Ena glavnih ovir, da se kot človeštvo nikakor ne moremo premakniti iz začaranega kroga političnih in ekonomskih konfliktov, so ideološke razlike, ki nas (še vedno) razdvajajo, bolj kot karkoli drugega. Ključna značilnost sleherne ideologije oziroma -izma (katolicizem, kapitalizem, socializem, neoliberalizem itd.) je, da se okoli neke praviloma dobre ideje oblikuje kompleksen sistem “znanj”, šol, verovanj, prepričanj, mnenj. In ta sistem slej ko prej postane statičen oziroma se s časom le malo spreminja.

Tako na primer katolicizem svoje delovanje danes še vedno utemeljuje na knjigah, ki so nastale pretežno v 2. in 3. stoletju našega štetja. Človeška družba pa ni nekaj statičnega in se spreminja. Če so bile te knjige aktualne pred skorajda dvema tisočletjema, pa danes niso več. Kar ne pomeni, da je osnovna ideja (krščanske) ljubezni neustrezna ali zastarela, temveč da zapisi v starih knjigah preprosto ne ustrezajo več današnjemu času. V 2. stoletju ljudje pač niso vedeli za “okroglost” Zemlje, Higgsov bozon, nevroznanost, internet, AIDS, pametne telefone in tako naprej.

Čeprav danes o kapitalizmu le s težavo povemo kaj dobrega, pa je v svoji začetni fazi uspel sprostiti ustvarjalni “kapital” človeštva in zrušil “zacementirane” družbene odnose fevdalne dobe. V 18. stoletju tako Adam Smith, za katerega mnogi pravijo, da je “oče” sodobnega kapitalizma, ni poznal globalnega segrevanja ozračja, tekočih trakov; v njegovem času pa je na svetu živelo manj kot milijardo ljudi (medtem, ko nas je danes že preko 7 milijard) in tako naprej. Kot odgovor na velikansko pomanjkljivost kapitalizma - nepravično porazdelitev družbenega bogastva -, je v 19. stoletju nastal socializem, ki v osnovi izhaja iz ideje družbene in ekonomske pravičnosti.

Nosilci in pripadniki neke ideologije praviloma ne želijo sprememb, kljub temu, da se družbene, ekonomske, politične in okoljske okoliščine bistveno spremenijo. Zato večina ideologij postopno začne zavirati razvoj. Druga pomembna značilnost ideologij je, da njihovi nosilci in pripadniki kritike, drugačna stališča in drugačna mnenja vedno štejejo za nekaj sovražnega, tujega, nasprotujočega. Najhuje je, kadar se “udarita” dve ideologiji, takrat so posledice najhujše. 20. stoletje je bilo obdobje največjih spopadov ideologij, ki ne potihnejo niti v 21. stoletju.

Sinteza

Tisto, kar danes zares potrebujemo, je sinteza. Beseda sinteza izhaja iz stare grščine, ki pomeni “sestavo, združitev”. V Heglovi sinteza dialektiki pomeni “najvišjo razvojno stopnjo, ki združuje na novi, višji osnovi pozitivne elemente prejšnjih stopenj” (Verbinc, Slovar tujk).

Sinteza pomeni, da ne delujemo na podlagi ene “izbrane” ideologije, temveč da smo zmožni združiti najboljše prakse preteklosti in sedanjosti za dosego skupnih ciljev človeštva. Najpomembnejši skupni cilji človeštvo pa so danes vsekakor zadovoljevanje osnovnih potreb vseh ljudi, blaginja človeštva, ohranitev okolja in mir.

Danes si ideoloških konfliktov širših razsežnosti preprosto ne moremo več privoščiti, saj se lahko sprevržejo v nepredvidljive smeri, tudi v smer totalnega medsebojnega uničenja. Človeška družba mora združevati različne poglede in pristope v novo celoto. Če je nekaj socialistično, še ne pomeni, da moramo to zavrniti, ker pripadamo drugi ideologiji; a tudi, če je nekaj kapitalistično ni nujno, da je v redu samo zato, ker je kapitalistično.

Svet ni niti črno-bel, niti ni nespremenljiv. Sinteza na vseh družbenih področjih, danes pa še posebej na ekonomskem področju, je zato pot v boljšo prihodnost človeštva.