V sredo, 9. aprila 2014, bom imel v Portorožu predavanje. Spregovoril bom o temi, ki je v teh krajih redko na dnevnem redu, oziroma ni del javne rabe uma, to pa tudi ni naključje. Zanima me namreč vprašanje, kakšne so povezave med uspehom v kapitalističnem življenju in hendikepom. Pojdimo po vrsti.

Prvič. Kapitalizem je izjemno uspešen sistem proizvodnje in distribucije dobrin, storitev in vsega drugega. Narejen je samo za nekatere ljudi, vendar so kljub temu številni ljudje še vedno trdno prepričani, da boljša izobrazba pomeni tudi boljše možnosti za službo. Nisem rekel višja izobrazba, temveč boljša. Lahko bi rekel tudi primernejša, ustreznejša. Če si filozof, na primer nimaš najbolj primerne izobrazbe za tak uspeh, če si avtomehanik ali mizar, si že na boljši poti k službi in morebitnemu uspehu.

Pravzaprav je danes vse pomembneje, da ravno ne študiraš preveč in predolgo, zato tudi skrajšujejo čas študija, da so ljudje čim prej na trgu dela, kot se reče. Če dobijo službo, se morajo seveda vse življenje izobraževati, vendar le znotraj tega, kar je pomembno za dodajanje vrednosti, ne pa širše. Kdor se izobražuje širše, lahko službo celo izgubi ali pa mu očitajo, da premalo dodaja vrednost, kar prej ali slej vodi k enakemu cilju.

Drugič. Primerna izobrazba naj bi pomenila tudi boljše možnosti ali celo enake možnosti, ta izraz je v sodobnem kapitalizmu zelo priljubljen, za uspeh v življenju za vse ljudi. Zveni zelo lepo, a saj tudi mora zveneti, kajti čisto prav je, da imajo vsi ljudje enake možnosti za uspeh v življenju; bilo bi krivično, nepravično in nepošteno, če jih ne bi imeli.

Tretjič. Tudi družbena mobilnost navzgor naj bi bila močno povezana z ustrezno izobrazbo. Ali kot so pravili že v Jugi: več ko znaš, več veljaš.

Ali zapisane trditve zdržijo eksperimentalno preverjanje? Nikakor ne. Empirično zlahka ugotovimo, da najbolj uspešni, najbolj bogati ljudje in ljudje z vrha družbene lestvice niso tudi najbolj izobraženi, najbolj inteligentni in najbolj moralni ali etični. Potrebujemo alternativno razmišljanje.

Na konferenci, ki bo potekala čez nekaj dni, od 17. do 20. aprila 2014, njen naslov je Marxism 2014, bo zanimivo poslušati predavatelje o današnjih socialističnih alternativah, o njih pa želim spregovoriti tudi sam.

Raziskave namreč dokazujejo, da je uspeh v življenju zelo izmuzljiva zadeva, kar pomeni, da je precej  težko napovedati, kdo bo uspel in kdo ne, obenem pa obstajajo močne povezave med pripadnostjo družbenim skupinam in uspehom. Večje možnosti za uspeh imajo na primer otroci, ki se že rodijo uspešnim staršem.

Ni pa nujno, da se vsi ljudje, ki imajo sicer enake možnosti za uspeh, sploh strinjajo, kaj je resnični uspeh v življenju. Upravičeno lahko celo dvomimo, da je uspeh, kot ga običajno razumejo ljudje, res najboljše, kar se lahko zgodi človeku, saj ljudje z vrha niso nujno tudi najbolj zadovoljni, srečni in izpolnjeni.

Ko govorim o hendikepu, je zadeva še bolj zapletena, obenem pa je lahko tudi vir modrosti, ki vodi k pravemu uspehu v življenju. Obstaja namreč spontano kapitalistično prepričanje, da je človek za svoj morebitni neuspeh v življenju kriv sam. Morda se ni dovolj izobraževal, morda se ni dovolj potrudil, da bi uspel.

Zapisano dokazuje tudi sodobna ponudba psihološkega usposabljanja. Vsak posameznik naj se s pomočjo psihologov, psihoterapevtov in dušebrižnikov izboljša, preobrazi in opremi, da bo kasneje uspel. Če ni uspel doslej, je kriv sam, odslej so mu na voljo metode in tehnike, da popravi zamujeno.

Pa vendar ni tako zelo preprosto. Kapitalizem namreč spodbuja tekmovalnost, individualizem in družbene razlike, ki pa jih ni mogoče zmanjševati s psihološkim preobražanjem. Morda pride zapisano najbolj do izraza prav v primeru hendikepiranih ljudi.

Hendikep je lahko predmet pomilovanja, usmiljenja ali pomoči drugih ljudi, pogosto tudi je, redko pa je povezan z družbeno mobilnostjo navzgor in z uspehom. Redki so hendikepirani ljudje, ki so na vrhu družbene lestvice, redki so uspeli, kot se reče. Zakaj je tako, čeprav jih je zelo veliko?

