Zakaj ne verjamem, da je gospodarska rast za vogalom, da nam bo vsem že jutri bolje? Ne gre za to, da ne verjamem, ker sem zloben ali ciničen, brezbrižen ali neveden. Gre za to, da ne morem drugače, ker sem svoboden človek. Kaj to pomeni?

Svoboda človeškega bitja seveda ne pomeni izbiranja med vrstami izdelkov, objektov ali možnosti. Pomeni izbiranje nujnosti. To je še zlasti pomembno v kapitalizmu, v katerem živimo. Nujnosti kapitalističnega življenja so v zanimivem razmerju z nujnostjo razumevanja svobode človeških bitij. Poglejmo.

Svoboda kot izbiranje nujnosti pomeni, da sem kot človek svoboden šele, ko po svoji volji izberem, kar je nujno, kar moram izbrati. Svoboda preprosto pomeni, da vem, da moram izbrati, kar je nujno, kajti v nasprotnem primeru me bo sram pred samim seboj in bom vedel, morda vse življenje, da sem se napačno odločil. Svoboda je neposredno povezana z zmožnostjo človeških bitij za etiko.

V tem je svoboda: ne prenesem samega sebe, samemu sebi grem na bruhanje, ker sem se narobe odločil. Ljudje natanko zaradi tega pogosto čutijo, da se morajo odločiti še enkrat, da morajo nekako popraviti prejšnjo, napačno izbiro. Dobro vedo, da se morajo odločiti še enkrat, tokrat pravilno, kajti če tega ne naredijo, ne morejo več mirno spati, ne morejo več živeti, in se pogrezajo v depresijo.

Torej ni tako preprosto, da človek dela, kar pač misli, da je prav. Ne, resnični pokoj v življenju prineseta prav vednost, da je nekaj prav, in odločitev za to, kar omogoča vednost. Človek ne more biti miren, ne more mirno spati, če se kar naprej slabo ali narobe odloča. Ne more niti reči, da mu je preprosto vseeno; vselej je treba plačati ceno za napačne odločitve.

Svoboden sem torej takrat, ko vem, da preprosto ne morem narediti ničesar drugega kot to, kar je nujno, kar sem doumel, kar sem spoznal. Svoboden sem, ko vem, da enostavno ne morem nazaj, da ne morem zavrteti filma nazaj in se še enkrat obnašati, kot da nečesa ne vem, kot da nečesa nisem spoznal. Ko sem torej nekaj spoznal, poti nazaj kratko malo ni več.

Prav v tej luči je treba razumeti tudi Jezusa Kristusa, ki se ga bodo čez nekaj dni verniki spominjali in se mu priklanjali. Velika večina od njih namreč ne ve, kaj je Jezus zares zastopal na tem svetu in kaj je zares storil. Njegovo delovanje je namreč neposredno povezano z neko nujnostjo, o kateri govorim.

Kaj me že zelo dolgo časa privlači, ko razmišljam o delovanju Jezusa Kristusa? Privlači me natanko to, kar je druga, nasprotna stran prepričanja krščanskih vernikov, ki razlagajo, zlasti sami sebi, da jih je Jezus odrešil. Njihovo razmišljanje o odrešitvi je neprepričljivo, obenem pa je sam Jezus naredil nekaj, kar jih postavlja v brezizhodni položaj. Kaj je torej storil?

Jezus ni rekel, da se bo kdorkoli na tem svetu odrešil z dobrimi dejanji. Še manj je seveda rekel, da je kogarkoli odrešil sam s smrtjo na križu; to so mu podtaknili kasneje. Storil je nekaj radikalnejšega, nekaj, kar je še danes travmatično jedro krščanstva, ki se ga verniki ne upajo niti dotakniti.

