Politiki in najrazličnejši strokovnjaki te dni dajejo modre izjave in se trudijo objektivno pojasniti dogajanje v Sloveniji, ki ga imenujejo politična kriza. Pravijo na primer, da je Slovenija izgubila vizije, da premalo ceni znanje, da je politika zapravila priložnost, da ni delovala strokovno, da je bil problem nacionalni interes, da je škodo naredila tajkunska privatizacija, da Kapital ni mogel dovolj prodreti v Slovenijo. Zanimivo in strašljivo obenem pa je, da ves čas govorijo o stvareh, predmetih, zadevah, procesih in pojmih, ne pa o ljudeh. In seveda za nazaj; ko se je vse to dogajalo, so bili prav tako modri – le da so bili takrat modro tiho. Ko smo vsa ta leta resno opozarjali na probleme, so nas kajpak zalivali z gnojnico, češ da smo čudaki, pesimisti, zadrti ciniki in podobno. Neverjetno.

Besednjak, ki ga uporabljajo, je pragmatičen in ideološki, saj združuje preračunljivost, retrogradno pranje rok ter moralizem, prepleten s pridiganjem in ponujanjem nasvetov v slogu mi smo vaši rešitelji, poslušajte nas, pa vam bo dobro. A besednjak, kot rečeno, je prazen, votel in povsem neoseben, kot da živimo v osamljenih, odtujenih kibernetičnih svetovih, kjer ni človeških bitij iz krvi in mesa, ampak so tam zgolj stvari, s katerimi je mogoče manipulirati, kot tudi sicer manipulirajo s človeškimi in vsemi drugimi viri.

Politiki namreč niso opravili vloge, politiki so izgubili vizije, če so jih sploh imeli, politiki ne cenijo znanja, kajti od njih pričakujemo, da bodo vodili državo, saj se ta ne more voditi sama; ne pričakujemo, da se bo znanje samo sprehajalo po svetu in se uveljavljalo, prav tako ne mislimo, da se bo država razvijala zaradi gibanja Lune, plimovanja morja ali dogodkov v bližnji galaksiji. In za vizije ne verjamemo, da nastajajo same od sebe, čas blaginje pa ni nekaj, kar blodi po vesolju in pride k tistemu, ki si ga zaželi.

Prav zato jih obtožujem – politike namreč. Niso znali nagovoriti ljudi, niso jih znali voditi, niso se niti zmenili zanje. Skrbeli so izključno zase, saj je bilo to ves čas očitno, namesto da bi skrbeli za državo in za blaginjo državljanov. Njihovo tokratno modrovanje je zgolj trik, s katerim se skušajo še naprej obdržati v sedlu, da bi še več zaslužili, da bi napihnili to, kar imenujemo ego, da bi se prikazovali drugim kot na odru in bi jim ti drugi občudujoče ploskali. Naši politiki pač niso v službi ljudi, ki so jih izvolili. Take srečate, če se odpravite v kako drugo državo – zlasti na sever Evrope, kjer ima pomembno vlogo v življenju ljudi protestantska etika.

Ključen je prav besednjak. Nekoč so verjeli in opozarjali, da je vse odvisno od Slovenije, pravijo. Še več enakega žargona. Slovenija naj bi dobila priložnost. Seveda to ni čisto res, saj Slovenijo vselej nekdo zastopa. Zastopajo jo ljudje z imeni in priimki. Prenašali so znanje v Slovenijo, pravijo, vendar naj bi bila politika premalo previdna. Ne, politiki z imeni in priimki so bili premalo previdni. Kapitalu smo zapirali vrata, dodajajo, ne povedo pa, kdo jih je zapiral, saj se vrata ne morejo zapirati sama od sebe, in čemu.

Danes je praznik dela, zato bi jim morali delavci končno odvrniti, da so zapirali predvsem tovarne in delavce pošiljali na ceste, kot da so odvečne, porabljene cunje. Danes životari armada nezaposlenih, ker so dajali prednost kapitalu, grabežljivosti in zastopnikom mafije. Politiki še danes ne vedo, da na tem svetu živita dva družbena razreda: v enem so ti, ki imajo v lasti produkcijska sredstva in vse drugo, potrebno za proizvodnjo dobrin, v drugem so oni, ki imajo v lasti zgolj sebe kot delovno silo, ki jo morajo prodajati na svobodnem trgu. Med enimi in drugimi lahko poteka zgolj razredni boj. Le kdaj bodo to dojeli?

Še slabše pa je, ko spremljamo izjave obsojenega Janše, ki je bil doslej vedno zraven, ko so delili stolčke. Njegove izjave dobro ponazarjajo zaprtost in zotohlost prostora, v katerem živimo, ter preobremenjenost s čustvi in patologijo.

