… med živahno bistroumnostjo otrok in sivo povprečnostjo odraslih ljudi. Tako je nekoč vzkliknil Sigmund Freud, ki je bil po izobrazbi nevrolog. V petek, 11. aprila 2014, sem imel v Zrečah predavanja za vodstvene in druge delavce, ki delajo v šolstvu. Govoril sem o sodobni nevroznanosti in o tem, česa se lahko šolniki, pa ne le oni, naučijo od nje, da bi čim dlje ohranjali bistroumnost otrok. Govoril sem torej o tem, kako prevajati najvišja znanstvena spoznanja o delovanju človeškega uma v vsakdanjo šolsko prakso, ki je v določeni meri še vedno taka, kakršno si je zamislila rajnka Marija Terezija, ki seveda ni mogla vedeti ničesar o nevroznanosti. Predavanja pa so na poseben način povezana tudi z našim sivim, povprečnim političnim vsakdanjikom.

Možgani so namreč narejeni za kreativno in naporno kognitivno delo. Navajeni so trdo delati in težko si je predstavljati, čeprav to ni nemogoče, kaj trilijon sinaps lahko naredi vsako sekundo. Natanko v tej luči je škandalozno in dobesedno neverjetno, kaj si še vedno privoščijo politiki, na primer kak koprski župan, ali pa menedžerji, na primem GG, ko nastopajo pred javnostjo in jim ponujajo tako *** izjave, tako neverjetno preproste stavke, tako za lase privlečena spoznanja, da je res skrajni čas, da odidejo v zapore, na gole otoke, v džunglo ali pa preprosto na Luno.

Zmogljivosti človeških možganov so skoraj čudežne in tako velike, da je po drugi strani žalostno tudi to, da take ljudi prenašajo zlasti delavci, ki ustvarjajo vrednost. Ničesar ne rečejo, nobenega glasu ne povzdignejo, nobene analize ne ponudijo. Videti je, da razlaganje vsakdanjega življenja brezbrižno prepuščajo svetim intelektualnim kravam, oblikovalcem javnih mnenj in drugim pismoukom.

KI so na žalost trdno prepričani, da je Slovenija dobesedno obsojena, da zapusti Balkan in postane moderna neoliberalna evropska država. To smo poslušali tudi pred dvajsetimi leti in več, ko se je začenjala zgodba o uspehu, kar seveda ni naključje, saj ljudje radi ponavljajo enake stavke. In zgodba o uspehu se je končala zelo klavrno; pravzaprav je ni bilo oziroma je bila za nekatere, če je to sploh mogoče reči.

Nevroznanost dokazuje, da so možgani zmožni za raziskovanje in odkrivanje novega. Ponavljanje starega je v tej luči seveda neproduktivno in sprto s samo logiko delovanja človeškega uma. Ali po domače: možgani in um so zmožni za novo, celo za radikalno novo.

Radikalno nova ideja je na primer ideja komunizma ali demokratičnega socializma. Dejstvo, da se svete intelektualne krave zmrdujejo nad tem idejami, je najprej znamenje, da jih ne poznajo, pa tudi ne razumejo. Njihovi možgani so namreč zmožni dojeti tudi kompleksne in celo super kompleksne  koncepte, zato je njihovo zavračanje ne le znamenje, temveč je simptom.

V nekem smislu je paranoiden. Trditi, da je socializem preživet, pa je celo znamenje spora znotraj samega uma, kajti možgani so sposobni misliti ideje ali koncepte na vedno nov, drugačen, svež, originalen, kreativen način. Kdor se trmasto drži preteklosti, včasih zato leže k Freudu na kavč, saj je tako težko živeti.

Še noben Slovenec namreč ni živel v socializmu ali komunizmu. Nekateri so živeli v državnem kapitalizmu, to pa je tudi vse. Ki sploh ni bil tako slab in neučinkovit sistem, kot bi nekateri radi. Pravzaprav je bil celo zelo učinkovit.

