Film Snowpiercer (2013) je še eden v vrsti tistih izdelkov filmskih ustvarjalcev, ki bolje in bolj prepričljivo kot večina politikov spregovori o razrednem boju in njegovi neizogibnosti. Zlasti pokaže, kako so za resnični napredek v družbi potrebni pogum, solidarnost, pravičnost in skupno nastopanje, ne pa zaklinjanje napredka, dodane vrednosti, rasti gospodarstva, večno najemanje kreditov in piarovsko sajenje rožic, da bo že jutri za vse bolje.

Zaradi eksperimentiranja z vremenom se razmere na Zemlji dramatično poslabšajo in zgolj peščica ljudi preživi. Z vlakom že sedemnajst let krožijo okoli planeta in zgolj upajo, da se bodo razmere spremenile na bolje. Zunaj vlaka preprosto ni mogoče preživeti, ker je preveč mraz. V vlaku so kajpak razredne razlike več kot očitne, zato je zgolj vprašanje časa, kdaj se bodo ljudje z zadnjega konca vlaka, ki živijo v resnično bednih razmerah, odločili, da naredijo nekaj zase. Vprašanje je tudi, kaj naj bi to sploh pomenilo.

Ko se končno zares opogumijo in izkoristijo ponujeno priložnost, postanemo priča nenavadnemu potovanju po vlaku, ki je obenem sprehod skozi naša vsakdanja življenja in nazoren vpogled v družbene razlike. In ko se tako sprehajamo, nam mora postati jasno, da ima Terry Eagleton preprosto prav, ko trdi, da je marksizem beseda, ki jo kratko malo moramo uporabljati. Zakaj jo moramo uporabljati?

Uporabljati jo moramo najprej zato, ker ljudje, tudi če bi bili prisiljeni v nedelo, ne bi poležavali naokrog in uživali. V filmu je ta ideja lepo razvidna, kajti ljudje so ujeti v vlaku, kar pomeni, da dobesedno nimajo prostora, kamor bi lahko odšli – lahko hodijo zgolj naprej in nazaj skozi vagone. Njihovo življenje je skrčeno na minimum, zato je nemogoče, da bi kaj delali. To pa še ne pomeni, da veseljačijo in se praskajo po riti.

Veseljačenje je pravzaprav rezervirano za tiste potnike, ki jih srečujemo na poti proti samemu začetku vlakovne kompozicije. Bolj ko se približujemo božanskemu Wilfordu, kot ga imenujejo, ki je tudi lastnik kompozicije, več je razvrata, zabav in veseljačenja.

Ko nam torej govorijo, da živimo preko svojih zmožnosti, je treba dodati: preko zmožnosti živijo samo nekateri, delavci prav gotovo ne. Ob tem se vsekakor lahko vnovič vprašamo, kaj je bistvo človeškega bitja, kakšna je njegova duša, kaj to pomeni za razredni boj in veseljačenje nekaterih.

Lahko pa naredimo še korak dlje. Wittgenstein je že davno tega pokazal, da so jezikovne igre, na katere smo obsojeni, bistveno, odločilno povezane z našimi dejanji, z našim delom. Brez posebnega mentalnega naprezanja zato zlahka pokažemo na te, ki delajo, in one, ki veseljačijo. Zares je zanimivo, kako se to, kar nekdo dela, neposredno izraža v govorjenju.

Brez idej, zamisli, konceptov torej ni človeških eksistenc. S tem pa smo se že povsem približali zapisani trditvi, da bi morali uporabljati besedo marksizem, ki je kajpak tudi koncept. Če kdo trdi, da je ne bi smeli, je že do vratu potopljen v osovražene ideološke prakse, zaradi katerih ljudi nenehno izključujejo, preganjajo in pošiljajo na gole otoke.

Resnično: štejejo dejanja, toda ta sploh niso mogoča brez jezika, brez govorjenja, brez misli, idej in konceptov. Ne gre torej za prehajanje od besed k dejanjem, saj besede že so dejanja in ta nujno spremljajo naše govorjenje. Drugače niti ne more biti.

