Odmevi  3.04.2014   http://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174269327 od 16 minute dalje) !                                                                 

G. Bobovnik je v Odmevih 3.04.2014, mislim da čvrsto in korektno ter  v okvirih tega kar je v Sloveniji sploh možno, "objektivno", vodil soočenje Tita Turnska in Petra Sušnika - ob odkritju spomenika domobrancem v Grahovem. Le nekoliko preveč mrko in jezno je gledal. Sam mislim, da je to stanje pač treba gledati manj »strogo«, bolj kot usodno danost navidezne slovenske postkomunistične tranzicije. Je pa to soočenje vsekakor prilika, da se pove še marsikaj, kar je bilo doslej namenoma zamolčano.

Letos, koncem aprila namreč lahko pričakujemo nove manifestacije v čast in slavo propadlega soc-komunizma v Stožicah. Pričakujem, da bo častni gost tega večera 11 k(a)ratni Slovenec leta Milan Kučan.  Ko sem bil pred tednom dni pri njem na Forumu 21 sta Mitja Klavora in Tit Turnšek to manifestacijo že napovedala. Ali  bo to uvertura v ponovno (celo uradno) uporabo starih simbolov - rdeče zvezde in obledelega srpa in kladiva, bomo šele videli ? Vsekakor pa velja  na Bobovnikove TV Odmeve in Izjavo nove Združene (žal ekstremno ideološke in revanšistične) levice dodati nekaj besed:

Dokler bodo na čelu ZB Tit Turnšek in podobni, v Sloveniji ne bo sprave. On je še manj kredibilen od Stanovnika. Tit se mora očitno stalno dokazovati novemu delodajalcu.  Kdo je Mitja Klavora ne bom razlagal. Ljudje, kot je Tit, ki je leta 1988 v medijih zatajil lastnega očeta, pa so  manj znani, ker so bili bolj prikriti in na večih funkcijah hkrati. S “trojanskim” značajem so  po nalogu šefov uporabni za vsakršen režim in specialne naloge v njem. To pa je za Slovenijo najbolj razdiralno početje.

Tranzicija je polna prevar navideznih demokratov, ljudi ki so demokracijo samo hlinili, svoje bistvo pa prikrivali. Turnšek je eden izmed njih.  Od začetka - od leta 1988, je izvajal Kučanov načrt onesposabljanja nastajajoče opozicije in kasneje nastalega DEMOS-a. Mnogo škode je naredil. Tisti čas je Turnšek kričal gesla proti Kučanu – "Kučan konvertit, Kučan boljševik". Kot vidimo zdaj, je bilo pri Turnšku  to zgolj dimna zavesa za  prikrivanje njegove izvorne identitete.

Podobno in usodno nas je prevaral Milan Kučan sam, na volitvah leta 1990, ko je zelo uspešno skrival dejstvo, da je bil tajni sodelavec KOS-a, to je kontraobveščevalne službe JNA-s kodnim imenom Plavi. Izgleda, da imamo z modrookimi probleme.  Če bi tedaj to volivci vedeli, ga sto tisoči seveda nikoli ne bi izvolili. Krivi pa so seveda mediji, ki ga o tem niso niti spraševali. Niti ga ne sprašujejo danes.

Ampak vrnimo se k Turnšku. Z namenom razbijanja opozicije je Turnšek “emigriral” v SLS in celo postal (če se ne motim) minister za obrambo in dvakrat veleposlanik - na predlog Milana Kučana.  Na ta način je Kučan ustvarjal njemu lastne »žlahtne« opozicijske stranke. Ta recept naj bi bil  uspešno sredstvo za obvladovanje opozicije, ki je sicer formalno tedaj niso mogli več ukiniti. Že v poznih 80 letih pa je prek svojih ljudi prevzemal  nadzor nad ustanovami in pomembnimi podjetji. Tako podjetje je bilo tudi Iskra Delta, ki pa je tedaj po zaslugi njenega ustanovitelja direktorja Janeza Škrubeja, povsem nepredvideno in za tisti čas nepredstavljivo, povsem ušla izpod partijskega nadzora.  Sam  sem bil v 80 letih Turnškov podrejeni v Iskri Delti. Čemu je Turnšek prišel v Delto in kdo ga je vodstvu priporočil, da so ga  vzeli v službo, bi bilo zelo zanimivo izvedeti. Je pa zanimivo, da naj bi  pod Zemljaričem kot šefom IS RS Slovenije, ob koncu Iskre Delte, vajeti dobil v roke Kučanov kolega in sotrudnik Janez Kocjančič. To navajam samo mimogrede, kot opozorilo tistim naivnežem, ki so še danes sveto in trdno prepričani, da se je Milan Kučan vseskozi ukvarjal s »čisto« politiko, danes pa, da samo uživa zasluženo dvojno pokojnino in se ukvarja s pleskarstvom.       

