Čeprav je v Ustavi neposredna demokracija omenjena pred posredno in ima torej višji status, saj dejansko Republika Slovenija temelji na samoodločbi naroda in bi v resnici morale biti tudi vse podrobnosti našega političnega sistema in zakonodaje podrejene in utemeljene na načelu samoodločbe in spoštovanja deklaracije človekovih pravic – pa temu zanesljivo ni tako. Postopki ljudske pobude so na vsakem koraku ovirani, od zbiranja podpisov, ki proti Deklaraciji o človekovih pravicah, ki vsaki odrasli osebi zagotavlja pravno sposobnost, zahtevajo potovanje na upravno enoto med delovnim časom, vse do Državnega zbora, kjer se postopek ljudske pobude očitno ne konča z javno razpravo poslancev v Državnem zboru, ampak predlog zakona obravnava  nek odbor, kjer imajo glavno besedo uslužbenci nekega ministrstva, prisotni pa so zgolj predstavniki poslanskih skupin, ki glasujejo po strankarskem ključu, poleg njih še pravno zakonodajna služba.

Pravno zakonodajna služba je sploh poglavje zase. Že pred zbiranjem podpisov je pregledala predloge zakonov in dala nanje določene pripombe, ki so bile upoštevane. Po uspešnem zbiranju podpisov pa so padle nove pripombe, bolj natančne proti prejšnjim, splošnim, kot so pojasnili. Da je taka obravnava predlogov zakonov, ki jih je podpisalo 28.000 državljanov, docela nespoštljiva, se zdi očitno in v resnici meji že na norčevanja. Nekatere člene Predlogov zakonov je PZS skritizirala, češ, da naj bi spreminjali določene člene že obstoječe zakonodaje, druge pa, da gre za podvajanje nekih členov iz drugih zakonov. Ampak saj smisel zakonov je, da se mrežasto ujemajo z drugimi zakoni. Če torej nek predlog zakona vpliva na drug  zakon, se to običajno v predlog zakona zapiše kot člen razveljavitve določenega člena in tako je bilo zapisano tudi v ljudskih predlogih zakonov. Sklep pravno zakonodajne službe pa je bil na splošno pravzaprav pozitiven, saj bi naj Predloge zakonov s pravnega stališča bilo po njihovem mnenju z nekaj strokovnimi popravki mogoče dovesti do sprejemljivosti za sprejem v Državnem zboru. Ostane pa nepojasnjeno, zakaj teh popravkov PZS torej ni naredila, ampak ljudski pobudi samo nakazala pripombe, ki bi jih naj ljudska pobuda očitno upoštevala pri naslednjem zbiranju podpisov, kot da bi šlo za nekakšne izpite na fakulteti. Tak odnos, kot so nam pojasnili v Državnem zboru, ima PZS tudi do predlogov zakonov, katere spišejo poslanci. A poslanci so zaposleni v parlamentu in so plačani, da se s temi stvarmi ukvarjajo, poleg tega imajo tudi vse stranke svoje pravno zakonodajne službe, ki urejajo take stvari.  Ljudska pobuda pa nima neke svoje pravno zakonodajne službe in bi bilo pravzaprav naravno pričakovati, da bi ji bila na razpolago ravno PZS v Državnem zboru. Pa ni tako, žal, in to seveda ni prav, temveč je to ena izmed podrobnosti, ki jih je v našem političnem sistemu nujno urediti.

Drugo pomembno vprašanje je vloga parlamentarnega Odbora, ki obravnava predloge zakonov. V primeru dveh ljudskih predlogov zakonov so matični odbor prisodili Ministrstvu za zdravje.  Prva težava s tem je v samem dejstvu, da se o Predlogu zakona, ki je bil podan s strani ljudske pobude, se pravi na način neposredne demokracije, ne odloča v kontekstu neposredne demokracije, kot je recimo referendum, pa tudi v ne kontekstu posredne demokracije, saj zaposleni na Ministrstvu za zdravje niso bili izbrani potom posredne demokracije, z volitvami, niti niso predstavniki neposredne demokracije. Ta podrobnost nekako ni usklajena z ustavo, vsaj v tistem delu, ki zatrjuje, da ima oblast v državi ljudstvo, ter, da jo izvaja neposredno in posredno prek volitev.

Naslednja težava glede tega je bilo dejstvo, da oba predloga zakonov zajemata zadeve, ki presegajo pristojnosti omenjenega Ministrstva. Iz tega sledi, da se je Odbor izrekel samo o delu vsebine predlogov zakonov, o ostalih delih pa ne, oziroma povsem površno.

