V četrtek, tretjega aprila 2014, imam predavanja na Bledu. Med drugim bom spregovoril tudi o temeljnem problemu vzgoje danes, ki je tale.

Temeljni problem vzgoje danes je posebna moč oziroma tiranija. A ne govorim o tiraniji staršev ali vzgojiteljev, učiteljev in drugih nad otroki – govorim o tiraniji samega otroštva nad odraslimi. Ne govorim torej niti o tiraniji pomehkuženih in premalo strogo vzgojenih otrok, saj govorim o tiraniji duha časa, v katerega smo potopljeni. Govorim o posebni obliki tiranije, ki je zla.

Morda je njegova temeljna razsežnost nenavadni, čudaški imperativ, da je red slab, da je disciplina slaba, da se ni treba držati besed, da se človek ne sme omejevati, da mora biti svoboden in zadovoljen, da mora slediti svojim sanjam in se nenehno spreminjati. Osnovni problem številnih staršev danes je zato vprašanje, kako še zadovoljiti otroke, da bodo uresničili sanje. Zdi se jim namreč, da morajo biti otroci ves čas, nenehno zadovoljni, potešeni in srečni ter da je njihova naloga, da poskrbijo, da se to tudi zares dogaja. Številni starši iskreno verjamejo, da morajo dati otrokom Vse.

Tiranija otroštva dopolnjuje tiranijo kapitalistične ponudbe dobrin, blaga in storitev ter zahtevo po izbiranju najboljšega. Posledica je, da se ljudje danes tako rekoč ne morejo odločiti, kaj bi kupili, ker kratko malo ne morejo ugotoviti, kaj je najboljše. In tudi najboljše je že ob odhodu iz trgovine zastarelo.

Vzporedno so starši danes nesposobni vzgajati, ker preprosto ne vedo, katera vzgojna metoda je najboljša. Ne zaupajo sebi in prisegajo na vse mogoče vzgojne prijeme. V radikalnem smislu je zato danes vzgoje preveč, in ne premalo; ljudi, ki nenehno svetujejo drugim ljudem, kako pravilno vzgajati, je kot toče. Prav ta presežek pa je osnovni vzvod sodobnih ideoloških praks. Ki torej delujejo toliko bolj, kolikor manj so otroci vzgojeni, kolikor bolj negotovi in mehki so.

Problem je tudi ta, da ideološke prakse otrok ne vzgajajo, temveč jih posrkajo vase in spremenijo v potrošnike, ki se nenehno sprašujejo, kako živeti; torej je danes imperativov več, kot jih je bilo v preteklosti, in ne manj. Za ideološke prakse je zato dobro, da so otroci čim manj vzgojeni in da so čim bolj pridni oziroma brez hrbtenice.

Tiranija otroštva pa je tiranija tudi za otroke. Povsem zmedeni so in ne vedo, kako živeti, katerim ciljem slediti. Ves čas se učijo in obiskujejo množico tečajev, na katerih se usposabljajo za življenje, da bi bilo čim bolj kakovostno, kot se reče v žargonu. Kako ustrezno živeti, pa ne vedo niti njihovi starši, zato potrebujejo ob sebi armado strokovnjakov, ki jim nenehno svetujejo. Danes je skoraj nemogoče živeti brez lastnega terapevta, ki jih je zato kot listja in trave.

Življenje se spreminja v en sam neskončen karneval, ki ni nič drugega kot potrošniška orgija, v kateri danes morda še za silo sodeluješ, že jutri pa boš zgolj konjska figa na cesti.

Problem vzgojiteljev je zato povsem jasen: Kako vzgojiti otroke za življenje v karnevalu, v katerem nikoli ne veš, na katero stran se moraš postaviti, da boš udobno živel? Kako torej vzgajati otroke, da ne bodo samostojni in neodvisni, da bodo prilagojeni kapitalizmu in podrejeni njegovim muhavim imperativom? Danes namreč ne gre več za prilagajanje realnosti, kot so trdili starši nekoč, temveč za perverzno prilagajanje nenehno spreminjajočemu se tekočemu svetu, ki zato ravno ni prilagajanje.