Pri gledanju Bobovnikovega prispevka v Odmevih  me je celo prijela  skušnjava, da se sam udeležim odkritja v Grahovem. Kajti osnova javnega delovanja mora biti (prav obratno kot pri društvu Igorja Šoltesa Verjamem) Pravica vedeti – ne dolžnost verjeti !  Se pa ob takih soočenjih postavlja vprašanje: kdaj, končno, bomo začeli razmišljati izven lastne kože in bomo priznali dostojanstvo in pravico drugim. Tit Turnšek žal tega v Odmevih ni zmogel, saj ni bil sposoben  minimalnega pogovora, čeprav je imel v Petru Sušniku  nasproti dovolj korektnega in dostojnega sogovornika.  

Je pa v Odmevih nekaj zelo pomembnega manjkalo ! Gre za dejstva o kolaboraciji na Turnškovi – partizansko komunistični strani, kar bi  Tit Turnšek moral poznati in priznati. Naj naštejem nekaj teh zamolčanih stvari. Zelo pomembna, vendar skoraj nikoli omenjena je zaprisega Stalinu, ko je prva proletarska brigada 21 decembra 1941 v Bosanski  vasi Rudo svečano zaprisegla Stalinu kot voditelju svetovnega proletariata. Ta dogodek smo potem  kot rojstni dan JNA po vojni praznovali še 50 let. Podoben obred pa so slovenski partizani imeli že poleti, 27.julija julija  1941, ko je pred Tomom Brejcem  kamniški odred prisegal partiji in ljudstvu. Še prej, sredi leta 1940, še v času veljave pakta kolaboracije med Hitlerjem in Stalinom, je delegacija Društva prijateljev SZ na predlog Borisa Kidriča 21 decembra 1940 – torej na Stalinov rojstni dan, obiskala sovjetskega veleposlanika v Beogradu in mu izročila skrinjico s podpisi o pristopu k Društvu in darilno pismo s prošnjo, da ju skupaj s pozdravi izroči tovarišu Stalinu. To sta tedaj še posebej ostro obsodila Lojze Ude in izjemna komunistka Angela Vode, ki je za to svoje stališče pred partijo plačala nečloveško ceno (njen križev pot je popisan v knjigi Skriti spomin Angele Vode). Izstopa pa še eno dejstvo. 28.decembra 1948, celih 6 mesecev po resoluciji Informbiroja,   je Tito – zopet na rojstni dan Stalina, na naslovni strani časopisa Borba objavil članek, v katerem se je poklonil velikemu Stalinu ter mu zaželel vse dobro.  Kot vidimo so bile zaprisege »velikemu« Stalinu obvezen rojstno dnevni ritual slovenskih komunistov in celo samega Tita.

Toliko v opombo Titu Turnšku. Ko govori o zaprisegah, mu zato priporočam, naj se bolj razgleda po zgodovini in pogleda  čez  plot svoje ideološke pristranosti in ekskluzivizma. Isto velja za  njegova dva politična šefa: Stanovnika in Kučana. Boljši in bolj pošten pogled na zgodovino je potreben, da se ugotovi, da ni šlo edinole za nesprejemljivo – čeprav izsiljeno, kolaboracijo z Nemci na domobranski strani, pač pa tudi za prav tako nesprejemljivo, vendar povsem prostovoljno, kolaboracijo komunistov s Stalinom na drugi strani. Zanikanje slednjega je največja ovira k današnji spravi in medsebojnemu priznanju človekovega dostojanstva in pravice do groba in spomina.  Postavitev Tita Turnška, kot tudi postavitev Mitje Klavore na vrh ZB, pa kaže na to, da je  v ZB velik kadrovski primanjkljaj, saj očitno ne zmorejo ponuditi poštenih in kompetentnih sogovornikov drugi strani. Sicer pa jih do zdaj še nikoli niso.