Tako je zato, ker ljudje hendikep spontano povezujejo s pomanjkanjem moči. Njihovo prepričanje v pomanjkanje moči pa ni zgolj škodljivo, temveč je tudi zgrešeno. Strogo vzeto, ni nič drugega kot iluzija, ki jo ljubijo.

Alternativa je zato mogoča.

Človek kot simbolno bitje pridobiva resnično moč šele z razmišljanjem. Pravzaprav je sama definicija razmišljanje že taka, da nam postreže z vpogledom, kaj je resnična življenjska moč.

To ni moč, ki jo prinese denar, in ni politična moč. Resnična moč je tista, ki jo dobi človek s posebnim odnosom do samega sebe, z odnosom, ki pa ni brez težav, saj je zelo zahteven.

O tej težavi je spregovoril Freud, ko je dejal, da ljudje ljubijo iluzije bolj kot sebe in da ni nihče imun pred tem. O njej pa spregovori tudi Deleuze, ko reče, da mora biti za pravo razmišljanje izpolnjen neki pogoj; o njem govori tudi Freud.

Da bi človek resnično razmišljal, mora biti zmožen seči onkraj lastnih omejitev, onkraj iluzij torej, ki jih sicer ljubi bolj kot sebe. To prav gotovo ni lahko početje. In nobenega zagotovila ni, da ljudje z družbenega vrha kaj manj ljubijo iluzije kot oni z dna. Ni torej nujno, da so bolj razsvetljeni in napredni.

Šele človek, ki sega onkraj sebe, onkraj lastnih omejitev, pridobiva moč. Moč namreč ne more biti osebna lastnina, ne more biti genetski potencial ali kaj podobnega, kar prinese človek s seboj na ta svet.

Moč je sila, ki jo čuti človek na svoji koži, ko se podreja nečemu neosebnemu, nečemu, kar neskončno presega vsakega posameznika. Ko začuti moč tega neskončnega, človeško bitje vzklikne, da ne more delovati in misliti drugače, kot misli in deluje, saj končno razume naravo nujnosti, ki je v neskončnem, in lastne svobode, ki je prav tam.

Pravi kraj za razmišljanje in pridobivanje moči je torej virtualna neskončnost. Podrejanje tej moči omogoča človeku preseganje lastnih omejitev, omogoča pa mu tudi razmišljanje. Z razmišljanjem se še bolj podreja moči in je ima zato vse več.

Psihologija posameznika je torej prekratka, da bi pojasnila možne spremembe in preobrazbe ljudi. Ti se ne morejo spreminjati sami po sebi in sami iz sebe, pa čeprav imajo ob sebi terapevte, temveč se spreminjajo le, če sledijo, če se torej podrejajo povsem neosebnim procesom, ki jih mislita na primer Freud in Deleuze.

Deleuze ima popolnoma prav, ko trdi, da je orisano delovanje človeškega bitja asketsko. Askeza je način življenja, ki je radikalno nasproten od tega, kar zagovarja kapitalizem. Zagovarja namreč kopičenje dobrin, privatno lastnino, tekmovalnost, egocentričnost posameznikov in individualizem, psihološke preobrazbe, osebnostno rast in duhovne transformacije znotraj kapitalizma.

Etika misli, kot jo imenuje Deleuze, temu povsem nasprotuje in odkriva pravi smisel človeškega življenja v asketskem odpovedovanju, ki spremlja razmišljanje in seganje človeških bitij onkraj omejitev in iluzij, ki jih ljubijo bolj kot sebe.  

In v kakšni povezavi je zapisano s hendikepom? Povezave so številne in neposredne. Naj tokrat omenim zgolj eno, saj ostale sledijo: hendikep po definiciji pomeni možnost človeškega bitja, da začne misliti svet in sebe v njem le, če obstaja omejitev, če ne obstaja Vse, če je vsak posameznik izpostavljen delovanju neke sile, neosebnemu imperativu same zunanjosti, kot ga imenuje Deleuze, če torej sega onkraj sebe prav v imenu te zunanjosti.

Zunaj sebe ne sega v imenu te ali one psihološke metode ali tehnike, temveč v imenu nečesa, kar je neosebno in univerzalno.

Hendikep je opisana omejitev in velja za slehernega človeška, ne le za nekatere.

Hendikep je torej osnovni pogoj vsake človeške eksistence, pomeni način, kako je posameznik omejen in odprt sočasno, pomeni, da se lahko preobraža in ohranja samo odprtost, da je torej ne zabaranta za materialne dobrine, uspeh in drugo iz kapitalističnega sveta.

Film, ki slavi in dokazuje zapisano, ima naslov Searching for Sugar Man (2012). To je eden najbolj neverjetnih dokumentarnih filmov, kar jih je videl ta svet, in ga resnično toplo priporočam.