Jezik je vselej odprt in nedokončan, enako velja za človekova dejanja. Logično. Tudi posameznikova telesa so taka, nič ni statično. Wittgenstein, Freud in Marx so zato avtorji, ki jih ne moremo obravnavati drugega brez drugega.

In nobenega razloga ni, da spisku ne bi dodali Leibniza ter njegove Teodiceje, kot je to storil Terry Eagleton.

Nikakor torej ni nepomembno, kaj rečemo, kako govorimo, kako uporabljamo jezik. Vse to vpliva na nas same, na naš um, na naše možgane, na naša dejanja, na druge ljudi. Če torej uporabljamo besedo marksizem, se že postavljamo na simbolni kraj, kjer se vedemo na način, ki ni brez povezave z drugo besedo, ki je komunizem.

Človek je socialno in družbeno bitje, kar preprosto pomeni, da živi z drugimi ljudmi, da ne more preživeti sam, kot kak Robinzon. Je torej občestveno bitje, kar pomeni, da je tudi beseda komunizem zelo uporabna. Zakaj je torej ne bi uporabljali?

Kot občestvena bitja smo vselej del sveta; ta ne obstaja zunaj nas. Vsak človek je kot simbolno bitje v svetu in je praktično bitje. To preprosto pomeni, da dela, da je delo njegovo bistvo, da ne more živeti in preživeti brez njega. Bistvo eksistence je torej delo, ne veseljačenje. Pa vendar nekateri vztrajno veseljačijo, medtem ko drugi trdo delajo. Kako je to mogoče?

Marksizem nam pomaga odgovoriti na zapisano vprašanje. Za Marxa je namreč materialni razvoj družbe ali občestva nujno tudi moralni napredek. In tak napredek nujno pomeni prekinitev z veseljačenjem pripadnikov elit.

Pravzaprav je moralni napredek, ki spremlja materialnega, tudi sprememba v načinu življenja. Če pripadniki elit manj veseljačijo, pa imajo delavci več priložnosti za to, kar je Marx imenoval samorealiziranje ali samouresničevanje. Moralni napredek torej pomeni, da delavci še naprej delajo, vendar imajo več možnosti za kvalitetno življenje, za življenjsko radost, za uživanje samega življenja, oni, ki sicer kar naprej veseljačijo, pa se končno naučijo produktivno živeti in delati.

Veseljačenje torej ni isto kot samouresničevanje; prvo pomeni vrtenje v krogih in zapravljanje časa, drugo pomeni napredek. Združevanje ljudi na levici torej ne pomeni veseljačenja, saj to že poteka drugje, temveč pomeni več življenjske radosti, bolj kakovostne medsebojne odnose, manj odtujenosti in razredni boj za boljše pogoje življenja za vse.

In sedaj sledi najpomembnejše spoznanje. Marx je eden tistih avtorjev, ki dobro vedo, da zgodovinski napredek ali razvoj ni avtomatičen in zagotovljen. Zanj se je vselej treba truditi, treba si je prizadevati. V razredno razdeljeni družbi tudi z razrednim bojem. Brez njega eni veseljačijo, drugi pa zgolj trdo delajo in nimajo od tega skoraj ničesar, ker jim oni prvi vse sproti poberejo.

Poberejo pa jim natanko zato, ker imajo v svojih rokah poleg kapitala tudi moč. Ko govorijo o prerazdeljevanju bogastva, simptomatično pozabljajo reči, da gre tudi za prerazdelitev moči oziroma oblasti. In še nikoli ni noben oblastnik rade volje odstopil od oblasti in jo prepustil drugemu.

Film se konča s katastrofo, toda tik pred koncem ponudi ostareli Wilford Curtisu vlogo novega voditelja, prvega moža, češ da so ljudje primitivni in nesposobni živeti brez voditelja. Skušnjava je vsekakor velika in realna.