Neumnost. Nove ideje rojevajo zgolj posamezni ljudje. In zanje ne potrebujejo nobene krize. Zadošča zmožnost za razmišljanje, pa še zmožnost za svobodo, egalitarnost in pravičnost.

Ko govorimo o pravičnosti, zlasti ne govorimo, da je vsaka stvar za nekaj dobra in ima globok, pogosto skrit pomen, temveč govorimo o etični revoluciji; izraz je nekoliko preobilen in zavajajoč, kajti prava revolucija je vselej etična. Taki dogodki so izjemno redki. Mednje sodi na primer Jezusova revolucija, zato je v teh dneh, ko se verniki poglobljeno in s smislom za Pomen sprašujejo, ali naj se postijo ali zgolj opustijo meso, naj se odpovedo kaki hrani ali pač ne, še toliko pomembneje razumeti pravo bistvo Jezusove revolucije. Ko govorimo o revoluciji, pač ne govorimo o tem, ali naj gremo k maši ali naj raje ostanemo doma, naj oblečemo takmašno obleko, da jo bodo vsi videli, ali raje ne. Revolucija in vera v boga sta resni zadevi.

Kaj je torej storil Jezus Kristus v svojem času? Najprej moramo spoznati, da ni ponižni podložnik nekakšne nebeške volje, ki ga je poslala med ljudi, da bi jih s svojim trpljenjem in vsem drugim odrešil. To je preveč preprosto, neresno, patetično razmišljanje, obenem pa je tudi udobno.

Radikalnost Jezusovega delovanja je natanko njegova brezkompromisna podrejenost večnemu in univerzalnemu etičnemu principu, zato ni tiho in ne prenaša trpljenja, češ da je tako na tem svetu, da mora vsakdo nositi svoj križ in biti ponižno tiho. Daleč od tega.

Jezus nosi svoj križ, seveda ga nosi, toda ne nosi ga, ker je mazohist ali samomorilec, temveč ga nosi, ker dela revolucijo. In ko jo dela, protestira, upira se, saj ve, da je svoboden in da prav zato ne more drugače. Nikakor ni res, da ponižno upa na spremembo v svetu, ne drži, da se zanaša na zdrav razum ljudi, da bodo prepoznali sporočilo njegovega poslanstva in se voljno spreobrnili.

Jezus dobro ve, da so ljudje v glavnem egoistični egocentriki, ki skrbijo zgolj zase. Dobro mu je znano, da se razbežijo kot kure, ko zapreti nevarnost, in da v hipu pozabijo, kaj so obljubljali še minuto nazaj. Ve, da so šibki, da so pripravljeni odreči se najvišjim etičnim principom, če jim to prinese kako korist, ve, da ga bo Peter trikrat izdal, še preden bo zapel petelin. Tu ni ničesar novega.

Danes vemo, da je še slabše. Človeštvo zna narediti teleskop, s katerim odkriva petsto svetlobnih let oddaljene planete, ne zna pa rešiti ene same sirske krize, ne zna poskrbeti za lačne otroke, ne zna preprečiti vojn, porabi neskončne količine denarja za pokrivanje bančnih lukenj v lopovskem kapitalizmu, da bodo bančniki še bogatejši.

Morda pa bi morali reči, da noče. Znanja je na tem svetu namreč dovolj. Natanko vemo, kako premagati lakoto, revščino, dovolj znanja imamo, kako živeti v slogi in miru, bratstvu in enotnosti, toda velikokrat je videti, kot da tega znanja kratko malo nočemo resno upoštevati.

Morda pa je najpomembnejša razsežnost Jezusove revolucije tale.

Ljudje v vsakdanjem življenju ves čas iščejo smisel in pomen življenja, dejanj, dogodkov in vsega. Prav zato radi rečejo, da je vsaka stvar za nekaj dobra, da ima vse skrit smisel in pomen, le da tega morda še ne vemo, da se vse zgodi s kakim razlogom, da nekdo tam zgoraj na skrivaj vleče nitke in da moramo vse to mirno sprejemati.

Kaj pa, če to ravno ne drži?

Kje piše, da ima življenje nekakšen Smisel? Ravno nasprotno je res: človek ga ustvarja s svojimi dejanji. Nihče mu ga ne poklanja in tudi ni vpisan v samo eksistenco. Naloga človeških bitij na tem svetu zato ni iskanje Smisla, temveč je delo, proizvodnja smisla.

