Slovenci smo končno dobili kultno knjigo – knjigo, po kateri svet nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej. Napisal jo je (upam, da ne nekdanji) tukajšnji kolumnist Jure Aleksejev, imenuje pa se Proti filozofiji. Sicer še ni kultna, kajti zaenkrat jo pozna še premalo ljudi. Takšnih izdelkov pač ni najti v oglasnih blokih, med katerimi vrtijo filme in oddaje, ter na obcestnih uničevalcih razgledov … Tudi ocenjevalci knjig se je izogibajo kot hudič križa ali pa jo v spregledljivih kotih javnih občil psujejo kot križevci hudiča. Toda njena kultnost je zgolj vprašanje časa …

Zakaj? Ker dokazuje, da filozofija (in z njo skoraj celotno družboslovje) uporablja prav tako nesmiselne dokazne postopke kot vera, in z njimi prihaja do enako neresničnih zaključkov.

In zakaj je to pomembno? Navsezadnje večina ljudi – med njimi tudi lepo število izobraženih in načitanih – dojema filozofijo kot nakladanje, ki je brez vsebine ali pa je ta vsebina tako nedoumljiva, da je enako, kot če bi bilo brez nje.

Pomembno je zaradi tega, ker je znanost vero že zdavnaj osmešila, onesposobila in nadomestila kot postopek za raziskovanje in razumevanje življenja, vesolja in sploh vsega, filozofijo, ki počne isto kot vera, pa obravnava kot eno svojih glavnih področij. Filozofija je za znanost virus, ki jo za razliko od vere najeda od znotraj. Okužila je vse družboslovne panoge in v njih skoraj povsem zabrisala meje med dognanim, koristnim, nravnim, ustreznim, verjetnim, zanimivim, želenim … na eni strani in delujočim, obstoječim, resničnim, znanstveno dokazanim … na drugi.

Tovrstna bolezen ni prizadela le družboslovja, ki z izjemo potrate papirja večino svojega dejanja in nehanja opravi v lastnih slonokoščenih stolpih. Filozofija je neločljiva tudi od vzgoje, domače in šolske, ter od izobraževanja: nabora predmetov, nabora vsebin posameznih predmetov, nabora učnih gradiv, postopkov poučevanja, ugotavljanja znanja in odpiranja (zapiranja) nadaljnjih izobraževalnih in poklicnih poti. S filozofijo sta prežeta tudi vladanje in gospodarstvo – vodila, postopki in izgovori vladarjev in šefov praviloma temeljijo na tem, kar naj bi bilo, ne na tem, kar je.

In nenazadnje, filozofija je zastrupila umetnost, umetnostno zgodovino in presojo umetniških del. Umetnost se že od pamtiveka zvija v smrtnem krču, vedno v službi laži, zahtev in želja, skoraj nikoli pa v službi resnice in ustvarjalne svobode.

Da ne bo nesporazumov: dobro vem, da je zadnje stoletje polno gobezdanja o umetniški svobodi in da so v njenem imenu umetnost odvezali tako rekoč vseh pravil in družbenih zahtev, ki so jo omejevali v preteklosti. V resnici je umetnost (oz. to, kar se pojmuje pod to besedo) še vedno zgolj orodje za družbeno uveljavljanje umetnikov, le da je v veliki meri odrešeno – umetnosti same. Umetnost, ki ji odvzamemo lepoto in smisel, pač ne more več biti umetnost …

Da ne bo nesporazumov: dobro vem, da je zadnje stoletje polno tudi gobezdanja o smislu umetniških del. V resnici je ta smisel zgolj sam sebi namen – 'umetniška' dela so smiselna zato, ker se nekomu zdijo smiselna. Zakaj je umetnost zares smiselna, ne vemo. Tega se pač še nihče ni spomnil znanstveno raziskati … Bržčas zato, ker »to vsi vemo« …

Filozofija, politika in gospodarstvo, vera, vzgoja in umetnost služijo enemu in edinemu cilju – posebnemu položaju svojih izvajalcev. Vera ima že nekaj časa svojega smrtnega sovražnika v osebi Richarda Dawkinsa. Filozofija in družboslovje sta si nakopala na grbo Jureta Aleksejeva. Vzgoja in izobraževanje imata cel kup čudovitih spodkopačev; zgolj za vzorec bom izpostavil Kena Robinsona. Jaz se javim za četrtega jezdeca apokalipse, ki bo razkrival puhlost umetnosti in besedovanja o njej. Ko zrušimo te štiri stebre praznoverja, ni hudič, da se ne bi porušila tudi že tako do skrajnosti razmajana verodostojnost politike in gospodarstva.

Potem pa lahko začnemo na novo – na znanstvenih temeljih …