Učbeniki in javna občila so nam oprali možgane, da je cena sporazum med ponudbo in povpraševanjem: če je robe preveč, je poceni, če je preveč hlepenja po njej, pa je draga. Ta enajsta zapoved seveda ne more držati, ker izključuje kupno moč. Prav tako je nemogoče določiti 'sporazum', kadar za ponujeno ni zanimanja ali ne ustreza željam kupcev.

Oblikovanje cen je nastalo pred denarjem, pred pisavo in tudi pred govorom. Vsi znani rodovi opic poznajo menjavo dobrin in uslug z odlogom. Opica, ki se venomer razdaja za druge, dobi nazaj manj prijaznosti – ker je robe preveč, je poceni. Prav zato alfa samci s prijaznostjo skoparijo in je dobijo nazaj več – ker je po njej več hlepenja, je draga.

Naš odnos do vrednosti izdelkov in storitev se je oblikoval v času, ko ni bilo delitve dela, ko smo vsi počeli vse. Menjava dobrin je bila namenjena predvsem utrjevanju odnosov in razmerij med ljudmi. Dosti kasneje so ljudje pričeli oblikovati in si podarjati oblačila, nakit, orodje in orožje, uvedli okvirno delitev del in blagovno menjavo. To je nekoliko povečalo razlike v razmerjih, sicer pa se ni spremenilo nič bistvenega.

Spremenilo se je šele ob svitu zgodovine, ko smo se trajno naselili in pričeli kmetovati. Takrat je postalo možno brezmejno kopičenje statusnih simbolov (= bogatenje), s katerim so razlike med ljudmi poskočile do neba. Takrat so lahko alfa samci pričeli skladiščiti (= krasti) skupne dobrine in jih 'z dodano vrednostjo' vračati skupnosti. Takrat se je lahko pričelo igračkanje s ponudbo in povpraševanjem …

Drugi žebelj v krsto razumnosti so si ljudje zabili s poklicnim usmerjanjem. Kmetje so znali pridelati hrano, niso pa je znali ubraniti pred razbojniki. Drugim so prepuščali zaščito, reševanje sporov, prodajanje megle, skrb za lastno zdravje, izdelavo orodja in razpečevanje svojih izdelkov. Vse druge poklicne skupine – vojaki (tatovi, razbojniki), vladarji, svečeniki, zdravniki, obrtniki in trgovci – so izvajale vsaka svojo dejavnost, niso pa se znale prehraniti.

Ljudje so izumili denar, da bi lahko izmenjevali vse te storitve. Medtem ko so gospodarili z njim, pa je on zagospodoval nad njimi. Razdelil jih je v dve skupini. Sužnjem dela je lahko preživetje zagotovilo samo delo za druge za plačilo in nato kupovanje od drugih s tem plačilom. Kdor je imel dovolj premoženja, da je z oddajanjem zaslužil zase, za vzdrževanje in zaščito, pa je postal suženj premoženja.

Skupnosti, ki so lahko v celoti same poskrbele za svoje člane, so postajale vedno večje in vedno težje obvladljive, vse do danes, ko smo skoraj vsi odvisni od skoraj vseh. Danes skoraj ni več sklupine ljudi, ki je trajna prekinitev dobave izdelkov, ki jih ne more narediti sama, ne bi pretresla do temeljev. Večinoma smo ujetniki ustroja, ki (ga) poganja kroženje denarja, ustroja, ki je prevelik in prezapleten, da bi ga lahko doumeli (kot je dokazala kriza, velja to tudi za poklicne denarjeslovce) …

Izstop iz tega ustroja brez temeljitih in tudi dragih priprav pomeni zanesljivo smrt, s pripravami pa težko in osamljeno življenje. Zato nam ne preostane drugega, kot da pozorno spremljamo nihanje cen, spreminjanje plač in prilagajanje davkov, kakor da gre za naravne pojave, ki se jim je nemogoče izogniti.