Ideološka podlaga sovraštva na komunistični strani in neizmeren pohlep po oblasti za vsako ceno – kar se danes spet ponavlja,  so pripeljali do okrutnega zločina v Grahovem, ko so žrtve - žive in ranjene ljudi zmetali v ogenj. Ob tem je vsakega normalnega človeka strah in groza. Sicer pa je pesnik Balantič to preroško upesnil v pesmih »Agonija Ljubezni« in »V ognju groze plapolam«.

Najvažnejše je priznanje dostojanstva vsem. Od Turnška, glede na njegov historiat, seveda dostojanstva ne pričakujem, pričakujem pa, da bo kot predsednik organizacije, ki si po nazivu sodeč prizadeva gojiti vrednote NOB, pravico do dostojanstva  in spomina, priznal tudi drugim. Saj je to tudi njena vrednota ? V nasprotnem je vprašljiv moralni status te organizacije same in države kot celote. Ta je dolžna brez fige v žepu spoštovati mednarodne pogodbe, ki jo zavezujejo k spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva, v kar spada tudi pravica do groba in spomina vsakogar. Da o sočutju do desetletja zamolčanih žrtev in njihovih utišanih svojcev  ne govorimo. Namesto tega pa smo in bomo priče novemu napuhu naslednikov starega in prisklednikov novega režima, kar izničuje veličino boja partizanskih borcev za svobodo.  

Domovina in zgodovina nista last v vojni zmagovite strani. Domovina je ena in vsem dodeljena ! Pravico do nje imajo ne samo današnji Turnškovi in Kučanovi ideološki in politični somišljeniki pač pa prav tako njihovi nasprotniki !

Še pred desetletjem in pol je g. Turnšek oznanjal povsem druge stvari. Zdaj oznanja njim nasprotne, kakor mu nanese in kakor mu znese. Zgodovina ni jedilnik iz katerega vzamemo samo sebi okusne jedi. Zato g. Turnšek bodite vsaj na dostojnem nivoju že doseženega - na  nivoju priznanja konkretnih laži in potvorb, ki jih je, čeprav silno težko, po dolgih desetletjih, vendarle priznal celo vaš predhodnik na čelu ZB Janez Stanovnik.

Lep pozdrav     Vili Kovačič  - vstajnik in državljan K.  

Pripis: Navadni  partizani so se mnogokrat  pritoževali, da se partizanstvu neupravičeno pripisuje odgovornost za zločine. No, na novem spomeniku v Grahovem so zdaj pravilno - menda prvič,  kot odgovorne napisali prave akterje - komuniste.  To  mnogo bolj ustreza resnici. Z identifikacijo komunistov kot odgovornih za zločin, je  partizanom s tem spomenikom krivica odpravljena. To bi bila idealna prilika, da borci sežejo v roke domobrancem.  Bil bi to lahko prvi korak k spravi. Konec koncev so se močnejši dolžni skloniti k šibkejšim. Žal pa bo očitno spet prevladala neznanska in za vse nas tako usodna domišljavost komunistične strani.  

Prav temu je služil film o ekstremizmih in nasilju, ki sem ga nekaj dni prej  videl na Kučanovem Forumu 21. Kot je nekoč veljalo za bivše stare komuniste, velja danes  tudi za Milana Kučana ter za vodstvo ZB in Tita Turnška: DIVIDE ET IMPERA. Razdeljeni narod je lažje obvladljiv. Glede na moč in popularnost, ki jo imata oba gospoda v medijih, ne gre  dvomiti, da bo propagandni film Erika Valenčiča na široko populariziran Vsekakor pa bo Valenčič dobil Prešernovo nagrado, kot je bilo na  forumu 21  tudi predlagano !