Od nenadnega odstopa sedaj že bivšega vodstva Komisije za preprečevanje korupcije je minilo samo par mesecev, pa se je spremenilo že toliko stvari: KPK je po pravem cirkusu dobila novega predsednika, ostala brez njegovih starih in novih namestnikov, ostala brez potrebnega kvoruma, zabeležila popolnoma nepotrebna spodrsljaja z odločanjem o privilegirani nabavi letalskih kart in novi zaposlitvi enega od dosedanjih namestnikov na NLB ter utrpela pravi šok z mnenjem treh renomiranih ustavnih pravnikov o predlaganih spremembah matičnega predpisa, to je Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije.

Edino, kar se ni spremenilo, je to, da še vedno ne poznamo pravih razlogov za odstop prejšnjega vodstva KPK. Se je pa v zvezi z njihovim odhodom  vendarle nekaj spremenilo: da je bil herojsko dejanje in ne metanje puške v koruzo, misli vedno manj ljudi, pravzaprav samo še tisti, ki si enostavno ne upajo priznati, da so se v svoji oceni tega dejanja precej zmotili. Ampak tudi njim se bo posvetilo, tako, kot se bo prav kmalu vsem nam glede pravih razlogov za odhod trojke, ki je v zadnjih letih nedvomno zaznamovala Slovenijo. Pravzaprav je že iz dosedanjega razvoja dogodkov mogoče malce sklepati o pravih razlogih za to, da se je vodstvo KPK na višku svoje moči in vpliva, ko razmere za boj proti korupciji v Sloveniji še nikoli niso bile tako ugodne, odločilo, da se ne gre več.

Poenostavljeno rečeno bi lahko rekli, da so se »zaplezali«: lotili so se problema slovenske korupcije kot problema, ki ga bodo rešili že kar na polovici svojega mandata, pri tem izposlovali - milo rečeno - ustavno dvomljive spremembe Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije v letu 2011, svoja pooblastila približali policijskim in se spremenili v parasodišče, ki kljub drugačnim izjavam in zapisom odloča o individualni odgovornosti poimensko znanih posameznikov, svoje nadaljnje delo pogojevali z neprimernimi zahtevami o »absolutno potrebnih« posledicah KPK-jevih odločitev, od katerih potem seveda niso mogli odstopiti, ob vsem tem pa še naivno pričakovali, da se njihovi klienti ne bodo uprli in udarili nazaj. Boj zoper korupcijo ni sprint, boj zoper korupcijo je tek na dolge proge! Tega preprostega dejstva niso hoteli razumeti. Kako tudi bi, saj nihče od njih pred tem ni imel resnih izkušenj v rovovskih bitkah, v katerih poteka boj zoper korupcijo?

So pa zagotovo imeli veliko in spoštovanja vredno željo, da bi se stvari v Sloveniji spremenile na bolje. Ob tem včasih resda niso izbirali sredstev – kot recimo pri znanem poročilu o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, ki so ga izdali brez pravne podlage, v katerem so preverjali premoženjsko stanje tudi za obdobje, za katero tega ne bi smeli storiti, ki ga pred objavo niso poslali obravnavanima posameznikoma in v katerem so objavili tudi podatke, ki jih po predpisih ne bi smeli. Ali je bila to napaka ali »napaka«, bo pokazal čas, vsekakor pa po tem, ko so sami iz sebe želeli narediti najvišjo in brezprizivno moralno avtoriteto v državi, ne bi smeli biti presenečeni, ko so v javnost priplavali podatki o tem, da je predsednik lastni komisiji pozabil prijaviti podjetje svoje žene, da se je vsaj na začetku več kot očitno poskušal izogniti preverjanju lastnega premoženjskega stanja s strani pristojnega delovnega telesa Državnega zbora, da so pri letnem poročanju slovenskemu parlamentu o svojem delu rok za poročilo zgrešili za par debelih mesecev, da kljub jasni zakonski določbi še vedno niso objavili podatkov o spremembah premoženja vseh slovenskih funkcionarjev,…. Vsega tega za Slovenijo sicer vsebinsko izredno pomembno poročilo pač ni moglo in ne bo moglo pokrivati v nedogled. Omenjene kršitve veljavnih predpisov kažejo tudi na dokaj nenavadno razumevanje in uporabo veljavne zakonodaje, kar se je samo še potrdilo z odstopom prejšnjih namestnikov, ki v nasprotju z jasno zakonsko določbo nista hotela počakati na imenovanje in nastop službe novih – nekako po principu: dokler se s predpisom strinjamo, ga bomo upoštevali, ko se z njim ne moremo več istovetiti, pa ne več…

Ob odhodu so sestavili tudi neke vrste manifest, v katerem so navedli 15 pomembnih področij, katerih ureditev bo res izboljšala stanje na področju preprečevanja korupcije v državi, so pa pri tem pozabili na pomembno malenkost: da bi za uresničevanje tega dokumenta dosti lažje in bolj kvalificirano od kogarkoli drugega lahko poskrbeli kar oni sami, torej, da je obstajalo dosti več možnosti, da bi bil ta dokument uresničen, v primeru, ko bi ostali na svojih položajih.

