Kaj lahko pričakujete od vedno istih komentatorjev političnih dogodkov? Pričakujete lahko vedno isti žargon, vedno enake stavke in vedno enake komentarje. Lahko pričakujete dolgčas. Ne morete pričakovati svežine, drznosti in brezkompromisnosti, iskrivosti, humorja in inteligentne ostrine. Ljudje, ki govorijo vedno enako, seveda ne morejo pričakovati izvirnosti niti sami od sebe. Očitno se ne more zgoditi niti to, kar bi bilo najbolj demokratično za vsak resen medij; ne more se zgoditi, da bi končno dogodke komentirali še drugi ljudje, ki bi znali povedali kaj novega in svežega.

Stanje v medijih ni drugačno od stanja v državi, v kateri živimo. Vedno isti ljudje na vedno istih položajih ponujajo ljudem vedno isto. Tako kot v stari Jugi. Napredka v načinih razumevanja sveta je malo ali pa ga sploh ni.

V Tarči smo danes tako poslušali o nesmiselnosti množice strank, ki ne morejo doseči ničesar, o tem, kako je drugje, na primer v Indiji ali Belgiji, čisto drugače kot pri nas, o prihodnosti Slovenije, ki jo bodo kajpak krojili isti politiki, kot jo krojijo že dvajset let, in še o marsičem.

Slišali smo tudi, da bi bilo najbolje, če bi obstoječi politiki preprosto prenehali obstajati. To se kajpak ne more zgoditi, bilo pa bi zares dobro. Ljudje so namreč naveličani politikov in politik, obljub in žargona o lepši prihodnosti, ki čaka za vogalom.

Toda tudi zamenjava čisto vseh politikov ne bi spremenila ničesar. Objektivno stanje sveta je namreč tako, da politiki ne morejo ničesar spremeniti. Podnebne spremembe na primer so take, da jih kratko malo ni več mogoče ustaviti in preprečiti katastrof.

Nobene resne besede nismo slišali o kapitalizmu, ki neposredno vpliva na politiko, saj jo ima v svojih krempljih, in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi spregovoril o množični psihologiji Slovencev in Slovenk.

Pravzaprav smo slišali en sam dober stavek: politikom ne gre zaupati. V kapitalizmu jim namreč res ne gre. A saj ne gre za zaupanje ali nezaupanje, kajti objektivno je realnost, v kateri delujejo, v velikih težavah.

Slišali smo, da je nezrelost slovenskega političnega prostora velika. A kaj to sploh pomeni? V kapitalizmu, kakršen trenutno vlada svetu, je vsak politični prostor nezrel, saj se politiki v njem zgolj bolj ali manj prilagajajo zahtevam trgov, ki jih obvladujejo korporacije.

Nekdo je dodal, da je tudi ljudska aroganca velika. Izjava je moralistična in pokroviteljska, kajti ljudje so povsem nemočni in sploh niso v položaju, da bi bili arogantni.

Seveda je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo padla kaka pikra na račun stare Juge. In je: imeli smo stabilno državo, ki se je moramo bati. Preigravanje idej o stabilnosti in nestabilnosti je kajpak prazno in neučinkovito, kot bi mlatil prazno slamo. Kitajska je na primer izjemno stabilna država, ki se je nihče ne boji, ampak jo po malem vsi občudujejo, saj dokazuje, kako močan je kapitalizem brez sindikatov in demokracije.

V tej perspektivi je trditev, da bi moralo več ljudi sodelovati pri razmišljanju o marsičem, skoraj smešna. Seveda bi ljudje morali sodelovati, vendar ne bodo. V kapitalizmu še nikoli niso. Ko pa se bodo med ljudmi začele širiti ideje o socializmu in komunizmu, bo res sodelovalo veliko ljudi, le da takrat kapitalisti ne bodo preveč srečni.

Slišali smo tudi, da ni javnega dialoga. Dobro jutro, živimo namreč v kapitalizmu, kjer poteka razredni boj.

Zadolževanje je samoumevno. Na žalost, saj vlada ni sposobna narediti ničesar drugega.

Pričakovali bi globoko pogovarjanje v družbi. Ne, pričakovali bi, da se bodo ljudje veliko bolj zavedali razrednega boja in tega, kdo jih izkorišča. Ta hip je to še nemogoče, ker je propagandni stroj, s katerim perejo ljudem možgane, kratko malo premočan.

Vedno je več možnosti, pretehtajmo jih. Če bi bil svet racionalen, bi ta izjava bila celo za silo razumna in uporabna, toda težava je, ker ne živimo v takem svetu.

Kaj so torej normalni pogoji delovanja občestva? O, sveta preproščina! Občestva niso naravne tvorbe, temveč so umetne, kar pomeni, da vsako občestvo, ki se obdrži pri življenju, že izpolnjuje pogoje, ki jih mora izpolnjevati.

Je slovensko občestvo normalno? Seveda je, le da obstaja v kapitalizmu, ki skuša razmontirati občestva natanko v tistem smislu, ki ga je zaslutila Železna gospa, ko je izjavila, da družba ne obstaja.

Padli smo torej globoko. Kako preprečiti laži, goljufije, kraje? Psihološko vzeto, ne gre le za kraje in laži, temveč gre za globoko nezaupanje. Družbo moramo zato graditi pri temeljnih vrednotah.

Za konec še nekaj cvetk. Vse je nejasno, vse je neurejeno. Ljudje so globoko nezadovoljni z državo. Volitve niso izbira sanjskega moškega. Če ne izbereš pravega, pač izbereš drugega. Koliko državljanov participira pri svoji usodi? Stalno iste stranke ne morejo ponuditi ničesar novega. Ko bo ponudba drugačna, bodo ljudje spet videli priložnost. Usodnost trenutka ni velika. Soočiti se bomo morali  z realnostjo položaja. V ospredju mora biti znanje. Potrebna je silovita racionalnost, kaj zmoremo in kaj lahko imamo.

Morda kaj od naštetega celo drži, toda kdo jemlje nezadovoljstvo ljudi zares, kdo razume, zakaj so nezadovoljni in kaj bi v resnici radi? Kdo jim bo odgovoril?