Ko smo tako zjutraj spokojno srebali dišečo kavo in prav tako dišeči organski čaj, me je nekdo skoraj mimogrede poprosil, naj še kaj napišem o množični psihologiji in analizi jaza, Janševi premetenosti in pomenu vsega za slovensko bodočnost. Vprašal sem, nekoliko začudeno, pa vendar iskreno, zakaj ne bi raje pisal o Zokiju, saj mnogi pravijo, da je zaradi svojega ega razdrl vlado in povzročil krizo ter da je za vse kriv prav on, toda mirno mi je odvrnil, da so tisti, ki tako mislijo, politično nepismeni, saj je Zoki zgolj naiven, medtem ko je JJ nevaren, kar seveda pomeni, da je treba pisati o slednjem, ne pa o tem, na katerega je laže, a tudi neproduktivno, kazati s prstom.

Zakaj bi bil torej JJ nevaren? Če bi se lahko prestavili v njegove možgane, sodobna nevroznanost pa to že skoraj omogoča, bi natančno vedeli, kaj misli, kaj doživlja, kaj namerava, ali je kriv ali ni, je prejemal podkupnino ali je ni. Ironija pa je, da JJ vse to že [vsaj nezavedno] ve. To spoznanje je nenavadno pomembno, kot bomo videli v nadaljevanju.

Ve namreč in o tem tudi nenehno govori. Toda govori premeteno, ne govori naravnost, govori v šifrah, saj ni naiven.

A zakaj ne bi govoril odkrito, pošteno, direktno in resnicoljubno? Kaj ni bog zapovedal ljudem, naj spoštujejo resnico nad vsemi drugimi zadevami? Ni namreč rekel le, naj spoštujejo očeta in mater, saj je zapovedal tudi, naj ne lažejo in ne kradejo.

Ljudje smo zares čudna bitja. Zdi se, da imamo raje sprenevedanje, prikrivanje, skrivanje, premetenost, včasih celo laži, iluzije in polresince. Smo ujetniki množične psihologije, ki pa je prav namenjena ohranjanju iluzij, zmot, prevar, blefiranja in vsega drugega, kar nas dolgoročno kajpak uničuje in peha v depresijo.

Množična psihologija, pravi Freud, ni nič drugega kot vrsta procesov, tehnik in postopkov, s katerimi si posamezniki skušajo zagotoviti določen občutek miru, ljubezni, urejenosti in smiselnosti življenja. Pri tem ima ključno vlogo trojna prepoved.

Prvič. Vodja je vselej ljubljen. S tem načelom je povezana prepoved govorjenja: o vodji je treba govoriti samo dobro in lepo, on je vselej odrešenik, junak ali po krivici preganjani mučenik. Toda gorje mu, če dobijo hlapci občutek, da jih ne ljubi vseh enako. V takem primeru so se takoj pripravljeni odzvati in ga odstaviti z mesta, kamor so ga sicer rade volje in prostovoljno postavili.

Drugič. Načelo molka spremlja tudi prepoved, zaradi katere se ne sme nihče truditi ali bojevati za mesto vodje. Na tem kraju je lahko samo On, vsi drugi se medsebojno identificirajo v odnosu do Njega. Prav zato čutijo medsebojno povezanost, za katero včasih rečejo, da je neuničljiva, organska, naravna in podobno.

Tretjič. Načelo reda in discipline je povezano s prepovedjo kršenja le-tega. V odnosu do vodje so ljudje izjemno produktivni, disciplinirani, urejeni, celo asketski in sposobni velikega odrekanja.

Sedaj zlahka vidimo, kako je v Sloveniji. Politična levica je povsem nesposobna aktivirati red, disciplino in delovno vnemo množic, saj ne premore niti vodje niti delovne etike, ki bi ji bili podrejeni sami in bi tako postali vzorniki ljudem.

Janševa premetenost ima v taki konstelaciji družbenih razmerij posebno mesto in vlogo. Je izjemno učinkovita. Pri tem ne gre za vprašanje, ali Janša govori resnico o izvoru denarja ali o aferi Patria, temveč za poseben režim molka, kot bi nemara dodal Michel Foucault.

Foucault je večkrat opozoril, da oblastnih razmerij ne smemo  naivno enačiti s prepovedmi in z neposrednim gospostvom nad ljudmi. Oblast deluje bistveno drugače.

Deluje tako, da uveljavlja poseben režim govorjenja o zadevah, ki jih imajo ljudje med seboj. Ne prepoveduje, temveč omogoča in celo zapoveduje. Ljudje niso enostavno utišani, temveč se regulirajo sami, in sicer tako, da ves čas govorijo – na primer o oblastnih razmerjih –, le da govorijo na čisto poseben način, ki zajema določene šifre.