Spinoza je pokazal, da bog ni pravičen, saj ni bitje. Pravičen je lahko samo človek. Ali kot pravi Badiou: pravična so lahko zgolj posamezna dejanja.

Ne obstaja torej pravični bog in ne obstaja pravični človek. Obstajajo pa ljudje, posamezniki, ki so vselej že v bogu, zmožni za pravičnost in pravična dejanja.

Jezus Kristus je človek, zmožen za pravična dejanja. Njegova etična revolucija zato ni zagotavljanje smisla za vsa druga človeška bitja. Prav nasprotno: Jezus pokaže vsemu človeštvu, da je edina gotova in zanesljiva stvar na tem svetu čista kontingenca v bogu oziroma v egalitarnem svetem duhu.

Jezusova veličina je, da pokaže ljudem, da absolutno ne obstaja vnaprejšnji smisel njihovih dejanj, da torej nikakor ne morejo biti prepričani, da bodo naletela na odprte roke in topel sprejem, pa če so še tako dobra. Trpljenje človeških osebkov je zato v zadnji instanci trpljenje zaradi kontingence, zaradi nemožnosti, da bi se dogovorili, kako živeti in uživati v Smislu. 

Ljudem ostaja zgolj nepopustljivo vztrajanje v etičnem. To pa pomeni, da ravno ne drži, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Ne, prav nasprotno je res: večina stvari nima nobene resne zveze z dobrim in še manj jo ima z moralo ali etiko. Večina stvari na tem svetu so zgolj neumne rutine, ki se iz dneva v dan dolgočasno ponavljajo. V njih ni nikakršnega Smisla in nobenega globljega eksistencialnega pomena. Človek zjutraj pač vstane, gre v kopalnico, nato pa v službo, če jo ima, v šolo ali drugam, zvečer pa gre spat.

Vmes se praviloma ne dogaja nič pretresljivega. Ljudje se v glavnem ne znajo niti pogovarjati in se tudi ne pogovarjajo, zato predvsem čvekajo in drug drugega prepričujejo v kr neki. Ne poslušajo drug drugega, ker se ne znajo poslušati. Ko se celo uspejo poslušati, se ne slišijo, ker so preveč egocentrični. Premorejo malo empatije, zato se v glavnem ne menijo drug za drugega. Velikokrat si zavidajo, kažejo si mišice in med seboj tekmujejo, ker verjamejo, da je v kapitalizmu pač treba tekmovati. Hočejo biti pomembni, a so v glavnem predvsem patetični. Preračunavajo, kako premagati tekmece in uspeti, karkoli že to pomeni. Trije od štirih so nagnjeni k depresivnemu razmišljanju in depresivnemu delovanju, zato naredijo malo smelih potez v življenju, po malem pa se tudi ves čas z nečim zadevajo, ker so nenehno pod stresom. V glavnem so prestrašeni in se bojijo vsega, zlasti pa se bojijo drug drugega.

Jezus je torej človek, ki pokaže ljudem, da se je treba v življenju upirati skušnjavcu, ki pravi, kje vse leži Smisel, kako globok pomen ima to, kar počnejo. Poganski univerzum je namreč inteligenten, prepreden s Smislom in Pomenom, v njem ima vse globok simbolični pomen in v vsem je mogoče odkrivati skrivne šifre, kode in sporočila, znake in znamenja nečesa, česar ljudje ne dojemajo in morda celo ne morejo dojeti.

Jezus pravi povsem drugače. Dovolj je poganstva, začnite se upirati skušnjavcu in naredite nekaj zase. Nobenega metaforičnega, simboličnega branja vesolja in stvarstva ne potrebujete. Ko zrete v nebo, vidite zvezde in prazen prostor, morda še kako luno, pa kdaj kak komet. Nobenega presežnega Pomena ni tam.

Ljudje so bitja pomena, zato ga tudi ustvarjajo. In če hočejo nov pomen, storijo kaj novega. Temeljno Jezusovo sporočilo zato ni pogansko, temveč je novo, revolucionarno: vi ste gospodarji lastnih usod, torej se nehajte bati in jih vzemite v roke.

Lahko pa seveda tudi žalostno propadete.