Ugledni slovenski pisatelji in pesniki te dni v en glas pozivajo predsednika države, naj vendar nemudoma prekliče imenovanje gospoda Štefaneca za predsednika KPK-ja. Toda čeprav so ugledni, delajo tri logične napake, zato je treba njihovo prigovarjanje prav tako nemudoma zavrniti, proizvajajo pa tudi simptome, kar je še veliko slabše. Med stavkajočimi rudarji nisem opazil nobenega izmed uglednih; morda so zasedeni s skrbjo za svoj ugled.

Prvič. Ugledni pesnik in pisatelj je pred televizijskimi kamerami mirno in precej samovšečno izjavil, da slovenski politiki že dvajset let državljanom in državljankam Slovenije pogosto lažejo in si izmišljujejo zadeve. Do tukaj je njegovo izjavljanje precej natančno in dobro opisuje žalostno življenje v tej deželi, v kateri tudi na veliko kradejo, ne le lažejo. Toda sklepanje je kljub temu logično sporno, kajti pisateljev sklep je tale: politikom prav zato ni več mogoče zaupati.

Empirično dejstvo je, da so slovenski politiki še vedno tam, kjer so že vsa leta, kar pomeni, da jim volivci morda ne zaupajo, jih pa zato očitno vedno znova volijo. Torej jim je mogoče na neki način tudi zaupati. Mogoče je verjeti, da se bodo politiki spremenili.

Možne so kajpak tudi različice: ljudje politikom ne zaupajo, a so nagnjeni k depresiji, zato jih vseeno volijo; mogoče jim ne zaupajo, zaupajo pa organom pregona, ki jih bodo končno razkrinkali, zato jih volijo; mogoče jim nezavedno zaupajo, ker verjamejo, da so krvavi pod kožo in da v tem smislu niso nič drugačni od njih samih; mogoče imajo radi gospodarje nad seboj, da se nad njimi depresivno pritožujejo …

Tudi če bi imel ugledni pisatelj prav, njegovo zatrjevanje ni v nikakršni nujni zvezi z izborom tokratnega predsednika.

Logično namreč ni nujno niti to, da bo sonce jutri vzšlo samo zato, ker je doslej že nekaj milijard let zaporedoma vsak dan. Sklepanje o predsednikovi izbiri je torej votlo oziroma prekratko.

Da se nekaj zgodi, morata obstajati zadostni in nujni vzrok. Šele natančna analiza pokaže, kaj je eno in kaj je drugo. Če kandidat izpolnjuje vse pogoje za predsednika KPK-ja, je to preprosto zadosti, da postane predsednik. In če ne bi izpolnjeval kakega pogoja, ne bi smel biti izbran ali pa bi morali dopolniti oziroma spremeniti same pogoje. A za nazaj pravil oziroma pogojev ne smemo spreminjati. Zadeva je torej čista. Gospod izpolnjuje pogoje, in je prav, da postane predsednik komisije. Ko bo pri svojem delu prvič pristranski, mu bo moral to nekdo dokazati, potem pa bo lahko pospravil kovčke.

Drugič. Ugledni pisatelji in pesniki že sedaj domnevajo, da bo gospod Štefanec v prihodnosti pri svojem delu pristranski, ker je bil še nedavno član neke politične stranke. Tudi tako razmišljanje je trhlo in nima nobene resne zveze z bodočimi odločitvami predsednika KPK-ja.

Sklepanje, da bo morda nekdo v prihodnosti pristranski, ker je nekoč pripadal politični stranki, je tako neumno kot sklepanje, da bo predsednik nujno pristranski, ker ima sive lase, ki dokazujejo, da ni več rosno mlad in bo zato dal vedno znova prednost starim ljudem.

Obstaja vrsta kriterijev, kako človeka uvrstiti v kako kategorijo. Gospod Štefanec bi bil lahko pristranski že samo zato, ker je moški. Lahko bi bil pristranski, ker nima dolge brade in ne daje vtisa modreca. Čisto mogoče bo pristranski zato, ker je rojen v tem nebesnem znamenju, ne pa v onem. In morda ima kako čudno spolno fantazijo, zato je mogoče, da bo dajal prednost določeni vrsti žensk, ki ga bodo nezavedno spolno vzburjale, ko se bo na primer ukvarjal z izvorom njihovega premoženja. Morda …

Tretjič. Trditev, da se bo nekdo jutri odločal pristransko samo zato, ker nekomu ni všeč ali pa se ta boji, da bo pristranski, je kratko malo sprta celo z zdravim razumom, ne le z logiko. Zdravi razum nam namreč pove, da se ljudje odločamo racionalno na podlagi dejstev in znanja, ki ga imamo na voljo. Če nas na primer nekdo vpraša, koliko je tri krat tri, gladko odgovorimo, da devet. Naša trditev v tem primeru ni v nikakršni vzročno-posledični zvezi z barvo naših las, z vrsto spodnjega perila, ki jo nosimo, s številko čevljev, ki jih imamo na nogah, ali s plimovanjem morja.