Tretja težava glede odločilne pristojnosti tega matičnega odbora je predstavljalo v konkretnih primerih predloga zakona o samozdravljenju in predloga zakona o konoplji tudi dejstvo, da so se predstavniki Ministrstva za zdravje izkazali za izredno nesposobne, saj so bili o strokovnih vprašanjih precej manj informirani, kot predstavniki civilne družbe. To je bilo očitno že pri prvem mnenju Odbora za zdravje, ki ga je nato brez pripombe prepisala vlada kot svoje. Ko je ljudska pobuda odgovorila na netočne trditve v tem prvem mnenju odbora, pa naši argumenti niso bili slišani. Naprotno, predstavniki Ministrstva za zdravje so tudi na naslednji seji  kot pokvarjeni roboti gonili svoje in se obnašali, kot da ne bi ljudska pobuda imela ene same pripombe.  Isto napačno in od časa že zdavnaj povoženo mnenje so predstavniki Ministrstva ponavljali tudi na javni predstavitvi, kjer je poleg njih govorilo tudi več strokovnjakov, ki s stališčem Ministrstva za zdravje sicer niso soglašali. Na Ministrstvu za zdravje torej enostavno niso bili dorasli razpravljanju s civilno družbo, kljub temu pa je obveljalo mnenje tega nesposobnega matičnega odbora, po njihovem mnenju so se namreč ravnale tudi vse politične stranke. Ne sicer tudi vsi poslanci, a upornikov vrhovom parlamentarnih strank je bilo v Državnem zboru le pet v primeru konoplje in v primeru samozdravljenja le trije.

Žalostno je bilo poslušati tudi predstavnico Ministrstva za kmetijstvo, ki se očitno enako kot njeni kolegi na Ministrstvu za zdravje ni za zadevo pobrigala niti toliko, da bi malo pobrskala po internetu, ter je povsem po osnovnošolsko pajdaško v smislu navijanja za svoje kolege iz Ministrstva za zdravje stresla iz sebe zgolj dva nesmiselna podatka, ki nista imela sploh zveze s tematiko, namreč, da EU pogojuje subvencije in uvoz semen z vsebnostjo THC manj od 0,2 %. Uvoz semen in subvencije pa s samooskrbo in samozdravljenjem nimajo ničesar skupnega. Na mnenje Ministrstva za notranje zadeve kljub zaključku postopka še vedno čakamo, čeprav je v Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami izrecno zapisano, da se morajo glede sprememb zakonodaje strinjati vsi trije ministri, namreč zdravstva, kmetijstva in policije.

Čeprav torej ni bilo enotnega mnenja o teh predlogih zakonov, pa se ni razvila nikakršna uradna debata, ki bi peljala k neki smiselni rešitvi, ampak so na koncu so vsi predstavniki parlamentarnih strank podprli mnenje Odbora za zdravje. Mnenja parlamentarnih strank so se vsa ujemala v štirih točkah. Vse stranke so 1. pozdravile samo ljudsko pobudo, 2. ponovile mnenje PZS, da obstajajo pravne pripombe na predloge zakonov, 3. sporočilo odločitev vrha stranke, da Predlogov zakonov ne bodo podprle. in 4. pozvalo Ministrstvo za zdravje, naj preuči problematiko in v sodelovanju s civilno družbo pride do nekih rešitev, kar se sliši obetavno, če odmislimo zgoraj omenjeno nesposobnost in nezrelost dotičnih zaposlenih na Ministrstvu za zdravje.

Formalno gledano lahko torej potegnemo sklep, da postopki ljudske pobude v praksi ne omogočajo sprejema nekega ljudskega predloga zakona v parlamentu, temveč obratno, to na več načinov preprečujejo in vse te prepreke, vsi ti oteževalni postopki, so dejansko globoko protiustavni. Treba bi bilo spremeniti vsaj naslednje podrobnosti:

Podpisovanje podpore ne sme biti protiustavno pogojevano s fizično prisotnostjo uradne osebe, saj je to proti deklaraciji o človekovih pravicah, na kateri temelji naša ustava. V 6. členu omenjene deklaracij namreč piše: »Vsakdo ima povsod pravico do priznanja pravne sposobnosti.«

Postopek neposredne demokracije se mora enako, kot se je začel, tudi končati s postopkom neposredne demokracije, sicer postane postopek neposredne demokracije v Državnem zboru navadna farsa, kjer večina parlamenta vidi ljudske pobudnike kot vsiljivce, ki so čisto slučajno vpadli na njihovo dvorišče in se jih je treba čim hitreje in z najmanj težavami odkrižati. Zakon o referendumu in ljudski inciativi je treba popraviti tako, da bo lahko ljudstvo samo sprejemalo zakone, kateri se jim zdijo potrebni. Edina omejitev je odločanje o manjšanju človekovih pravic, kar seveda ne more biti dovoljeno. Razen te pa drugih omejitev ne sme biti.

