Naj mi bo dovoljeno parafrazirati Marxa: kdor vsaj malo pozna zgodovino, ve, da velike družbene spremembe niso mogoče brez vzpona ljudi z družbenega dna. Napredek družbenega življenja lahko merimo prav z družbenim položajem ljudi, ki ne morejo izgubiti ničesar razen lastnih fantazem, iluzij in drugih prividov. Vse drugo je zgolj sprenevedanje.

Nekateri ljudje so kljub temu močno prepričani, da je redne kapitalistične krize mogoče blažiti z redistribuiranjem premoženja oziroma bogastva. Če bi države našle način, kako zmanjšati razlike med ljudmi, med revnimi in bogatimi, če bi se uspele dogovoriti z lastniki kapitala, da bi delček bajnih bogastev prešel v roke najrevnejših, modrujejo, bi bilo na tem svetu veliko lepše živeti. Vprašanje pa ostaja: Bi to res bistveno vplivalo na kapitalizem in njegovo brutalno izkoriščevalsko naravo?

Vprašanj je še več in vsa so zelo konkretna. Kako bi se bilo sploh mogoče pogovarjati z lastniki kapitala, da bi prispevali k zmanjševanju razlik med ljudmi, ki so sicer gigantske? Kje je junak, ki bi znal organizirati izobraževalne tečaje za kapitaliste, da bi prepoznali pomen vrednot, kot sta solidarnost in sodelovanje, jih razumeli in hoteli zastopati v praksi, kot se reče?

A ne bodimo naivni. Tisti odstotek ljudi, ki ima v rokah skoraj vse premoženje tega sveta, ne bo nikoli za sodelovanje in solidarnost, saj so tam, kjer so, natanko zaradi tekmovanja in izkoriščanja. In ljudje, ki verjamejo v fantazme, zlepa ne želijo prenehati verjeti vanje. Le zakaj bi, če pa njihovim eksistencam zagotavljajo pomen in smisel.

Obstajajo konsenzi, številni ljudje se strinjajo, da so potrebne prenove, recimo finančne, da se podobne krize, kot je sedanja, ne bi smele več ponoviti, toda to je le dim v vetru. Analize jasno kažejo, da je dohodek ljudi tako rekoč povsem podrejen logiki razdeljenosti in razdeljevanja človeških osebkov na te, ki imajo, in one, ki nimajo. Slednji zaradi delovanja kapitalizma oziroma zaradi njegovih zakonitosti nikoli ne bodo imeli, prvi bodo imeli vse več. Seveda vam bodo piarovci in drugi, ki so zainteresirani za javne podobe, govorili o potrebi po makroekonomski mednarodni stabilizaciji, toda to ni niti abstraktna poezija, saj je zgolj prazen žargon.

Tega bo v prihodnosti še veliko več: potrebujemo stabilno triodstotno rast in jo bomo tudi zagotovili; potrebujemo nove politike za bolj pravično distribuiranje dohodka; preprečevati moramo nadaljnje poglabljanje razlik med revnimi in bogatimi; uvajati moramo nove instrumente za finančno reguliranje; na novo moramo premisliti agregatne zahteve. In vsak ekonomist vam bo na dolgo in široko razlagal, kaj ta žargon pomeni, čeprav ne pomeni čisto nič, če ga presojate z vidika realnih kapitalističnih razmerij, ki prevladujejo v našem svetu.

In taka razmerja so brutalna: delovna sila je vedno predraga, zato jo bo treba nujno poceniti; delavcev je vedno preveč, zato jih bo treba odpuščati; drugje so delavci vselej cenejši, zato se bo proizvodnja selila tja; kapitalisti bodo investirali natanko tja, kjer si obetajo profite, in niti za milimeter drugam.

Kako torej vpeljati v ta svet več solidarnosti in sodelovanja? Je to sploh mogoče, če pa ves čas delujejo močni mehanizmi, ki solidarnost in sodelovanje ravno preprečujejo?

Recimo, da bog začara vse kapitaliste in ti pristanejo na izobraževanje. Zanje priredimo tečaje in jim natančno razložimo, kako deluje kapitalizem, kaj je ideologija, kako vse skupaj vpliva na ljudi, na koncu pa spregovorimo še o psihologiji ljudi in etiki ter na primer predelamo Kantovo Kritiko praktičnega uma. Ali bi kapitalisti, potem ko bi vse to slišali in razumeli, prenehali biti kapitalisti? Ali bi se njihovo vedenje kaj spremenilo? Bi postali socialisti? Nikakor ne, nič od tega se ne bi zgodilo. Zakaj ne?

Nič se ne bi spremenilo natanko zato, ker vednost ne bi niti malo vplivala na zakonitosti kapitalizma, saj nanje preprosto ne more vplivati. Te bi bile še vedno enake, kot so danes. V svetu, v katerem prevladujeta tekmovalnost in izkoriščanje, solidarnost, razen na margini, kratko malo ni mogoča. Kapitalist se ne more odpovedati profitom, ker potem ne bi več mogel biti kapitalist. Ali drugače rečeno: kapitalist ni osebnostna značilnost, lastnost ali sposobnost, temveč je način delovanja ljudi, ki jih terja sam kapitalizem. Torej ima Marx prav: ne odločajo se ljudje, kaj bodo delali in kako se bodo vedli, temveč o tem odločajo zakonitosti kapitalizma.

Mogoče je izstopiti in si reči, da ne boš več kapitalist, ne moreš pa biti kapitalist in se vesti, kot da nisi. Psihoanaliza nam pove, da kapitalisti v glavnem zelo dobro vedo, kako deluje kapitalizem. Kako tudi ne bi vedeli, saj so vsak dan odvisni od njegovega delovanja, od vednosti pa je odvisno celo njihovo preživetje.

Kapitalisti so konkretna človeška bitja iz krvi in mesa, ki torej vedo, kako je treba preživeti v kapitalizmu. Problem ni v vednosti.

Problem je drugje. Odkrijemo ga v razcepu, v tem, kar imenuje Freud notranji razcep jaza. Kapitalisti imajo morda celo dobre ideje in bi bili radi solidarni, dobri ljudje, toda preživijo lahko le, če se razcepijo: rad bi bil dober človek, toda …

Biznis je biznis. Ne morem biti dober, ker s tem tvegam, da bom prenehal biti kapitalist. Hočem biti kapitalist, saj si ne znam predstavljati, kako bi sicer živel.

Natanko tu je problem. Kapitalist si ne more predstavljati drugačnega načina življenja ljudi, kot je ta, ki ga že živi. Tak način si lahko predstavljajo zgolj drugi ljudje, na primer delavci. Drugačen način življenja pa ni nekaj, česar se naučiš na izobraževalnem tečaju. Za tak način se odločiš, potem pa v njem vztrajaš.

Nobenega strinjanja zato ne boste slišali, da bi bilo treba zamenjati kapitalistično proizvodnjo dobrin, ki temelji na izkoriščanju delavcev, tekmovalnosti in prilaščanju presežne vrednosti, z drugačno ekonomijo, s planskim gospodarstvom, ki temelji na skupnem lastništvu produkcijskih sredstev, kar po domače pomeni, da imajo delavci v rokah proizvodnjo in sami odločajo, kaj bodo delali, kaj bodo proizvajali, kako bodo razdeljevali dobičke in kam jih bodo vlagali.   

Take zamisli ne boste slišali, toda prihodnost bo obstajala samo, če se bodo delavci odločili zanjo.