Je mogoče krizo rešiti z zmanjševanjem obsega javnih storitev, s krčenjem oziroma “uravnoteženjem” državnih izdatkov, z odpuščanjem javnih in drugih delavcev, s privatizacijo ali s podobnimi “orožji” iz bogatega arzenala neoliberalne politike? So to pravi ukrepi za zmanjševanje dolgov in reševanje krize?

Danes skupni globalni dolg znaša 100 bilijonov dolarjev oziroma sto tisoč milijard dolarjev (Global Debt Exceeds $100 Trillion as Governments Binge, BIS Says) in je od začetka krize narasel za 40 odstotkov. Ker so dolgovi obrestovani, bodo samo še naraščali in to eksponentno, pa če takoj odpustimo vse javne delavce, če ukinemo vse socialne pomoči, če ukinemo javno zdravstvo in šolstvo itd.

Vsi ti “popularni” neoliberalni ukrepi so dejansko popoln nesmisel in k zmanjševanju dolgov dejansko doprinesejo tako malo, da to lahko preprosto zanemarimo. Če je 100 bilijonov dolarjev obrestovano s samo enim odstotkom (dejansko obresti na dolg lahko dosegajo tudi 7 odstotkov, še zlasti, ko gre za “problematične” države), to pomeni na letni ravni dodaten 1 bilijon oziroma tisoč milijard dolarjev, ki jih je prav tako potrebno odplačati.

Povsem jasno je, da take “gore” dolgov preprosto nikoli ne bo mogoče odplačati, z nikakršnimi “varčevalnimi” ukrepi. Imajo takšni dolgovi potem sploh še kakšen smisel? Imajo. Predstavljajo izjemen sistem obvladovanja globalne politike, globalnih množic in enostaven ter poceni način za dostop do globalnih dobrin. Moč, ki je skoncentrirana v rokah globalne finančne elite, tako presega vse doslej znane oblike vladanja. Bi tej eliti lahko rekli kar financokracija?

Denar kot javno dobro

Francoska ekonomistka dr. Catherine Samary v intervjuju za tednik Objektiv pravi, da denar ne “more biti privatno orodje, ampak mora biti javna dobrina za oblikovanje družbenega in gospodarskega razvoja. Bančni sistem s centralnimi bankami na čelu mora delovati v okviru skupnih okoljskih in družbenih ciljev.” Dr. Samary ne govori o gospodarski rasti, temveč o gospodarskem razvoju ter o skupnih okoljskih in družbenih ciljih.

Danes pa je denarni oziroma finačni sistem namenjen destruktivni gospodarski rasti in tekmovalnosti ter je usmerjen v cilje, ki so v resnici interesi peščice ljudi, ki želijo moč, oblast in bogastvo.

Pravi boj s krizo je zato boj za nadzor nad finančnim sistemom. Dokler denar in finančni sistem ne bosta javni dobrini, je vsak drug ukrep povsem nesmiseln.