Le kdo si ni nikoli v življenju do krvi zgrizel členkov na rokah, da se ne bi začel krohotati, ko je učiteljico slovenščine obsedel zli duh in je pričela glasno brati iz čitanke? Verjetno le gluhi in sošolci, ki so že v ranem otroštvu podlegli vzgoji v zombije … Vsak književnik, ki premore kaj dostojanstva, bi moral vložiti ves svoj vpliv in poznanstva v zakonsko izkoreninjenje tega ponižujočega mrcvarjenja leposlovnih izdelkov. A očitno ga le malokateri od njih premore. Nasprotno, še sami se ponujajo na vse konce in kraje, da bi kaj na glas prebrali, pa če jih je kdo pripravljen poslušati ali ne …

Govorjena besedila podlegajo drugačnim zakonitostim kot pisana. Nosilec sporočila je tudi govorec: njegova pojava, osebnost, kretnje, mimika, glas, ton in barva glasu. Nosilec so tudi okoliščine povedanega. In nenazadnje je nosilec poslušalec, ki s svojim odzivanjem vpliva na način in vsebino sporočanja. Če od vsega tega ohranimo in zapišemo zgolj povedano, izgubimo ogromno, dobimo pa skrpucalo, polno mašil, napak, nedoslednosti in sprotnih popravkov – reč, ki je ni nujno muka poslušati, jo je pa neprečiščeno in nepredelano vsekakor muka brati.

To je bržkone vsem jasno. Ni pa tako jasno, da isto velja za prenos besedila v obratni smeri. Tudi pisana besedila imajo svoje zakonitosti, ki se pri govorjenih ne obnesejo tako dobro. Govorec in okoliščine povedanega tu niso tako pomembni. Pomemben je bralec. Seveda je pomembno, da je zadeva slovnično pravilna in zvočno usklajena, da se lepo steka v njegove misli. Toda besedilo, ki ga bere, ni več to, kar je napisal pisatelj, ampak to, kar je sam prebral. Brano besedilo predeluje vsak po svoje. Odtenkov, ozadja, pomena in smisla ne ustvari pisatelj, temveč bralec …

Če boste raziskovali, kako so ljudje doživljali govor, ki so mu bili priča, si bodo odgovori dosti bolj podobni, kot če jih boste vprašali, kako so doživljali knjigo, ki so jo brali. Govorec je gospodar govorjene besede, bralec pa gospodar pisane. Govorec se nas dotakne s tem, da dobro govori, pisec pa s tem, da nas vzpodbudi misliti …

Glasno branje leposlovja je torej njegovo izkrivljanje. Kdor je govorec in rad nastopa, naj postane igralec, novinar ali politik, in naj ne piše! Njegovo pisanje je tako ali tako zanič, ker je v njem preveč njega in premalo zgodbe. Kdor je pisec, pa naj piše in ne govori, ker z govorjenjem siromaši, krni in ubija vse tisto, s čemer je oplodil misli svojih bralcev!

Kdor bi že res rad na vsak način bil oboje, naj piše pesmi. Predpogoj je seveda, da jih je sposoben opremiti z ritmom. Če tega ni sposoben, je zanj in za njegove žrtve najbolje, da ne piše ničesar, z izjemo izpolnjevanja obrazcev. Pesmi, ki imajo ritem, se da uglasbiti.

Pevci ljudi nagovarjajo podobno kot govorci, pesmi same pa podobno kot knjige. Pesmi vsak razume po svoje, pevci pa so – podobno kot ostali umetniki – tako ali tako nerazumljeni; gre le za to, da dobro zvenijo in izgledajo. Poleg tega je to edini način, da pesmi pridejo med ljudi. Pesniških zbirk ne bere skoraj nihče, njihovo izdajanje pa je potrata časa, denarja in papirja za vse vpletene. Da mi ne bo kdo kaj očital, govorim iz lastnih izkušenj …

Kaj pa dramatika? A ne velja tudi za dramatiko podobno kot za pesmi? Ne, ne velja; zanjo velja, kar velja za prozo. Če so gledališke in filmske predloge dobre za gledališče in film, jih je težko brati, ker so puste. Če so dobre za branje, jih je težko uprizoriti, ker izpadejo izumetničene …

Pripovedi, pesmi in predloge vsekakor sodijo na oder, vendar ne v obliki knjige, temveč izvedbe. V knjigi so te iste zgolj delovno in znanstveno gradivo. So pa drugačne zgodbe, pesmi in predloge, ki sodijo v knjigo, ne pa tudi na oder. Kvečjemu bi jih lahko dali na oder v kakšnem muzeju v prihodnosti, kjer bi naši zanamci videli, kako smo nekoč mrcvarili književnost. A za to jo je najprej treba nehati mrcvariti …