Način dela, kot so si ga izbrali, jim je ob njihovih napakah puščal vedno manj manevrskega prostora, a bi s protikorupcijsko dejavnostjo vseeno lahko nadaljevali. Za to so celo pripravili predlog sprememb matičnega zakona in ga v nasprotju s tolikokrat opevano transparentnostjo pri pripravi predpisov pred »nepovabljenimi« skrivali kot kača noge. Kljub temu ga je predsednik države dal v predhodno presojo in oceno trem izkušenim ustavnim pravnikom. Ti so ugotovili, da predlog vsebuje kopico potencialno neustavnih rešitev in seveda predsedniku odsvetovali podporo takšnemu predlogu. Ob tem ne gre pozabiti še tega, da bo počasi vendarle tudi Ustavno sodišče moralo kaj reči o sedaj veljavnem Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, kjer ravno tako lahko pride do ugotovitve o kakšni neustavnosti, zlasti pri določbah o postopku proti konkretnim  posameznikom…Lekcija iz tega poglavja je v bistvu zelo enostavna: boj proti korupciji je sicer pomemben, a vendarle ne toliko, da bi pri tem lahko kršili ustavna načela. Takšnega udarca trojica, ki se je poslovila, verjetno ni želela doživeti na svojih funkcijah, pa ne toliko zaradi grozeče škode na ugledu, ampak bolj zaradi tega, ker so se v treh letih navadili, da razen prizadetih posameznikov njihovim postopkom ne ugovarja nihče in se enostavno ne bi znašli v novih pogojih dela, ki bodo – izključno zaradi njih – za KPK zagotovo dosti manj ugodni kot dosedanji.

Vse naštete napake je prejšnjemu vodstvu KPK mogoče še nekako odpustiti, zadnje, odstopa, pa zagotovo ne. Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi: izbirna komisija predsednika države ni upala obvestiti, da spet nima ustreznega kandidata za predsednika KPK, predsednik pa se je zopet »neodločil« in kot novega predsednika KPK imenoval človeka brez potrebnih izkušenj na področju preprečevanja korupcije, brez znanja tujega jezika in brez avtoritete, ki je za to delovno mesto izredno pomembna. Ni šlo torej za zaroto, ampak za klasično slovensko zgodbo, v kateri nihče ni upal sprejeti odgovornosti za to, da bi še enkrat ponovili razpis za predsednika najpomembnejše protikorupcijske institucije v državi. Se pa to ravnokar dogaja z razpisom za namestnika – po tem, ko jima je že ob samem imenovanju tisti, ki ju je imenoval, zarinil nož v hrbet, sta že imenovana namestnika po nekaj dneh odstopila. Tisti, ki ju poznamo, pravimo, da je mogoče tako še dobro, saj je iz vrste razlogov - med katerimi je dejstvo, da sta bila oba kriminalista, še najmanj moteče - bolje, da ima KPK drugačne namestnike. Upajmo le, da bodo izbirna komisija in predsednik tokrat bolj srečne roke. 

V zadnjih dneh prejšnjega vodstva KPK se je slovenska javnost soočila še s skrajno nenavadno izvedbo preiskave o poceni nakupih letalskih kart in s presenetljivo novo zaposlitvijo namestnika predsednika KPK. V prvem primeru KPK zagotovo ni naredila vsega, kar bi lahko, v drugem primeru pa se je KPK – sedaj že pod novim vodstvom – že lotila obravnave primera in že to samo po sebi kaže na paradoksalnost situacije ob zaposlitvi bivšega funkcionarja KPK pri svojem bivšem preiskovancu…Če pustimo ob strani vse drugo, je najmanj, kar KPK v sedanji situaciji še potrebuje, dvom v njeno nepristranskost in objektivnost.

Če na koncu poskušam povedati bolj enostavno: prejšnje vodstvo KPK je morda res želelo pokončati slovensko korupcijo, a je ob tem pozabilo na nujno potrebno spoštovanje zakonitosti, objektivnosti, potrpežljivosti, doslednosti in vztrajnosti. Ko so ugotovili, da tako ne bodo mogli več nadaljevati, predvsem pa, da jih bodo kmalu dohitele lastne napake, so odstopili. Vse, kar se je in se šele bo zgodilo po njihovem odstopu, je zgolj posledica njihovega ravnanja, še zlasti pa tega odstopa. KPK nikoli več ne bo to, kar je bila, vendar za to ni odgovorna že omenjena izbirna komisija, ne Predsednik republike in ne slovenska politika. Odgovorna je trojica, ki je odšla.