Žoga je daleč najbolj priljubljena igrača. Hkrati omogoča zabavo, razvijanje gibalnih spretnosti in druženje. Dostopna je vsakomur; če nima 'prave' žoge, si lahko naredi nekaj okroglega in ne pretrdega, kar se da brcati in podajati. Mnoge reveže iz brezupnih okolij je žoga popeljala med bogataše, in mnogi med njimi so del tega bogastva prelili nazaj v tla, na katerih so se žogali, ter vanja zasadili seme upanja. Še več jih sicer ni obogatelo, lahko pa od žoganja živijo … Za otroke, katerih telesne in družabne spretnosti so iz tega ali onega razloga manjše ali drugačne, pa je žoga prav zato simbol vsega, kar jih osamuje in oddaljuje od vrstnikov …

Neroden, počasen in šibek otrok, če to želi, z veliko vloženega truda slejkoprej ujame korak z vrstniki in ga nato ob nekoliko večjem vložku ohranja. Otrok z gibalnimi in čutnimi motnjami – četudi blagimi – mora v to vložiti nadčloveške napore in še vedno ni nujno, da mu bo uspelo …

Komur ne uspe, mu večina športne vzgoje postane muka. Če žogo redko ulovi, nenatančno meče, površno odbija, brca v tri dni in mu jo je lahko odvzeti, nihče noče igrati z njim in ga v skupino izvolijo zgolj na zahtevo učitelja. Potem je tako svoji kot nasprotni skupini ves čas napoti. Nihče ga ne vabi, naj se mu pridruži pri žoganju po šoli. Kadar je v igri žoga, zanj ni radosti …

Žoganje lahko otroke odbija tudi iz drugih razlogov. Žoga je hitra in trda, zato včasih boli. Sestavni del žoganja sta prerivanje in dretje. Nekateri tudi ne marajo tekmovanja in ločevanja na 'dobre' svoje in 'hudobne' iz nasprotne skupine, za katere veljajo dvojna merila.

Meni npr. nikoli ni bilo jasno, zakaj naj bi se na vse kriplje trudil zabiti koš ali gol nekomu, ki si tako silno želi in si prizadeva, da mi to ne bi uspelo. Obenem se mi je zdelo brezveze zapirati pot do koša ali gola nekomu, ki si ga prav tako srčno želi dati.

Zveni neumno? Morda, ampak nihče mi nikoli ni pojasnil, zakaj naj bi bila tekmovalna raba žoge bolj umna. Enostavno se smatra, da je težnja po zmagovanju vsem v krvi, da ni treba ničesar razlagati in nikogar vzpodbujati, da bo delal tako, kot se zdi prav večini.

Edina lepa izkušnja z žogo se mi je zgodila nekoč na poletnem taboru Sončka – Zveze društev za cerebralno paralizo. Nekaj ljudi si je začelo podajati žogo. Nekdo je ni ujel, pa sem jo pobral in vrgel – in tako sem se vključil v igro. Tudi drugi so se samodejno vključevali in izključevali. Nekdo je moral peljati svojega varovanca na stranišče, pa je odšel. Nekdo je odšel z žogo, pa ga je bilo treba ujeti. Drug si je iz nje naredil nosečniški trebušček, ga razkazal vsem v vidnem območju in žogo podal dalje. Tretjemu je ušla pod skupek stolov, miz, nog, vozičkov in psov, od koder so jo izbezali lastniki nog in vozičkov in si jo nekaj časa podajali med seboj. Četrti si jo je zmeraj vrgel za hrbet. Peti je z njo žongliral, pri čemer mu je ušla na cesto. Ko jo je vrnil, je z mize zbila pepelnik …

Ni bilo tekmovanja, ni bilo pravil, igra ni zahtevala nobene spretnosti, le veliko dobre volje in domišljije, in vključeni so bili vsi, tudi tisti, ki jim je bilo treba žogo 'prileteti' v naročje in 'vreči' iz njega. Za zjokat lepo, ampak samo na planetu Sonček …

Žogati se je mogoče na nešteto načinov, ki niso tekmovalni, ne zahtevajo spretnosti, bolečin, prerivanja in dretja. Nobenega od njih ni v učnem načrtu, mulci po šoli pa kakšnega izumijo le po naključju in hitro pozabijo … Tudi jaz večine ne bom nikoli odkril, ker sem – na tem planetu – že zdavnaj izgubil veselje do igranja z žogo. Žoganje, kakršno mi je bilo na voljo 'v najnežnejših letih, ko se je oblikovala moja osebnost', se mi je pač zdelo neumno in nesmiselno, in pri njem nisem želel sodelovati.

Otrok, ki mu prerivanje za žogo ne predstavlja veselja, je čuden. Otroci so še bolj kot odrasli občutljivi na čudaštvo in ga še bolj neusmiljeno kaznujejo z žaljenjem, obrekovanjem, pretepanjem in izogibanjem. Čudak se posledično žoga vedno manj, in ko je za njim zadnja ura športne vzgoje v srednji šoli, povsem odneha. Tudi če se tega kasneje spet loti, se zaradi odsotnosti dolgoletne vaje ne more vključiti, pa še večja verjetnost je, da bo poškodoval sebe ali druge. Nečudaki pa se žogajo, prerivajo, derejo, zmagujejo in izgubljajo bolj ali manj vse življenje, se ob žoganju družijo in spoznavajo nove ljudi, morda tudi služijo denar.

Ob vsem tem žoganju pa le malo ljudi zares pozna žogo …