Knjige, članki in razprave o vzgoji so nakladanje. Ljudi vzgaja zgled drugih ljudi. Ne vtis, ki ga dajejo, ampak to, kar so pod kožo. Ljudje, ki človečnost dopolnijo z novo moralno držo, ne nastanejo kar tako, ampak zrastejo na ramenih velikanov, ki so to držo živeli. Ne velikanov iz knjig in televizije, ampak velikanov, ki so jih poznali. Zgleda se navzamemo od svojih bližnjih; z liki iz zgodb ga samo utrdimo in zagovarjamo …

Če se hočemo razviti v zgledne ljudi, moramo torej imeti okoli sebe ljudi, po katerih se lahko zgledujemo. A jih imamo?

Starši so najpogosteje brezbrižni, nasilni, posedovalni ali razvajajoči oz. brez vzorca skačejo iz ene v drugo skrajnost. So pusto resni ali bebavo igrivi. Krasi jih popolna odsotnost čustvene popkovine ali njena čvrsta zategnjenost okoli otrokovega vratu. Čustveno, vzgojno in vedenjsko uravnoteženih staršev je zelo malo, pa še tisti, ki so, redko nastopajo v paru.

Poleg tega je svet odraslih otrokom preveč tuj, da bi se zgledovali po njih. Njihovo vedenje se jim zdi nesmiselno, njihovi pogovori nerazumljivi, njihova življenja dolgočasna. Seveda se navlečejo njihovih potez – zlepa ali zgrda; kaj drugega jim niti ne preostane … Ta 'zgled' je lepo viden v vrtcih in šolah: vrstniškemu nasilju – pretepanju, žaljenju in izrivanju – ni ne konca ne kraja … So otroci res že po naravi tako neskončno zlobni ali so se vsaj dela te zlobe navzeli od svojih velikih 'vzornikov'? …

Če jim prva leta prisilnega zgledovanja niso povsem polomila hrbtenice, se pubertetniki z vsem žitjem in bitjem uprejo vsemu, kar jim gre pri odraslih na živce (pomoč strokovnih služb bi torej bolj potrebovali 'pridni'). Klobasanje javnih občil in njemu sledeče klobasanje odraslih za najstnike ne obstajata. Kako naj si za vzor jemljejo nekoga, ki si daje opravka z očitnimi nesmisli ali v najboljšem primeru nepomembnostmi? … Klobasanje učbenikov in učiteljev sicer obstajata, a zgolj kot nujno zlo. Kako naj srkajo znanje in izkušnje od človeka, ki mu je življenjski cilj, da ti vtepe v glavo nekaj, česar si ni sam izmislil, kar je včasih tudi njemu samemu trapasto in za kar ni sposoben utemeljiti, čemu služi? … Tudi jamranje svojcev čez razmere na delovnem mestu, ki jih duševno in telesno ubijajo, so za najstnike čuden vzporedni svet, sploh ker odrasli v njih vztrajajo in še bolj vijejo roke, če jih delodajalci 'odrešijo'. Kako naj spoštujejo človeka, ki se pusti jebati v glavo in ni sposoben poskrbeti niti zase, kaj šele za njih? …

Zato se najstniki po drugi strani z vsem žitjem in bitjem odprejo vsemu, kar jim nudi zadovoljstvo in občutek, da obvladujejo svojo usodo. To so beg v vzporedne svetove knjig, televizije in računalnika, garažno ustvarjanje, mamila, ulični športi, 'študentsko' delo in včasih učenje. Vzornike si poiščejo v vrstnikih, ki te reči obvladujejo bolje od njih ali vsaj dajejo tak vtis.

Vtis je pomemben in najstniki velik del truda vlagajo v dajanje dobrega vtisa. In kateri so največji frajerji? Tisti, ki so videti najbolj nevarni. Med njimi še vedno padajo udarci, žaljivke in prezir, vendar dobivajo bolj zapletene, zavite in zakrite, torej odrasle oblike …

Proti koncu pubertete mladci spregledajo tako lastno kot igro drugih, in takrat odrastejo. Ozrejo se okoli sebe in ugotovijo, da ni nikjer nikogar, ki bi se ga bilo vredno držati, da bi ob njem rastli in se osebnostno razvijali. So zgolj večji ali manjši bedniki, ki se jih velja držati, da bi v življenju uspeli …

V pomanjkanju boljšega se odrasli vrnejo k vzorcem svojih staršev. Niti najbolj odvratnih ne zavržejo, le obrnejo jih v njihovo nasprotje. To je še vedno zgled, le da je negativen.

V nadaljevanju življenja ljudje na osnovi tega družinskega vzorca pobirajo zglede in protizglede od sorodnikov prijateljev, znancev in sodelavcev. Zgledovanje je naravna potreba, kot dihanje. Tudi če zrak smrdi in je strupen, ga dihaš, vohaš in se z njim prepajaš …

Večina nas lahko izpostavi nekaj ljudi, ki so nam dali to ali ono, zaradi česar smo zdaj boljši ljudje, kot bi bili sicer. Toda za vzor si jih nismo vzeli zgolj v tistem delu, ki nas je obogatil, ampak smo od njih posrkali tudi lastnosti, ki so nas pokvarile …

Zaradi tega ima skoraj vsak izmed nas eno ali več slabosti. Smo adrenalinski odvisniki, blebetači, brezčutneži, deloholiki, dlakocepci, izkoriščevalci, kadilci, lažnivci, lomilci src, naduteži, nasilneži, nerode, oblastneži, obrekovalci, otožneži, pijanci, prepričanci v večvrednost teh in manjvrednost drugih, samotarji, slavohlepneži, strahopetci, svetohlinci, škodoželjneži, verniki, zlovoljneži, zmedenci, živčneži … Vsak, ki ima katero od teh lastnosti, obenem pa komurkoli služi kot zgled, širi slab zgled …

In kaj krasi zgleda vredne osebe? Blagodejnost, dobrohotnost, doslednost, iskrivost, ljubeznivost, nepristranskost, neupogljivost, pravičnost, prevzemanje odgovornosti, prijaznost, prilagodljivost, pripravljenost pomagati, radovednost, smiselno vedenje, sočutje, spoštljivost, srčnost, strpnost, umirjenost, vedrina, vljudnost, zaupljivost, zmernost … Skratka plemenitost … Skoraj vsakemu od nas manjka katera od njenih sestavin. Za zgled, kot se šika, pa so potrebne vse …

Tudi če imamo res srečo, tekom življenja naletimo zgolj na peščico plemenitih oseb. Možnost, da bomo kateri od njih izpostavljeni dovolj dolgo, da se bomo lahko navlekli njenega zgleda, pa je enaka zadetku na loteriji …