Državno upravo je treba dramatično prevetriti, saj so se tam očitno nagromadili nesposobneži, ki so položaje že pred desetletji zasedli s pomočjo 'nekih' zvez.

Obstaja velika verjetnost, da vse te prepreke in težave pri postopkih ljudske pobude niso slučajne, ampak so namerne in je vzrok podrobnosti večine postopkov ravno namen preprečitve kakršnega koli realnega vpliva civilne družbe na politično dogajanje. V vsem tem parlamentarnem kaosu namreč vendarle nekdo vleče niti. Kdo je to, je jasno ob pregledu naše sedanje ustave, v 3.a členu so namreč omenjene mednarodne organizacije, na katere je RS prenesla del svojih pristojnosti, predvsem torej EU, pa tudi NATO.

V resnici sicer po drugi strani ne moremo trditi, da bi naj bila ljudska pobuda brez uspeha. Nasprotno, v nekaj mesecih se je predvsem zaradi naše pobude in množice informacij v zvezi s konopljo javnost v Sloveniji  zelo dobro seznanila s problematiko konoplje in sprevidela, kako krivično zakonodajo imamo trenutno s tem v zvezi. Odločno javno mnenje pa lahko potegne za sabo tudi politične stranke. Državljanska pobuda je na primer že izrazila namen, da skupaj z ljudsko pobudo spiše nov predlog zakona o konoplji, ki bo imel občutno večje možnosti za sprejem v Državnem zboru, kot naš ljudski predlog. Resda nam je pomagalo tudi dejstvo, da se podobne stvari okoli konoplje dokaj dramatično dogajajo tudi drugje po svetu. Če pa smo povsem natančni, ne moremo tudi mimo dejstva, da smo člani ljudske pobude bili in smo še zelo dejavni tudi onkraj uradnih postopkov. Tako smo recimo v zadnjih mesecih izvedli vsaj petnajst predavanj po Sloveniji, kjer nas je poslušalo vsaj dva tisoč ljudi, napisali smo vsaj deset člankov, opravili vsaj dvajset intervjujev, snemali reportaže, pisali številne dopise na razne naslove, vključno z dvema dopisoma vladi RS, itd itd.

Nauk zgodovine je jasen: moč odločanja ne sme biti skoncentrirana v rokah posameznikov, saj vedno znova prevladajo osebni interesi na škodo družbe. Edina pot do stabilne družbe  je soodločanje vseh državljanov o državnih zadevah.

Nauk tokratne ljudske pobude torej ni presenetljiv. Če hočemo kaj spremeniti, moramo to narediti sami, kajti nihče ne bo tega naredil namesto nas. Ni druge, kot zavihati rokave in kreniti v akcijo. Saj popraviti je treba veliko, na vseh nivojih, zato se moramo vsi zavedni ljudje angažirati tudi v družbeno političnem smislu, sicer bo vrag kmalu odnesel šalo. Trenutna pot, kamor nas peljejo EU generali, je namreč pot v gotov propad in to je bil tudi eden izmed glavnih razlogov ljudske pobude, namreč delno zaustavljanje tega vlaka neoliberalne norosti, ki navadnim ljudem vedno bolj zateguje pasove in natika okove. Ker so sedanji postopki ljudske pobude več ali manj farsa, namenjena uspavanju množic, češ, saj vendarle obstajajo uradni zagotovljeni načini neposredne demokracije, je treba pač iti na točke odločanja. Tako na občinskem nivoju, kot na državnem, pa tudi naddržavnem. In tam, na točkah odločanja, spremeniti stvari tako, da bo ljudsko odločanje o ključnih zadevah dejansko postalo ne le mogoče, ampak tudi ključno.

Protistrup za apatijo, je povedal bistri Dave Meslin, obstaja in sicer v aktivnem spreminjanju sedanjega družbenega sistema: http://www.ted.com/talks/dave_meslin_the_antidote_to_apathy?

Jaka Bitenc bo nosilec liste kandidatov Stranke enakih možnosti SEM-SI. Obrazec »Podpora listi kandidatov in kandidatk za volitve poslancev in poslank iz RS v Evropski parlament« je potrebno podpisati pred upravnim organom na upravnih enotah. Nanj ni potrebno napisati, katero stranko podpirate. Overitev podpisa je brezplačna. Za overitev potrebujete veljaven osebni dokument. Overjen obrazec dostavite na sedež stranke: STRANKA ENAKIH MOŽNOSTI SLOVENIJE, Dunajska 184a 1000 Ljubljana. Podpisovanje obrazcev traja od 24. februarja 2014 do 25. aprila 2014.

 http://www.dvk-rs.si/index.php/si/strani/obrazci-za-volitve-v-evropski-parlament-2014