Ljudje namreč niso neumni. Dobro vedo, kaj je v določenem trenutku treba povedati, česa ne smejo povedati direktno in o čem je treba nenehno govoriti, ne da bi kaj smiselnega povedali. V primeru JJ-ja je na primer treba nenehno govoriti o preteklosti, o krivicah, ki so jih povzročili komunisti, o Zarotah, tovarišijskem kapitalizmu, stricih iz ozadja, krajah, ropanju naroda, pripadnikih Udbe, Kučanovem klanu, načelu kontinuitete in še in še. Zgodovinske okoliščine niso pomembne, saj gre pri tem za imaginarije, za imaginarne scenarije, prek katerih se vzdržujejo tako medsebojni odnosi kot odnosi do ljubljenega voditelja.

Nemara bi lahko dodali, da obstaja poseben notranji govor ljudi, ki včasih postane javen, a nikoli v celoti. Določene izjave obdržijo ljudje zase in si jih izmenjujejo le ob posebnih intimnih priložnostih. Krepitev oblasti tako pomnožuje notranji govor in ga spreminja v javnega.

Na naslednjih volitvah v Sloveniji bo morda vnovič zmagal JJ. Takrat se bo tak govor očitno pomnožil. Ljudje bodo opogumljeni, saj bodo na oblasti njihovi, zato bo takega govora vse več. Z njim se rehabilitirajo krivice, storjene našim, obenem pa se, kot rečeno, krepi oblast. Desnica lahko zato vlada bolj enotno, močneje in bolj neposredno kot vsaka levica.

Danes je položaj takšen. Ljudje, zbrani okoli JJ-ja, so se že zdavnaj zaobljubili, da ga bodo podpirali do konca in da bodo nenehno govorili o tem, kar je sicer zavito v tančico skrivnosti (ozadja, zarote, preteklost …). Govora je zato veliko, vendar ga bo še veliko več.

Vidimo tudi, zakaj Zoki ni nevaren in zakaj ne more doseči ničesar. Ne obvlada množične psihologije, ne zmore razviti govora o skrivnostih in zarotah, čeprav se sem in tja trudi, obenem pa ni sposoben niti za moralno razmišljanje niti za filozofsko askezo.

Tudi JJ se požvižga na oboje, kar je povsem pričakovano in logično, toda nevarnost, ki jo s tem predstavlja za slovenski narod, nikakor ni majhna. V resnici je še večja, kot bi lahko trdili po temeljitem premisleku, saj je levica povsem nesposobna ustaviti ga, ponuditi pa ne more tudi nobene alternative.

Bodočnost je namreč v odpiranju, ki zajema to, kar sledi.

Odpiranje ne pomeni podrejanja, temveč pomeni slavljenje zmožnosti slehernega človeškega bitja za kreativno delo in ljubezen. Torej ne prenese nobenega izkoriščanja, pa če je še tako prefinjeno in prikrito. Združuje tudi najvišja moralna načela, kot jih je zapovedal bog: resnicoljubnost, odkritosrčnost, poštenost, pogum in brezkompromisnost, ko gre za univerzalne ideje človeških eksistenc, ki so: egalitarnost, demokracija, enakopravnost, svoboda in vladavina zakonov.

Nevarnost za bodočnost slovenskega ljudstva torej predstavlja neprimerno razmerje med pasivnostjo državljanov, ki v najboljšem primeru najdejo užitek v medsebojnem poistovetenju v odnosu do ljubljenega vodje, v najslabšem pa so povsem fragmentirani in razdrobljeni, razkropljeni ter k depresivnemu razmišljanju in delovanju nagnjeni posamezniki, in njihovimi zmožnostmi za kreativno delo, kajti prav ta nesorazmernost onemogoča tisto držo nad samim seboj, ki je predstavljala tako plemenit in časti vreden ideal Starih: zmagoslavje nad samim seboj [ne nad drugimi], obvladovanje sebe in premagovanje nagnjenosti k lenobi, brezdelju in apatiji.

Odpiranje ni nič drugega kot izraz, ki nam pove, da posamezniki zmorejo dovolj moči, energije in volje, da s trdim delom na sebi, z discipliniram delom za krepitev telesa in duše dosegajo raven delovanja, ki ni produktivna le zanje, temveč je v dobro vsega občestva.

Vse to pa tudi ni v nikakršni povezavi z ocenami zasebnih korporativnih družb, ki pokroviteljsko ocenjujejo države in jim podeljujejo pluse in minuse ter pošiljajo nekakšne signale.

Zvečer sem si ogledal film The Lego Movie (Phil Lord, Christopher Miller, 2014) in užival v njem od začetka do konca. Ne po naključju; no, saj tudi film ni bil izbran kar tja v tri dni.