Zakaj obstajata paraolimpijadi? Zato, da imajo velike živine v komiteju dobro vest, ker so naredile nekaj za invalide. In zakaj paraolimpijadi nista del zimske in poletne olimpijade? Zato, da velike živine v komiteju sebi in gledalcem prihranijo slabe občutke ob pogledu na invalide.

Prihranijo nam ga tudi javna občila in vsevedna svetovna mreža. O dogajanju na paraolimpijskih igrah so na voljo skoraj izključno povzetki, pa še ti so kratki. In če človeka zanimajo zgodovina športa invalidov, športniki, športi in pravila, si lahko svojo radovednost zatakne za klobuk, kajti dr. Google ve o tem le malenkost več kot povprečna babica.

Toda kaj bi svet pridobil, če bi se paraolimpijada sparila z olimpijado? Bi bilo ljudem res neprijetno, če bi polfinalu teka na 100 m dvonogih sledila polfinale teka na 100 m enonogih in nato še breznogih tekačev? Bi jim bilo težko navijati za slepega smučarja iz svoje države in njegovega vodnika, ki bi si po medalji v smuku prizadevala dobiti še eno v kombinaciji? Bi se zgražali nad zlatim paraplegikom, ki med igranjem himne ne bi vstal z vozička? …

Po mojih izkušnjah z invalidi sodeč bi bilo ravno nasprotno. Ljudje se ne bi več tako bali vozičkarjev, če bi si Anže Kopitar v ciljni areni zadegal Gala Jakiča na ramena, Peter Prevc pa bi z njegovim vozičkom okoli njiju naredil častni krog. Tudi podcenjevali jih ne bi, če bi Urška Žolnir za sprostitev med borbami odigrala partijo namiznega tenisa z Matejo Pintar in gladko izgubila. In če bi Iztok Čop pod vodstvom Joseja Sayova Armanda, Luka Špik pa pod vodstvom Lucasa Prada z belimi palicami in prevezami na očeh tekmovala, kdo bo prej prišel od čolnarne do hotela, se jima ne bi nihče posmehoval …

Vrhunski šport je najprimernejše področje, na katerem bi lahko velike živine invalidom odprle vrata v svet, in olimpijada je za to kot ustvarjena. Športniki bi se družili, sklepali prijateljstva in kovali sodelovanja v prihodnosti. Ljudje bi gledali, navijali in bili navdušeni. Športniki bi dobili zgodbe, ki bi govorile še o čem drugem kot o njihovi šolski trdobučnosti, poškodbah, dosežkih, neuspehih, javnih izpadih in ljubezenskem življenju, invalidi pa bi dobili obraze. S svojimi dejanji in izjavami bi se izkazali za ljudi, ne za bavbave.

A zaenkrat ostaja olimpijada področje, ki daje ljudem in invalidom vsega sveta jasno vedeti, da slednji niti po naključju ne sodijo med prve in da to, kakšna bitja so, kaj zmorejo in kaj imajo za povedati, 'pravih' ljudi ne (rabi) zanima(ti).