JJ je tako dobri desetletji navidezno reševal ljudstvo v njegovi preproščini ali vsaj njegov del pred nevidnim nasprotnikom, ki ga nihče povsem ne razume; sedaj naj ljudstvo rešuje ljubljenega vodjo, saj bo moral v zapor, ker je tako odločilo sodišče, ki ga JJ, jasno, ne spoštuje. JJ tako očitno ne ve, da zakona ni treba čislati in spoštovati, saj zadošča, da ga ubogamo.

Logika ni zgolj množično psihološka, saj je tudi zgodovinsko prelomna in celo usodna. Ko smo se nekoč odločali za samostojno življenje, ni nihče govoril o kapitalizmu. Kljub temu smo ga dobili, potem pa nas je, zlasti z njegovo pomočjo, preprosto povozil. Nečesa je zagotovo konec.

Konec je zgodbe o uspehu, ki je bila v resnici katastrofa, konec je ropanja, saj ni ničesar več, kar bi se še splačalo ukrasti, konec je zgodbe o tajkunih, konec je pravljic o rasti in nenehnem dvigovanju standarda življenja, konec je mitov o Sloveniji kot Švici.

Tu vstopa v igro Zoran Janković. Morda je egocentričen megaloman, kot pravijo nekateri, toda to ni pomembno. Pomembno je, da se je politični prostor v tej deželi dokončno sesul sam vase kot črna luknja. Slovenski politiki, tajkuni in drugi predatorji so v dveh desetletjih sami sebi in svetu preprosto dokazali, da ne znajo ravnati niti z državo niti s seboj, kar pomeni, da niso sposobni preživeti. Kaj sedaj?

Odgovor je izjemno preprost: imeli smo zgodovinsko priložnost, sedaj jo imamo vnovič. Ko jo bodo vzeli v roke delavci, bo vse drugače.

Morda pa ima JJ vendarle prav, ko poziva ljudstvo, naj usmeri gnev v volitve. Gneva namreč nima v sebi le tisti del ljudstva, na katerega misli JJ, temveč ga doživlja velika večina vseh državljanov, zlasti pa ga doživljajo delavci. Torej je morda res čas, da končno začnejo resno razmišljati, kako hočejo živeti v prihodnosti. Z gnevom ne bodo prišli daleč, z razmišljanjem pač.

In o čem naj bi razmišljali? O kapitalizmu, seveda, ki jih obdaja. Sedaj bi moralo biti vsakomur jasno, da kapitalizem nikoli ni bil rešitev, saj ga sploh nismo želeli, večina pa nima danes od njega ničesar ali ima komaj kako drobtinico. Rešitve tako ni na desni in je ni na levi; še manj jo zagotavlja razdeljenost na ene in druge.

Desno ali levo razumevanje kapitalizma je še vedno zagovarjanje ljudem neprijaznega sistema, ki temelji na odtegovanju vrednosti, na nepravičnosti in na izkoriščanju teh, ki razen delovne sile nimajo ničesar.

Končno bi lahko slišali tudi ljudi, ki so doslej molčali in stali ob strani. To je več kot tretjina ljudi, ki ne gredo nikoli ne volitve.

A v tem trenutku so vse to verjetno le pobožne želje; ljudje so preveč ubogljivi in premalo samozavestni.

Treba je premagati negotovost in razviti dolgoročno politiko, nam svetujejo. Odgovor je samo eden, podčrtujejo: dati signal tujini in zaveznikom, pa seveda trgom. Slovenska politika nenadoma namreč ve, kaj hoče, ponuditi mora odgovore.

Ne, slovenski politiki nimajo pojma, kaj narediti, če odštejemo idiotsko pošiljanje signalov gospodarjem, naj ravnajo z nami, kot se za gospodarja pač spodobi; a saj gospodarji to vedo tudi brez njih in njihovih signalov.

Stari so že davno vedeli, da je dobro urejena država taka, da v njej svobodni posamezniki zadovoljujejo resnične potrebe, ne izmišljenih, spoštujejo pravo naravo človeških bitij in sledijo resnici, ne pa iluzijam. In politiki so prvi, pravi Platon v Državi, ki morajo biti vzor svojim državljanom,  da bodo srečno živeli.

Res pa je tudi, da se ljudje iz zgodovine ničesar ne naučijo. V glavnem jo hitro pozabijo, zato se vedno znova znajdejo v enakem položaju in vlečejo enako neproduktivne poteze.

Naučijo se zgolj redki posamezniki, ki lahko postanejo dobri voditelji. Slovenija se je znašla v položaju brez takih voditeljev, kar pomeni, da morajo dobiti priložnost tisti, ki so se iz zgodovine česa naučili. Vsi drugi morajo v pokoj ali na smetišče zgodovine.