Včeraj sem imel kratko predavanje v Kinoteki v okviru Tedna možganov, ki se je pravkar pričel. Pred ogledom Matrice sem opozoril na izjemno aktualnost filma v teh časih; film je danes aktualnejši, kot je bil tik pred koncem prejšnjega tisočletja, ko je nastal. Zlasti sem poudaril pomen filma za resnično razumevanje matrice in človekove ujetosti vanjo v časih, ko se zavesti ljudi spontano dozdeva, da upiranje ni več potrebno, da je nesmiselno in da je kapitalizem končno povsem zmagoslaven. Čisto mogoče namreč je, da bo dokončno prepričal ljudi, da je življenje v matrici, v kateri zmogljivi računalniki vsakomur omogočajo individualno eksistenco, najboljše od vseh možnih. V takih eksistencah so kajpak medsebojni odnosi dokončno nepotrebni in so povsem odveč: vsak atom živi svoje življenje in ne potrebuje nobenega drugega človeka, saj potrebuje zgolj Velikega Drugega. V takem svetu se ljudje tudi nenehno dizajnirajo in preoblikujejo, pri čemer jim seveda pomagajo novodobni strokovnjaki, sklicujoč se na Znanost.

Primer takih strokovnjakov so terapevti, ki prenavljajo ljudi in svet s kozmično energijo. Odlično. Verjetno tudi dobro zaslužijo, saj živimo v časih, v katerih je mogoče z dobičkom prodajati vse, kar domnevno pomaga ljudem, da bi se nekaj spremenilo na bolje. Ljudje vsekakor želijo spremembe, vendar je teh malo, zato se zadovoljujejo tudi z navideznimi spremembami, ki jih je zelo veliko. V kapitalizmu namreč velja pravilo, da lahko kdorkoli proda komurkoli karkoli – če je slednji voljan dobrino kupiti. Če so ljudje pripravljeni kupovati tudi iluzije, je čisto prav, da jim jih prodajajo. Ko jih ne bodo več pripravljeni kupovati, bo na tem svetu končno zares precej drugače. Takrat bo nastopil čas za realne, ne le navidezne spremembe, ki jih je mogoče kupiti. Realnih sprememb kajpak ni mogoče kupiti in nimajo cene.

Problem s spreminjanjem sveta pa leži še nekje drugje. Realnost, ki naj bi jo spreminjali na bolje, namreč obstaja le, če obstaja zavest, za katero je. Natančneje: ko govorimo o ljudeh, govorimo, da obstaja svet, obstaja zavest in obstaja jezik. Povezave med njimi nam povedo nekaj izjemno pomembnega, nekaj, zaradi česar je prenavljanje sveta s kozmično energijo preprosto premalo, da bi zares kaj spremenili. Ključni vzvod družbenih in vsakršnih drugih sprememb je povsem drugje.

Svet obstaja le, če obstaja zavest, ki sega k njemu in s tem presega sebe. Zavest je kajpak vselej v svetu, je njegov del, kar je logično. Torej svet ni tam zunaj, neodvisen od zavesti (o njem). Svet in zavest nista dve ločeni entiteti. Znotraj sveta je zavest o svetu mogoča le na en način.

Svet torej ni objektivna danost ali totaliteta, ki se zrcali ali kako drugače zastopa v zavesti. Tako preprosto ne gre. Zavest, ki je del sveta, lahko sega k njemu (in sebi v njem) le tako, da presega, transcendira sebe. Ne sega svet k zavesti, temveč ta sega k svetu.

Svet za zavest je torej mogoč, če zavest v njem presega sebe in sega k njemu. Lepota zadeve pa je, da zavest presega sebe po naravi, kar pomeni, da je preseganje nujno in neizogibno.

Objektivni svet in zavest nista dva objekta, ki si stojita nasproti tako, da eden (zavest) prepoznava in razume drugega (svet). Ko zavest prepoznava in razume svet, vselej že prepoznava in razume sebe v njem in svoj odnos do sveta (in sebe v njem).

Zavest torej sega k svetu tako, da presega sebe, da sega ven iz sebe. Zunanji prostor, v katerega sega zavest tako, da presega sebe, obstaja le kot poseben korelat zavesti. Svet torej nikoli ni povsem neodvisen od zavesti, ker je ta njegov del. Seveda pa ni bilo vselej tako – na primer pred milijardo leti. Takrat je obstajal svet brez zavesti, zato ni bil za zavest. A če hočemo danes ugotoviti, kakšen je bil, je zopet lahko le tak, da je za zavest.

In ne obstaja zavest brez telesa. V svetu sta telo in zavest o njem (o svetu in o telesu). Zavest, ki ne obstaja brez telesa, lahko ugotovi, da je na poseben način obsojena na svobodo, kot bi nemara rekel Sartre. Tu pa se začne zanimiva pustolovščina.

Sartre pravi, da individualnost zavesti ali posameznika, njegova avtentičnost, ni dana vnaprej in se je ni mogoče naučiti – na primer iz kakega priročnika. Mogoče jo je le zaslužiti, če smem tako reči, zanjo se je treba potruditi. Ne s pomočjo priročnikov ali terapevtov s kozmično energijo, temveč tako, da zavest sega ven iz sebe, kot rečeno.

Ko sega zavest ven iz sebe, sega pa le takrat, ko se za to odloči, spoznava, da svet ni totaliteta, da ni končna množica vseh množic, da ni danost, nekaj, kar je dano enkrat za vselej. Spoznava, da je svet odprt in nedokončan, obenem pa spoznava, da zapisano velja tudi zanjo, ki je nujno v svetu. Filozofsko rečeno: zavest spoznava, da je edina zares nujna stvar v takem svetu kontingenca, kot bi rekel Quentin Meillassoux.

Nujnost kontingence pomeni, da se svet lahko spremeni na kakršen koli način in se tudi nujno bo. Na dolge proge se vsekakor bo. V radikalnem smislu je vse mogoče. Vse, kar je mogoče, se bo tudi nujno zgodilo.

Kaj zapisano pomeni za nas? Pomeni, da je imel Sartre prav, pomeni pa tudi, da večina ljudi ne ve, kaj naj naredi s takim spoznanjem, ker so preveč disciplinirani in navajeni ubogati, zato vse premalo segajo ven iz sebe k svetu. Lahko bi rekel, da jim primanjkuje avtentičnih izkušenj eksistence in sveta.

Avtentična izkušnja eksistence je najprej izkušnja, da nobena stvar v svetu ni absolutna nujna in da je nujna zgolj možnost, da se svet spremeni. Danes potrebujemo veliko avtentičnih izkušenj sveta.

Potrebujemo izkušnje, o katerih je govoril tudi Hegel, ko je skušal misliti koncept Velikega Drugega. Ta ni totaliteta Drugega, temveč je ključni pogoj za človekov transferni odnos, kot je rekel že Descartes, odnos, zaradi katerega je človek nujno zmožen transcendirati domnevno neposrednost sveta.

Ne obstaja neposrednost sveta, zato je človekova nujna zmožnost za transcendentni odnos do nje, s katerim jo spreminja in preoblikuje, obenem pa spreminja in preoblikuje tudi sebe, saj je vselej del sveta, glavni in bistveni vzvod vsakega možnega sveta, vsake možne oblike sveta.

Sklep: za spreminjanje sveta in sebe v njem ne potrebujemo kozmičnih energij in ne potrebujemo terapevtov, ki znajo ravnati z njimi. Potrebujemo zgolj pogum, da sežemo iz sebe k svetu in zagovarjamo nove ideje, ki se pri tem rojevajo.