Kdor se boji, oziroma ne zaupa v racionalnost odločanje drugega človeka, je morda nevrotičen ali celo paranoiden. Ni namreč normalno, da se bojimo, kaj se bo zgodilo čez nekaj časa, saj navadno nimamo na voljo dovolj razlogov, da bi se nečesa utemeljeno bali. Ko pa jih imamo na voljo, se ne bojimo več, kajti takrat preprosto vemo, kaj se bo zgodilo, zato tesnoba nima nobenega smisla; če se kljub temu bojimo, smo nevrotični ali pa je na delu še kaj hujšega.

Nekaj torej pomeni domnevati, drugo pa pomeni vedeti, kaj se bo nujno zgodilo.

Ugledni pisatelji in pesniki se torej bojijo, da se bo nekaj zgodilo, nimajo pa dovolj razlogov, da bi utemeljili svoj strah. Če bi jih imeli, se ne bi več bali, ampak bi bili jasnovidni, saj sicer ni mogoče vnaprej napovedati, kako se bo kdo odločal. Kdor je jasnoviden, jasno vidi, kar je logično. In kdor jasno vidi, ve, kar pomeni, da ne domneva. Če bi torej ugledni pisatelji in pesniki vedeli ali jasno videli, ne bi terjali od predsednika, da umakne svoj predlog za predsednika KPK-ja, temveč bi ga opozorili na nujno oziroma neizbežno katastrofo in jo njemu ter vsem državljanom jasno predočili ali nazorno prikazali, da bi bilo onkraj vsakega razumnega dvoma, da se bo zares zgodila.

Gospod Štefanec se bo moral skupaj s sodrugi odločati racionalno in skladno z logiko. To ve in tudi ugledni pisatelji oziroma pesniki to vedo. Še več: vedo, da gospod Štefanec to ve, obenem pa tudi vedo, da gospod ve, da oni vedo.

Racionalno odločanje pri človeških bitjih lahko moti delovanje kake žleze; na primer amigdale. Lahko ga moti cela vrsta nevroloških, fizioloških, psiholoških in drugih dejavnikov. Ugledni pisatelji in pesniki nanje ne mislijo, saj jih zanima zgolj en sam dejavnik, ki ga imenujejo nekdanja pripadnost politični stranki. Ta lahko vpliva na gospodove prihodnje odločitve ali pa tudi ne vpliva. Prav tako bo morda vplivalo podnebje, tisto, kar je nad nami, na primer polna Luna, ali pa tudi ne bo, kajti gospod Štefanec je racionalno bitje, ki se lahko takim in tovrstnim vplivom tudi upira.

Osredotočenje na en sam dejavnik, ki bi lahko vplival na prihodnje odločitve predsednika komisije, torej ni racionalno, je pa simptomatično. Freud nam je že zdavnaj pokazal, kako moramo ravnati v primeru simptomov: analizirati ali dekonstruirati jim moramo – če jih znamo, kakopak.

Simptomi uglednih pisateljev in pesnikov bijejo v oči. So izraz njihovih nezavednih želja in fantazem, ki jih podpirajo. Fantazme so imaginarni scenariji, v katere nezavedno verjamejo. Njihov ugled je zato na resni preizkušnji, kajti človek si ugled zasluži prav s preseganjem simptomov, ne pa z njihovim razkazovanjem. Živimo sicer v svetu simulacij in simulakrov, kot bi dejal Jean Baudrillard, toda to še ne pomeni, da bi mi morali slaviti simptome teh, ki imajo privilegij, da jih lahko kažejo drugim.

Ko analiziramo simptome, ti izginejo. To ni čudež, saj je simbolno dejstvo in je posledica spoznanja, da je človek simbolno bitje, in ne zgolj trpno bitje, na katerega lahko nemoteno vpliva karkoli, torej tudi nekdanja pripadnost politični stranki.

Naloga KPK-ja je povsem jasna: preganjati hudodelce. V Sloveniji jih je dokazano veliko. Gospod Štefanec jih bo morda uspešno preganjal ali pa jih tudi ne bo. Njegov morebitni neuspeh je veliko bolj odvisen od moči hudodelcev in zlikovcev kot pa od njegove nekdanje pripadnosti politični stranki, barve las, telesne teže, velikosti prostate in empiričnega podatka, koliko zelenjave poje na teden, kje je zadnja leta preživljal počitnice in kolikokrat je bil na Triglavu. V igri so namreč razmerja moči, o čemer pa ugledni pisatelji in pesniki ne črhnejo ne črne ne bele. Bržčas ne po naključju.