Še več. Ključna razsežnost sodobnega neoliberalnega življenja je natanko podrejenost ljudi nadjazovskemu imperativu, naj delajo dobro, naj uživajo, naj skrbijo zase, naj jemljejo življenje, eksistenco kot umetniško delo, ki ga lahko vsakdo ustvari po svoje in je obenem ponosen na svoje potenciale, ki jih s tem razvija.

Življenje v kapitalizmu je kajpak dinamično, hitro in izjemno produktivno oziroma učinkovito. O tem ne more biti nobenega resnega dvoma. A kaj vse to v resnici pomeni?

Ljudje delajo kot norci, se pehajo za uspehom, priganjajo sami sebe in drug drugega, toda to nima nobene resne zveze o odrešitvijo in z dobrimi deli. Zakaj ne?

Če nas je JK odrešil s smrtjo na križu, zakaj se potem priganjamo, kaj bi radi dosegli, čemu počnemo vse to, kar je domnevno dobro, saj smo že odrešeni. Za koga je torej dobro?

Odgovor je na dlani: ljudje delajo kot nori, ker sicer preprosto ne morejo zaslužiti dovolj za dostojno življenje. In zakaj ne morejo zaslužiti dovolj? Zaradi nujnih zakonitosti kapitalizma, ki jih k temu silijo. Priganjanje k dobrim delom je torej prej kapitalistična nuja kot religiozna, kajti za kapitalizem je pomembno, da delavci z delom ohranjajo dovolj visoko stopnjo profitabilnosti. Max Weber pa je tudi že pred časom pokazal, kako so dobra dela in produktivno delo prepleteni in pogojujejo drug drugega.

V filmu Inequality for All (2013), ki ga je v orisani perspektivi zares vredno videti, spremljamo razvijanje ideje, ki nam pomaga razumeti, zakaj se kljub dobrim delom in produktivnemu delu povečujejo razlike med ljudmi in zakaj se bodo povečevale še naprej. Prav tako nam pomaga še enkrat prepričati se, da je ključ do razvoja in napredka investiranje v ljudi, zlasti v srednji družbeni razred, ne pa v banke, tehnologije in biznis.

Obstaja namreč začarani krog. Če imajo delavci manjše plače ali se te ne premaknejo nikamor navzgor, kupujejo manj, kar je logično. Če kupujejo manj, podjetja proizvajajo manj in se sesuvajo kot hišice iz kart. Dohodki so manjši, manj je denarja v državnih blagajnah, vlade varčujejo z izdatki, sesuva se zdravstvo, sesuva se šolstvo, sesuva se sociala, več je nezaposlenih.

Nujno je torej tole. Ko bodo ljudje dojeli, da kapitalizem ohranja profitabilnost tako, da zmanjšuje stroške dela, kar pomeni, da plače delavcev ne rastejo ali pa ne rastejo dovolj, rasti pa mora njihova produktivnost, jim bo jasno, da bolje ne bo nikoli, če ne bodo nečesa storili, če se ne bodo pravilno in svobodno odločali.

Logika svobode pa je še nekoliko zapletenejša. Zastopa jo natanko Jezus Kristus. Spomnimo se, kaj je o tem povedal Gilles Deleuze: dobro oziroma učinkovito izbira le tisti človek, ki je bil izbran. Vsi vemo, da je bil JK izbran. V tem je nujnost svobode in vsakega produktivnega odločanja oziroma izbiranja. Najlepše pri vsem tem pa je, da se človek izbere sam – kot subjekt.

Kaj torej pomeni biti izbran? Pomeni vsaj tole: na lastni koži doživeti, kaj je askeza, kaj so asketski pogoji misli, o katerih je govoril Deleuze.

Ali obstaja v Sloveniji politična volja za strukturne spremembe v gospodarstvu in za sprejemanje asketskih pogojev misli? Ne obstaja. Prav zato ne verjamem Alenki Bratušek, saj nima dobrih idej. In ker jih nima, mora ljudem ponujati novorek oziroma žargon.

Natanko to tudi dela, zato so ji kot ministrski predsednici verjetno šteti dnevi.