje in prakso, ker verjamem, da so dobre.

Sporočilo je dobro in produktivno. Ni treba čakati na Komisijo in boljše čase, saj čas blaginje ne pride sam od sebe; ni treba upati, da bo prišel Vodja in pokazal Pot; nobene potrebe ni po jamranju in stokanju; krvava revolucija ni nujna.

Vsak človek je zmožen za razmišljanje, zato ne potrebuje nikogar, da mu vlada. Ali pa je sposoben za to, kar slišimo v filmu The Lego Movie: vsakdo je Poseben, vsakdo lahko prispeva k obče dobremu. Najprej z razmišljanjem in upiranjem, da morajo biti zadeve natanko take, kot hočejo Oni tam zgoraj. Govorim o klasični Heglovi drži.

Ki izhaja iz temeljnega spoznanja, da ne obstaja višja Celota za vse, ki živijo v empiričnem svetu in tekmujejo med seboj. Dialektika ne pomeni razrešitve nasprotij in poenotenja v nekakšni Sintezi. Tega Hegel ni rekel nikoli.

Rekel pa je nekaj drugega. Rekel je, da dialektika pomeni tole. Boj med načinoma življenja, na primer med desnim in levim, se ne razreši tako, da eni in drugi spoznajo, da lahko živijo skupaj v miru in pustijo drug drugega pri miru, temveč se razreši tako, da eni in drugi prepoznajo ideološko naravo lastnega načina življenja.

Freudovsko rečeno: vsako resno razmišljanje o čemerkoli mora prej ali slej narediti operacijo na sebi, ki jo je Derrida imenoval dekonstrukcija, Freud pa analiza.

Kritika ideoloških praks je tako prvi korak, ki ga naredi razmišljajoči človek v občestvu, katerega del je. In pri tem je najpomembneje, da kritizira najprej svoj način življenja, ne le življenja drugega oziroma drugih. Kritika, ki zares zasluži svoje ime, je najprej kritika samega sebe.

Kritika samega sebe je bolj produktivna praksa razmišljanja kot kritiziranje drugih. Kritiziranje drugih je namreč zgolj merjenje moči in nič drugega, ki ne vodi nikamor.

Upiranje, kot je pokazal Jezus, ni neposredno merjenje mišic z mišičnjaki. To bi bilo tudi nespametno, saj mišičnjaki praviloma zmagajo že zato, ker imajo pač večje mišice. Kdor je pameten, se torej ne meri v kazanju mišic s temi, ki imajo dokazano velike.

Kdor je pameten, dela nekaj drugega. Misli. Nihče mu tega ne more odvzeti. Lahko mu prepove, seveda, toda to je premalo, da bi človek nehal misliti.

Razmišljanje po definiciji odpira nove poti, če se mu človek ne upira. Kdor je gospodar nad samim seboj, se ne upira razmišljanju, temveč mu sledi. V tem je nekaj paradoksnega. Kdor sledi mislim, se upira ideološkim praksam že po definiciji.

Človek, ki sledi mislim, kolikor daleč je sploh mogoče, je upornik in revolucionar, ki misli s svojo glavo, kot se reče. Nikakršna kri ni potrebna, saj je beseda najmočnejše orodje oziroma orožje. Kdor je revolucionar, utira nove poti, ki so najprej poti idej.

Revolucionar je torej kritik ideoloških praks, kar danes pomeni, da ni ne na levi ne na desni strani, temveč je komunist. Komunist je zato, ker je vsak človek primoran živeti z drugimi ljudmi v občestvih.

Komunizem je najprej širjenje ideje skupnega, občestvenega življenja, življenja v svetem duhu, ki je egalitaren. To ni širjenje ideje, ki jo zagovarjajo tudi naši, saj so take ideje nujno ideološke, temveč je širjenje ideje na način, ki pomeni korektno ravnanje s kontradikcijami življenja v občestvu, česar pa naši ne zmorejo.

Korektno ravnanje s kontradikcijami ne pomeni nasilja. Širjenje ideje ni nikoli nasilno, razen kolikor so same nove ideje v očeh tistih, ki bi raje živeli po starem, že nasilne. Ali nekoliko drugače rečeno: komunistične ideje, ideje komunizma se ne spopadajo s kapitalizmom in s kapitalističnimi idejami.

Človek, ki želi živeti skladno s kako idejo, se ne spopada z drugimi ljudmi, ki živijo drugače, temveč preprosto živi skladno s svojimi idejami. Govorim o določeni obliki asimetričnosti.

Nove ideje in nove vizije so vselej asimetrične. Nikomur se ne vsiljujejo, z nikomer ne tekmujejo. To imenuje Hegel tiho tkanje duha.

Tiho tkanje duha je produktivno delo in je učinek takega dela. Ljudje, ki ga omogočajo, so delavci. To so ljudje, ki mislijo nove vizije, nove poti in nove ideje.

Ideje namreč vselej že delujejo. Na to se lahko zanesemo; nemogoče je, da ideje ne bi delovale na ljudi.

V svetu, v katerem prevladuje enotnost strahu in pasivnosti, je seveda povsem drugače. V njem so ljudje v glavnem hlapci, ki nemo čakajo na odrešitev. Verjamejo, da bo od nekod prišla in da jim ni treba do takrat storiti ničesar. To kajpak s pridom izkoriščajo strokovnjaki in razni svetovalci, ki ponujajo bolj ali manj dobičkonosne rešitve. Prej ali slej se bo ena izmed njih prijela – tako verjamejo. Navadno se to tudi zares zgodi in omogoča dobičke temu, ki jo je patentiral.

Vidimo torej, da enotnost strahu in pasivnosti ne prinese nobene rešitve, saj omogoča uveljavljanje tistih, za katerimi stojijo mišičnjaki, na račun teh, ki so zgolj pasivni in prestrašeni.

Jezus zagotovo ni bil mišičnjak, pa se je vendarle uveljavilo vsaj nekaj tistega, kar je zagovarjal in zastopal. Seveda ne obstaja nujna povezava med njim in srednjeveško inkvizicijo, zato pa je še toliko bolj prav, da se lotimo tihega tkanja duha.

Nič namreč ne privlači človeške duše bolj kot neznano, iz česar se rodi novo. In vedno se najprej rodijo nove ideje, ideje, zaradi katerih se zares splača živeti in se jih veseliti, kajti natanko ideje spreminjajo naše perspektive in naše poglede na svet, ne pa na primer človek, ki bo moral v zapor.