O tem problemu govori tudi Zygmunt Bauman. Svet je že davno nehal nadzorovati samega sebe, pravi, zato je danes povsem prežet z ambivalentnostjo, z negotovostjo. V čudnem smislu je odprt, čeprav je, paradoksno, povsem zasičen in blokiran. Zlizano dejstvo je, da človek ne obstaja, če se ne pojavlja na televiziji, še bolje pa je, če se pojavlja na medmrežju. Kaj ugotovimo, če to dejstvo jemljemo resno?

Najprej ugotovimo, da digitalne tehnologije narekujejo ritem in smisel življenja, zato so že pomembnejše od politike. Moralna slepota in moralni vakuum sta idealni nadaljevanji takega ritma življenja. Človek je podrejen imperativom, zato čuti, da mora nekaj narediti, obenem pa nima pojma, kaj naj naredi, zato posluša strokovnjake, ki mu neprestano svetujejo. Vsi so navidez zadovoljni, v resnici pa ni nihče srečen, saj so vsi bolj ali manj brezbrižni in ves čas pod stresom.

Banalnost vsakdanjega življenja je v celoti prežeta z zlom, ki ga ni mogoče prepoznati, ker je všečen. Ljudem je vse všeč, obenem pa se trudijo, da ne bi naredili nobene napake. A saj jih tudi Eichmann ni delal.

Zlo je tekoče, zato je neoprijemljivo. Nima nobene oblike, obenem pa lahko prevzame katerokoli obliko. Absurdnost vsakdanjega življenja je zato velikanska: otroke nenehno vzgajajo, da bi bili zadovoljni in srečni, družbene razlike med ljudmi, ki imajo dostop, in ljudmi, ki ga nimajo, pa se bliskovito povečujejo.

V tej luči je zanimiva Leninova perspektiva. Odraščal je v veliki, topli, prijetni družini, se učil nemščine in francoščine, z očetom igral šah, zanimala ga je znanost, vse je bilo v najlepšem redu. Živel pa je v okolju, v katerem je velikanska večina prebivalstva životarila na robu revščine, saj so se kmetje, predstavljali so štiri ljudi od petih, komaj prebijali skozi življenje.

Enako slabo se je godilo delavcem, ki so delali v velikanskih in neproduktivnih tovarnah. Mezde so bile nizke, pogoji za življenje in delo brutalni.

Ljudje so bili vse bolj nezadovoljni s takim življenjem. Demokratične reforme so bile nemogoče, saj je car vladal z absolutno močjo. Politično sodelovanje ljudi pri oblikovanju vsakdanjega življenja je bilo nično ali pa povsem zanemarljivo.

Vladimirjev brat Aleksander močno vpliva na svojega sorojenca. Obesijo ga pri enaindvajsetih, ker se pridruži skupini teroristov, ki načrtuje napad na carja. A morda je v tej zgodbi najpomembnejša njegova izjava, da je po napornem študiju spoznal, da je družbena revolucija nujna in celo neizogibna.

Vladimir zaključi šolanje in dobi prestižno nagrado za dosežek, saj je najboljši dijak v generaciji. Odpravi se na univerzo, vendar se že v prvem semestru pridruži demonstrantom. Policija ga seveda ves čas budno nadzoruje, saj je Aleksandrov brat. Izključijo ga, in zapustiti mora univerzo. Sam začne študirati Marxa in Engelsa – tako kot njegov pokojni brat.

Osnovna lekcija, ki jo vgradi v svoje življenje, je pravzaprav silno preprosta: mladi ljudje morajo postati tako močni, da bodo znali poskrbeti za prihodnost lastne domovine. Kmalu ga ujamejo in zaprejo; star je šestindvajset let. To pa še ni vse: za tri leta ga pošljejo v izgnanstvo v Sibirijo. Kmalu pozabijo nanj. Ne smemo pozabiti, da o februarski revoluciji prebere v časniku. Toda njegove aprilske teze so tako radikalne, da jih nočejo objaviti. Potem ga razglasijo še za nemškega vohuna. Pobegne na Finsko, kjer se skrije in čaka. Kmalu napoči čas za oktobrsko revolucijo, potem pa gre vse samo še navzdol. Dvakrat je ustreljen, ker naj bi izdal revolucijo. In res jo je.

Komu torej zaupati?

Komu zaupati danes? Bankirjem, menedžerjem, terapevtom, svetovalcem, politikom? Samemu sebi morda ali pa drugemu, kot sta si v določenem obdobju zaupala Lenin in Nadežda Krupskaja.