V knjigi The End of Growth (2011) Richard Heinberg prepričljivo spregovori o nekaterih dejavnikih, zaradi katerih so videti napovedi ekonomistov o srečnih časih, ki nas bojda čakajo, ker bo zopet vse raslo, zastrašujoče poenostavljene. Kdor vzame v pretres nekaj statističnih podatkov o rasti prebivalstva v zadnjih stoletjih, količini porabljene energije za tako ljubljeno rast, količini hrane, ki jo danes potrebuje sedem milijard ljudi, jutri pa jih bo deset milijard, količini proizvedenih smeti in podatke o onesnaženosti planeta, zadolženosti in podnebnih spremembah, ki jih že močno čutimo na svoji koži, razmišlja precej drugače kot ekonomisti, zlasti pa mu postane jasno, da ekonomska rast in sreča ljudi nista v nikakršni vzročno-posledični povezavi. In vsakdo razume, kaj pomeni gospodarska rast – najprej potrebujemo več energije. Časi poceni energije pa so že davno za nami. Zlasti bo vedno bolj aktualno razsvetljenstvo oziroma zmožnost ljudi, da mislijo in da ne prepuščajo drugim, da mislijo namesto njih, kajti nenehna rast na končno velikem planetu kratko malo ni mogoča. Morda bodo tudi ekonomisti in politiki končno dojeli, da je sreča ljudi pomembnejša od rasti BDP-ja, ki zajema tudi stroške za vojne, luksuz in povsem nepotrebne dobrine.

Na piranski gimnaziji sem te dni mladini predaval o razsvetljenski filozofiji in romantični ljubezni. Zlasti sem govoril o Kantovem presenetljivem odgovoru na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo. Spregovoril sem o paradoksu svobode in o njenem ključnem pogoju, ki je podrejanje, pa tudi o ljubezni, ki je vselej za drugega človeka; človek ne more ljubiti samega sebe. Za današnje čase je to skoraj neverjetna zamisel, saj kapitalizem prek svojih podložnikov razume eno samo obliko svobode, ki je v ostrem nasprotju s tem, kar je zagovarjal Kant, pa ne le on. V kapitalizmu je namreč vsak posameznik svoboden zase, kar pomeni, da ga drugi ljudje že načelno ne zanimajo, oziroma so zanj zgolj tekmeci v dirki za uspehom, odstranljive ovire.

Danes smo zato manj svobodni, kot je bil Kant, na svetu je manj ljubezni in več egoizma, dijaki pa so bolj disciplinirani, kot so bili v preteklih stoletjih. Pa vendar vsi nenehno govorijo o napredku in osvobajanju ljudi, prav te dni ekonomisti celo popravljajo svoje ocene in napovedujejo rast, razcvet in vse drugo iz tega registra. Res srhljivo.

Srhljivo je, da so dijaki in študenti, katerih študij se vztrajno krči in bo kmalu trajal samo še nekaj mesecev, danes bolj mirni, ubogljivi, disciplinirani in tiho, kot smo bili mi ali naši starši pred desetletji. Šolski sistem sicer nenehno spreminjajo in popravljajo, ga posodabljajo in razvijajo, toda zdi se, da prej na slabše kot na boljše, saj je vse bolj v službi kapitalizma in kapitala.

Kant v svojem odgovoru na zastavljeno vprašanje o naravi razsvetljenstva najprej poudari, da je človek zmožen misliti in da je njegova zmožnost ključna za samo definicijo ljudi. Vsak človek je zmožen za razmišljanje; vzemite mu to zmožnost in spremenite ga v žival. Človek, ki je zmožen za razmišljanje, je po naravi zmožen za ideje, zamisli, nove ideje in nove zamisli.

In obstaja dolžnost slehernega človeškega bitja na tem svetu, dolžnost, ki je pred vsako pravico: dolžnost misliti. Človek je torej zmožen misliti, pa tudi mora misliti. Brez (novih) misli ni civilizacije.

Na tem svetu imamo torej najprej dolžnost. Danes se hoče ustvariti vtis, da imajo ljudje same pravice, v resnici pa so ultra disciplinirani in ubogljivi.

Ne obstaja torej svoboda brez dolžnosti: človek je svoboden, ko dela, kar mora delati, ko izpolnjuje dolžnost, da misli. Vse to pa nima nobene zveze s kapitalizmom, ki spreminja ljudi v svobodne atome in od njih terja, da delajo in trošijo.