Nikakor namreč ni dobro, če smo paranoidni, nekreativni, trmasti in zaplankani, sivi in povprečni, dolgočasni in nezanimivi, podredljivi in avtoritarni. Pa vendar je tam zunaj veliko ljudi, ki so natanko taki. Ne mislim le na politike, kakega župana, menedžerja in strokovnjake, temveč tudi na intelektualne zvezde in svete krave. Psihopatologija jim ne prizanaša nič bolj, kot prizanaša drugim ljudem, zato ne smemo misliti, da so intelektualci kaj bolj psihično uravnoteženi kot drugi ljudje. Sama izobrazba še nikogar ne naredi uravnoteženega in kreativnega.

Danes je pogost celo vtis, da nekateri intelektualci ravno ne prenesejo drugačnosti in delujejo nekoliko paranoidno.

Zadeva je kompleksna, kajti nihče nas ne nadzoruje, nihče ne manipulira z nami. Si pa je vredno ogledati dokumentarni film The Atomic Cafe, ki je bil posnet leta 1982. Zgodba, ki jo pripoveduje, je zelo poučna zlasti v luči zapisanega.

Začne in konča se v ZDA, ki so, kot dobro vemo, zelo demokratična in produktivna, učinkovita kapitalistična država; začne se takoj po drugi svetovni moriji, ki je gotovo niso sprožili komunisti ali socialisti. Amerika je zelo konstruktivna dežela, zato slišimo v filmu. In ima zelo veliko atomskih bomb. Če bi jo kdo ogrozil, seveda. Na bombe Američani gledajo kot na orodje, ki ga lahko uporabijo, če je treba. A nikoli ne moreš uničiti vseh nasprotnikov in sovražnikov; nekateri pridejo direktno v tvojo dnevno sobo. Biti moramo na preži. Amerika je velika dežela. Bog je kajpak na njeni strani. Američani so produktivni in bogati. Imajo veliko gospodarsko in politično moč. Njihova moč je pravzaprav neverjetno velika. Težave pa so vseeno povsod. Povsod preživijo nasprotniki, ki ne marajo demokracije.

Tako so živeli številni Američani po drugi svetovni vojni in se na smrt bali ta rdečih oziroma komunistov. Številno domnevni komunisti so zato končali na električnih stolih ali pa so jim kako drugače uničili življenje.

Živeti moramo namreč v svetu, v katerem imamo vodikovo bombo, to pa imajo tudi nasprotniki svobode. Tako je govoril predsednik Johnson.

Nasprotniki so seveda vselej drugi. Vedno jih je tudi dovolj. In se vmešavajo v življenja navadnih ljudi. Budnost je zato potrebna in nujna. Nič nas ne sme presenetiti. Živimo pač v atomskem veku. Atomska bomba lahko eksplodira kadarkoli. Otroci morajo biti naučeni, da refleksno naredijo, kar je treba, če pade bomba.

Jasno je bilo rečeno: ni treba razmišljati, treba se je zgolj instinktivno odzvati na prežečo nevarnost.

Ko je prišel na obisk v Ameriko Nikita Hruščov, je bil zelo jasen. Predsedniku ZDA in vsem Američanom je povedal, da nimajo pojma o komunizmu, če odštejemo strah pred njim. Danes je kajpak povsem drugače.

Ali pa  tudi ni. V tej deželi ne smeš niti izgovoriti besede socializem ali komunizem, saj takoj planejo nate. Ne z argumenti, saj jih očitno nimajo, temveč s krepelci. Res je skrajni čas, da začnemo temeljito prenavljati šolski sistem v luči sodobne nevroznanosti in drugih znanosti, ki se ukvarjajo z umom, z razvojem mladih ljudi, kajti v nasprotnem primeru bomo živeli v še bolj paranoidnem, dolgočasnem, zaprtem, sivem svetu brez intelektualne vedrine, odprtosti, kreativnosti, pa tudi brez solidarnosti.

Šele naslednje generacije ljudi bodo namreč vnovič zmožne za nepristranski, kreativni razmislek o socializmu, demokratičnem socializmu in komunizmu.

.