Olga Maciupa je iz Ukrajine. Končala je Srbistiko v rodnem Lvovu, sedaj končuje doktorat na Katedri za gledališče v Poljskem Lublinu.

Moj Majdan

Protesti v Ukrajini so se pričeli 21. novembra, ko se je naša oblast odločila, da ne bo podpisala sporazuma o krepitvi trgovinskih in drugih odnosov z Evropsko unijo. Ta poteza je izzvala proteste po vsej Ukrajini, čeprav je imela evropska integracija tako privržence kot nasprotnike. Prvi smo šli na ulice študentje v Kijevu in Lvovu. Sprva so protesti potekali mirno, s petjem in plesom. Politikom smo bili v posmeh. Vsega bi bilo že skoraj konec, vendar pa je v noči iz 29. na 30. november ob štirih zjutraj v Kijevu brutalno udarila posebna enota policije, imenovana Berkut. Tam je bil tudi moj oče. Tudi njega so pretepli, vso pozornost so usmerjali v to, da so tolkli po glavi. V neodvisni Ukrajini do sedaj še nobena oblast ni počela takšnih grozodejstev.

V nedeljo je na ulice prišlo še več ljudi, tokrat ne zaradi podpore evropski integraciji, vendar zaradi nasprotovanja oblasti, ki je na brutalen način obračunala na Majdanskem trgu. Oblast na čelu z Janukovičem in ministrom za notranje zadeve Zaharčenkom se je sprenevedala, češ da se ne ve, kdo je podal zločinski ukaz. Naslednji poskus prekinitve mirnih prostestov se je zgodil 11. decembra. Od takrat naprej so protestniki postavljali barikade in pričeli z organizacijo samoobrambnih skupin.

Na trgu nismo bili več samo študentje, Majdan se je okrepil. Na stran protestnikov je stopila tudi opozicija, čeprav ljudstvo ni več verjelo politikom in ljudje niso bili na ulicah zaradi njih, temveč zaradi samih sebe. Poleg manifestacij na ulicah se je pojavilo tudi gibanje »Avtomajdan«, kjer so ljudje s svojimi avtomobili protestirali in blokirali ulice. Ena od organizatork „Avtomajdana” je bila tudi novinarka Tetjana Čornovol, ki je objavljala fotografije graščin naših vladnih uslužbencev. Tudi njo so brutalno pretepli in pohabili.

Oblast je vzporedno organizirala »Antimajdan« - za protiplačilo je mobilizirala ljudstvo, predvsem iz vzhodne in južne Ukrajine.

Že 16. januarja je ukrajinski parlament sprejel zakon, ki je že v osnovi vzpostavil diktaturo in omejil pravice državljanov. Prepovedali so kakršnekoli manifestacije, omejili so sodelovanje z evropskimi neodvisnimi organizacijami.

Vsakega, ki je na kakršenkoli način sodeloval z evropskimi državami, so ga označili za „zahodnega agenta”.

Znova se je eskaliral konflikt, ki je na ulice privabil ogromno maso ljudi. Vsi smo pozabili na sodelovanje z Evropo, želeli smo samo ohraniti in očuvati Ukrajino. Medtem so se začela pogajanja med opozicijo in vlado. Opozicija je nasprotovala sprejetim zakonom in jih označila za nelegitimne, vendar parlament z politično večino Stranke regij ni odstopil od sprejetega.

Protestniki so se sredi januarja odločili za juriš na parlament, ki je bil zaradi posredovanja specialcev Berkuta neuspešen. Organizacija Desni sektor je na Gruševski ulici izvedla desant, zagorele so gume, padale so molotovke, padel je Leninov spomenik. Opozicija je nadaljevala pogajanja. Takrat so se začeli t.i. eskadroni smrti. Ljudje so začeli izginjati – ugrabljali so ranjence v bolnišnicah, na ulicah, šele pozneje so našli njihova trupla v bližnjih gozdovih Kijeva, nekateri so pogrešani še danes.

Na Gruševski ulici so ubili dva fanta, bila sta prve žrtve Majdana - armenijec Sergej Nigojan in belorus Mihail Žizdnevski, v gozdu so našli truplo Jurija Verbickega, mojega someščana iz Lvova.

Parlament je nato izničil represivne zakone in uvedel amnestijo aretiranih protestnikov. Zakaj pravzaprav amnestija za ljudi, ki niso ničesar krivega storili? Zatem so sledili protesti tudi na vzhodu in jugu države.

15. februarja so se zopet začele vladne provokacije, ko v parlamentu niso želeli glasovati o Konstituciji iz l. 2004, ki je zahtevala omejitve presednikovih pooblastil in deklarirala status države kot parlamentarno predsedniške ureditve. Protestniki so požgali sedež Stranke regij, nakar je oblast zopet začela streljati po svojem ljudstvu. V dveh dneh so pobili približno sto državljanov in 20. februar si je zaradi ostrostrelcev prislužil naziv „črni četrtek”.

V teh dneh so se tudi izvršila pogajanja z Ameriko in Brusljem, kjer so se odločili, da je treba odložiti orožje in izvesti volitve v decembru l. 2014 (redne volitve bi se sicer morale zgoditi januarja 2015). S to odločitvijo se seveda nismo strinjali, obetal se je napad na Bankovsko ulico, kjer se nahaja predsedniška administracija. Zaradi številnih žrtev je zavladala panika, vsi smo se bali. V soboto zjutraj je Janukovič pobegnil, novinarji in protestniki so vdrli v njegovo palačo. Osvobodili so Julijo Timošenko in sprejeli nove zakoneo vladi. Volitve so prestavljene na 25. maj. Trenutno je na oblasti opozicija.

Putin sedaj govori o ukrajinski revoluciji, ki naj ne bi bila ustavna in sedaj hoče rešiti rusko govoreče državljane pred „ekstremisti in fašisti” – tako se po novem imenujemo Ukrajinci. Ni nas potrebno braniti pred nami, kajti mi nismo nobeni fašisti. Mnogo prebivalcev na vzhodu in jugu Ukrajine ne razume, kaj se pravzaprav dogaja, kajti tukaj divja prava medijska vojna. Pri nas delujeta samo dve neodvisni televiziji in nekaj neodvisnih internetnih medijev, vsi ostali servirajo Putinovo propagando. Razumemo, da nam noben ne bo pomagal, smo pa hvaležni vsaj za to, da nas formalno podpirata Amerika in Evropa, čeprav se zavedamo, da je ta podpora zgolj zaradi lastnih interesov.

Paradoks – prava Evropa je sedaj tam, kjer je formalno ni – na Majdanu; tam je prava Evropa pravih vrednot – tako realnih, idealnih in utopičnih.