Človek, ki uboga, ima torej dolžnost misliti. Misli lahko karkoli in kolikor zmore. To pa je že nekaj drugega kot trošenje dobrin in tekanje za uspehom s pomočjo dobrih in unovčljivih idej, kot pravi reklama. Kapitalizem v resnici ne premore dobrih idej, te pa so zanj tudi izjemno nevarne. Deluje gigantski aparat, ki ljudem nenehno onemogoča razmišljanje in jih sili, da mislijo samo tiste misli, ki jih lahko prodajajo, da bi čim več zaslužili.

Ko človek misli in izpolnjuje svojo osnovno dolžnost, se znajde pred novo dolžnostjo. Njegova druga dolžnost je, da pove na glas, o čem razmišlja in kaj spoznava. Misli namreč niso njegova privatna lastnina, in jih ne sme zadrževati zase. So obče dobro in so za obče dobro. Torej jih mora dati od sebe. Ne sme biti tiho. Misel je vselej namenjena drugemu človeškemu bitju – prav tako ljubezen.

Misliti pa ne pomeni imeti mnenj. Daleč od tega.

Danes so dijaki in študenti pogosto zgolj tiho, čeprav imajo veliko mnenj. Pridno se učijo in mirno odgovarjajo na zastavljena vprašanja. V šolah namreč ni treba misliti; zunaj njih še manj, seveda. Kdor preveč misli, se mu pa itak skisajo možgani. Resnično: v šoli moraš biti zlasti priden, kar pomeni, da odgovarjaš, ko te kaj vprašajo.

V takem svetu živimo. Nekoč je bilo drugače, zato so bile tudi revolucije.

Francoske revolucije ne bi bilo brez razsvetljenskih misli, brez filozofije, filozofov, pesnikov, pisateljev in drugih ljudi, ki so hoteli misliti in so upali povedati, kaj mislijo. Danes filozofijo potiskajo na smetišče zgodovine. V resnici pa ne gre za filozofijo, temveč za človekovo zmožnost, da misli. In ni naključje, da se to dogaja.

Ko rečem, da ljudje ne mislijo, mislim na to, da mislijo predvsem tisto, kar je treba; danes je mogoče živeti tudi brez razmišljanja, saj zadoščajo mnenja. To pa ne ustreza definiciji razmišljanja, ki je kritično, odprto in nedoločljivo. Kant je imel zato prav: človek mora misliti, kolikor hoče in o čemer hoče. Ko mislimo, ni nobenega tabuja in nobena tema ni nedotakljiva.

Danes je na svetu veliko povsem nedotakljivih tem, medtem ko ljudje vse bolj komunicirajo in vse manj mislijo. In ker vse manj mislijo in se vse manj pogovarjajo, so vse bolj odtujeni in samotni; prav gotovo niso vse srečnejši. Okoli takih ljudi pa je vse več pametnih naprav, pametnih hiš, pametnih strojev in drugih inteligentnih stvorov. Vse manj je poezije, vse manj je filozofije in vse več je želje po denarju.

Ko je pred nekaj meseci v Dresdnu Alain Badiou govoril o poeziji in komunizmu, je med drugim poudaril, da zastopniki oblasti še danes ne morejo dojeti nujnih povezav med poezijo in komunizmom, čeprav je v korenu besede komunizem natanko to, kar je ljudem skupno. Poezija in komunizem sta tako tesno prepletena, da ju sploh ne moremo ločiti. Natančneje: poet, pravi Badiou, je komunist. Za zastopnike oblasti je ta ideja kajpak nemogoča in nesmiselna.

Pa vendar je dobra. Sledijo ji druge dobre misli.

Kdor misli, nikoli ne misli zgolj zase. Vselej misli za vse ljudi, za obče dobro. Misel je največje obče dobro, je največja dobrina, ki jo lahko posameznik prispeva k skupnemu življenju.

Vprašanje je pereče in zelo aktualno:  Kdo bo končni zmagovalec, kapital ali poezija? In kaj nam bo kapital, če nismo srečni?

Poeti in filozofi so zmožni misliti nove politike. Zmožni so misliti nove zamisli o skupnem življenju, o drugačnem skupnem življenju, ki ne temelji na egoizmu, medsebojnem izkoriščanju in povzpetništvu. Spoznanje je pomembno, kajti znanost in tehnologija, zastopnika Velikega Drugega, nista zmožna misliti niti novih politik niti takih oblik skupnega življenja, ki bi bile zares pristni  izraz narave človeških bitij.

Pristna narava človeških bitij je zavezana najvišjim vrednotam, kot so: svoboda, ljubezen, resnicoljubnost, solidarnost, razmišljanje. Človeška bitja na dolge proge ne morejo preživeti drugače kot v egalitarnem svetem duhu oziroma v komunizmu. Ali drugače rečno: skupaj, kot misleča bitja.