Pred časom sem v seriji treh člankov (tule, tule in tule) pisal o ustvarjanju denarja v bankah in o tem zakaj je klasična učbeniška razlaga, namreč da posojila izhajajo lahko le iz predhodnih depozitov in da se multiplicirajo na podlagi rezervne zahteve (t.i. multiplikacija denarja), napačna in zavajajoča.

Sedaj je temu uradno pritrdila še najstarejša centralna banka, Bank of England. V svojem članku v četrtletnem poročilu avtorji Michael McLeay, Amar Radia in Ryland Thomas iz oddelka za monetarno analizo povzemajo bistvo takole:

»V sodobnem gospodarstvu večina denarja obstaja v obliki bančnih depozitov. Toda kako te depozite ustvarijo je pogosto napačno razumljeno: poglavitni način je preko komercialnih bank, ko dajejo posojila. Ko banka da posojilo, obenem ustvari depozit v enakem znesku na posojilojemalčevem bančnem računu in na ta način ustvari nov denar.

Realnost tega kako se denar ustvarja danes se razlikuje od opisov, ki jih najdemo v ekonomskih učbenikih:

- namesto, da banke sprejemajo depozite, ko gospodinjstva varčujejo, in jih nato posojajo naprej, banke same ustvarijo depozite;

- v običajnih časih, centralna banka ne določa količine denarja v obtoku, prav tako pa denar centralne banke ne multiplicirajo v več posojil in depozitov.«

Tukaj je še kratek video, ki ga je Bank of England posnela s tem v zvezi:

http://youtu.be/CvRAqR2pAgw

Torej je zdaj kot kaže uradno: banke ustvarjajo posojila z vpisi na obe strani računovodske knjige. Mimogrede: posredniki – dealerji v finančnem sistemu seveda obstajajo in so po mnenju Perryja Mehrlinga eni ključnih igralcev v svetu, kjer prevladuje bančni sistem v senci, toda tudi v tem primeru tehnično ne gre za posredovanje depozita s strani obveznosti, ampak za nov vpis na stran imetja (o tem morda v kakem ločenem daljšem članku). Učbenike bo torej (čimprej) treba napisati na novo.

To je eksplicitno priznanje, pred katerim si (končno) ne moremo več zatiskati oči (prav tako si oči ne morejo zatiskati desničarski libertarci, ki slepo svarijo pred hiperinflacijo). To seveda ne pomeni, da so banke apriori slabe, pomeni pa, da jih moramo nadzorovati in da morajo delovati odgovorno ter da jih mora ekonomska stroka resno upoštevati v svojih analizah, kajti, kot trdi fizik Richard Feynman, majhna sprememba perspektive lahko ustvari dramatično drugačno sliko realnosti. In točno taka je zgodba pri denarju. Če gledamo na denar in banke skozi učbeniško perspektivo, potem banke niso pomembne in jih lahko zanemarimo. S tem pa seveda spregledamo potencialne balone in krize. Po drugi strani lahko nasedamo tudi pravljicam, da je treba nujno varčevati (tudi v monetarno suverenih državah). Torej, učbeniški pogled kroji tudi ekonomsko politiko, ki jo občutimo vsi. Zato je pravilno razumevanje 'vodovodne napeljave' finančnega sistema tako zelo pomembno in Bank of England je naredila velik korak k temu.

Edino, kar me je v članku 'zbodlo' je bilo mnenje, da je ultimativna omejitev na ustvarjanje denarja monetarna politika (z določanjem obrestnih mer). Finančna kriza nekako demantira to trditev, vendar je razumljiva: Bank of England kot regulator in finančna avtoriteta ne more priznati, da je monetarna politika (kot je v veljavi danes) dokaj šibak vzvod nadzora. Banke veliko bolj omejujejo kapitalske omejitve, dostop do likvidnosti (rezerv, ki so zaradi potreb poravnave više v hierarhiji denarja kot bančni depoziti) in nivo zaupanja (v bančni sistem, trge in gospodarstvo). Kot pravi Perry Mehrling v svoji knjigi The New Lombard Street, bančna posojila dvigujejo cene imetja in dobrin, katere pa zopet povečujejo povpraševanje po kreditih, itn.:

»Povratni mehanizem cen-kredita je razlog, zakaj je težko nazorovati balone, ki jih poganja kredit, saj pomeni, da orodje obrestnih mer centralne banke včasih nima skoraj nobenega vpliva. Vprašanje za špekulanta je zgolj, ali je odstotek naraščanja vrednosti imetja večji od obrestnih mer, to pa je pogoj, kateremu je precej lahko zadostiti. Če cene nepremičnih rastejo s 15 odstotki na leto, potem potrebujemo obresti večje od 15 odstotkov, da zadušimo balon. Celo če predpostavimo, da bi centralna banka lahko vsilila tako visoke obresti, bi 15 odstotkov zadušilo še mnogo drugih stvari. Zaključek: če ne ujameš balona zgodaj, je morda nemogoče karkoli narediti s politiko obrestnih mer.« (xxiv)

Sistem bo treba postaviti in povezati na novo. Za to pa ga je potrebno najprej razumeti. Glede ustvarjanja denarja v bankah zato toplo priporočam del Mehrlingovih predavanj, ki jih najdete tukaj.