V Sloveniji je ponovno prišlo do politične zadrege. Ustavno sodišče je ugotovilo neustavnost zakona o davku na nepremičnine, vlada, ki je nekoč na davek vezala zaupnico, je ugotovila, da sodišče glavnega problema ni našlo v zakonu o davku, temveč v predpisih o popisu nepremičnin, ki pa jih ona ni pripravila, ampak le uporabila, zato ne more in ne bo odstopila. Hkrati se je že začela razprava, komu in koliko bi se dalo vzeti drugače. Ker protestnikov, ki bi bili pripravljeni braniti do danes še prazne besede, da ne bomo plačali vaše (oz. njihove) krize tudi (še) ni na spregled, bomo torej znova potisnjeni v višje davke in nižje prejemke. Sam bi, z ozirom, da nalaganje davka običajnim državljanom ni posebej koristno za izhod iz krize, predlagal uvedbo sledečih dodatnih obdavčitev:

Davek za prevoz tovora z vozili z dizelskim motorjem

Kot nas redno opozarjajo tudi evropske kazni, živimo v državi močno onesnaženi s trdnimi delci. Eden od pomembnejših virov teh delcev je promet, ki je v Sloveniji zaradi pomena naše države kot tranzitnega ozemlja, še posebej gost. Lepo napišimo zakon, da mora vsak dizelski tovornjak, ki ni registriran v Sloveniji ob prehodu državne meje plačati recimo 20 EUR »delčne« takse na tono dovoljene nosilnosti za onesnaževanje naše domovine s partikulati. Starejši tovornjaki, ki imajo večje izpuste, bi morali seveda plačati še več. Če bo EU pretirano vrtela jezik, da oviramo trgovino, ji lahko mirne vesti zrecitiramo njeno lastno okoljsko politiko in vljudno omenimo, da bi lahko del tranzita prevzele železnice, če bi se EU malo prej potrudila z nepovratnimi sredstvi za njihovo obnovo.

Davek na finančne transferje v/iz davčnih oaz

Če je že tako težko ugotoviti, kdo, koliko in kam so nam odpeljali milijarde premoženja, ki je menda izparelo v preteklih dveh desetletjih, bi morda kazalo razmisliti vsaj o tem da obdavčimo tiste drobtinice, ki se k nam vračajo. Naj se vsa bančna nakazila v ali iz davčnih oaz (ki bi jo recimo definirali kot avtonomno območje, kjer so davki na dohodke pravnih in fizičnih oseb nižji od 10% in ne izročajo podatkov o imetnikih računov tujim preiskovalcem ali s kako podobno definicijo) obdavčijo z 20% davkom, ne glede na lastništvo računa ali namen porabe denarja. Tak davek bo zelo pravičen, saj velika večina poštenih državljanov, še posebej pa tisti z nižjimi prejemki, nima računov v davčnih oazah in tja ne nakazuje denarja.

Enotna dohodnina

Nekaj časa nazaj je bilo slišati prepire o tem, kako točno naj tisti, ki delajo preko avtorskih pogodb ali so v kaki drugi obliki neredne zaposlitve, plačujejo prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Hkrati nam poročila dnevno prinašajo novice o delavcih, ki jim delodajalci ne plačujejo prispevkov. Vse to lahko enostavno rešimo takole: namesto množice ločenih dajatev, naj se delavcu izplača njegova bruto plača, potem pa od dohodnine odvede recimo 14% za pokojninsko blagajno, 8% za zdravstveno in tako naprej. In tako bomo vsi Slovenci, ne glede na to, ali delamo pri rednem delodajalcu, preko študenta, smo samozaposleni v kulturi ali prejemamo rento enakovredno plačevali prispevke. In ker se bodo ti plačevali preko dohodnine, jih tudi delodajalci ne bodo mogli več enostavno utajevati. Za povečanje dohodninske pravičnosti, bi lahko sedanje dohodninske razrede nadomestili s formulo, recimo nekaj oblike s = A^(Bx-C), kjer je s dohodninska stopnja in x vsota vseh prihodkov v obračunskem obdobju, od katerih se plačuje dohodnina. Dohodninsko stopnjo omejimo navzgor na 60 ali 70% in parametre A, B in C izberemo tako, da nam formula izračuna smiselno dohodninsko stopnjo za nekaj »standardnih« prihodkov. Kot vidimo, je tako dohodninska stopnja eksponentno naraščajoča, hkrati pa ni več mogoče, da bi sprememba prihodkov za nekaj EUR navzgor ali navzdol povzročila »preskok« in enega v drugi razred in tako nepravično povečevanje ali zmanjševanje davka.

Dodatna DDV stopnja

Čeprav je danes čedalje več ljudi revnih, ali pa morda ravno zaradi tega, še obstaja skupina zelo dobro, in menda čedalje bolje preskrbljenih, ljudi, ki se neredko radi postavljajo s kupovanjem nepotrebnih, a izredno dragih dobrin.  Če vlada že razmišlja o dvigu DDV, naj razmisli še o uvedbi 50% DDV stopnje na nakit iz zlata, biserov in dragih kamnov, ročne ure v vrednosti čez 1000 EUR, avtomobile z motorjem prostornine preko 2500 cm³ in vodna plovila z motorjem, ki niso namenjena gospodarski rabi. Tak davek je zelo pravičen in v kolikor bi ga uvedli po celi evropski uniji, bi to gotovo delalo čudeže za proračune držav članic.

Davčni popust najcenejšemu trgovcu

Kot vemo, je v Sloveniji marsikateri izdelek dražji kot v sosednji Avstriji, hkrati pa so razlike med cenami istega proizvoda v različnih trgovinah po pravilu zanemarljive. Ker država ne nadzoruje nobene velike trgovske verige, tega monopola ne more razbiti neposredno, zagotovo pa lahko omogoči zakonsko podlago za sklep pogodbe med državo in kakim veletrgovcem, s katero se bo slednji oproščen davka na dobiček in morebitnega davka na nepremičnine, v zameno pa bo moral znižati cene vseh proizvodov za 20% in omejiti rast cen v nadaljnjih petih letih na 1,5% na leto. Z znižanimi stroški življenja se bo zmanjšal pritisk na socialno blagajno in delodajalce ter s tem državni izdatki in konkurečnost.