Ker je nestalna vrednost dobrin in storitev vgrajena v naše gene, se redko vprašamo, zakaj se cene, plače in davki spreminjajo, in nikoli, ali bi pravzaprav lahko bili trajni. Včasih se obregnemo ob visoko ceno, potožimo zaradi nizke plače ali bentimo čez visoke davke, nikoli pa ne skušamo ugotoviti, koliko so stvari dejansko vredne, kolikšen bi moral biti naš zaslužek in kolikšni bi morali biti davki, da bi pokrili skupne storitve, ki jih (lahko) koristimo.

Presenetljivo izračun v grobem sploh ni tako težak (sploh v primerjavi z izvedenimi instrumenti). Koliko so stvari dejansko vredne? Kolikor pričakuje prodajalec? Kolikor oceni kupec? Nekaj vmesnega? Ne. Vredne so natančno toliko, kolikor dela je bilo vloženo vanje: v celotno pot od pridobivanja surovin do zadeve v rokah kupca, v izdelavo in vzdrževanje strojev in orodij, prevoznih sredstev in skladišč, preko davkov pa tudi v prevozne poti, v šolanje, zdravje in pokojnino delavcev ter v popravljanje ustvarjene škode naravnemu okolju; vse skupaj preračunano na posamezen izdelak ali storitev.

Koliko pa je vredno delo? Najprej moramo predpostaviti že skoraj pozabljeno dejstvo, da delo ni namenjeno samo sebi, ampak zagotavljanju sredstev (denarja) za življenje v času, ko ne delamo. Potem si moramo izposoditi psihologe, da ugotovijo, koliko časa na dan, teden, mesec, leto človek najmanj potrebuje za kakovostno življenje: za spanje, jedenje in osebno higieno, za nakupovanje ter vzdrževanje zdravja in lastnine, za druženje in posvečanje družinskim članom, za ustvarjanje in izobraževanje, za šport in sproščanje, za zabavo in zapravljanje časa … Preostali čas, vključno s prevozom na delo in z odmori, je na voljo za delo. Ko izračunamo še, koliko človeka vse to vedno bolj zanemarjeno življenje – vključno s predslužbeno-izobraževalnimi in upokojenskimi leti – stane, moramo to vrednost razdeliti na število v življenju opravljenih delovnih ur, pa dobimo urno postavko. Nanjo naložimo dodatke za težavnost, nevarnost, zahtevnost, oddaljenost, odgovornost in uspešnost, oziroma iz istih razlogov skrajšamo delovno obveznost. Ko dodamo še davke za javne storitve in vzdrževanje tistih, ki ne morejo delati, dobimo bruto plačo na bruto uro (uro s pripravami in spremljevalnimi opravili, s premori in odmori).

Je tak izračun cen in plač vzdržen? Sam po sebi prav gotovo, če bi podjetja (vključno z razvojem) proizvedla, zaračunala in zaslužila približno toliko, kot porabijo. V danih razmerah pa cene viša, plače in davke pa niža uzakonjeno teženje podjetij, da iz leta v leto povečujejo dobiček. Prav zaradi tega je prihajalo in še prihaja do najemanja posojil za širjenje. Ne gre za širjenje podjetij, kot poslušamo in beremo, ampak za širjenje njihove dobičkonosnosti. Obenem zaradi težeja posameznikov po še več lastnine prihaja do najemanja zasebnih posojil. Vse to je pripeljalo do vtisa, da so cene, plače, davki in dobičkonosno premoženje dokaj nepovezane zadeve … A v družbi, ki je tako narkomansko odvisna od denarja, denar pa od zdravih družinskih odnosov med njimi, te postavke hočeš-nočeš sodijo skupaj, drugega ni.

Danes je spet vedno več ljudi iztisnjenih iz kroženja denarja. Bogatašev to ne skrbi; mnogi si tega celo želijo. A ko bo izločencev preveč, ne bodo le upadli njihovi dobički in narastle njihove izgube. Kmalu bogastva ne bodo mogli uporabiti za nič drugega, kot da ustvarijo ograjene samozadostne skupnosti, kjer bodo varni pred hordami revežev, ki bodo pustošile po svetu … In spet bomo v srednjem veku …