{youtube Q2rJekhW7Aw}

Res sem bila ogorčena, ko sem slišala nezaslišan primer v osnovni šoli v Celju, kjer je direktorica pred vhodom v jedilnico namestila piskajočo napravo, ki zapiska otroku, katerega starš ni poravnal plačila stroškov prehrane. Kaj takega je povsem nedopustno storiti v šoli, a sem se hkrati tudi spraševala, kako je direktorica osnovne šole sploh lahko prišla na to noro kaznovalno in represivno idejo, ki na takšen način stigmatizira nič krivega otroka. Koliko je za to idejo plačala, iz katerega denarja, ko pa ima “očitno izgubo” zaradi neplačnikov? “Gospa” kosilo otrok imenuje nadstandardni program. Ji je občutek dostojnosti in primernosti povsem odpovedal?

Ta ravnateljica zame preprosto ni oseba, ki bi bila primerna za vodenje osnovne šole, sploh ni primerna za vzgojo, še najmanj pa za delo z otroki. Otrokom bi namreč morala biti zgled ter v oporo in pomoč, tudi zaznati njihovo stisko ali stisko družin. Nenazadnje bi vse te lastnosti morala imeti kot odgovorna menedžerka šole, tudi v odnosu do svojih podrejenih učiteljev; kar je z dobro premišljeno pogruntavščino pokazala, da to ni. Minister bi jo nemudoma moral odstaviti, ne pa da na šolo pošilja inšpekcijo; kaj ta sploh lahko še ugotovi, kar ni zdravi pameti že preseglo mejo dopustnega. Gospa ravnateljica bi mogoče bila pravi profil za varnostnico na Dobu, če ji že iščemo nadomestno zaposlitev znotraj javne uprave. A to je eksces, upamo, da edini te vrste in nikoli več.

Problem pa je na žalost veliko globlji, širši in (še) bolj pereč. Že nekaj let poslušamo kako so otroci lačni, kako je potrebno zbirati donacije za topel šolski obrok, ki ga starši ne zmorejo; in ljudje donirajo, ker se jih to dotakne. Ali ni takšno stanje v državi preprosto alarmanten znak, da dosegamo dno dostojnosti in vrednostnega sistema kot družba nasploh? Kako nizko smo padli, v družbi izobilja in potrošništva? Kupujemo več kot potrebujemo, ker nas zasuvajo z raznoraznimi akcijami, kjer naj bi prihranili velike denarje, potem pa se nam blago pokvari in ga zavržemo. Hkrati v tej nakupovalni mrzlici, da si operemo vest, kdaj pa kdaj stisnemo sms, da doniramo za lačne otroke v šolah! Ali bi se lahko ustavili, razmislili in skupaj zakričali “dovolj!”; najprej za osnovne stvari, kot je brezplačna hrana otrokom, nato izpolnjevanje absurdnih zavez NATO.

Preprosto ne morem verjeti, da v šolski menzi ni vsak dan na voljo (ali odveč) vsaj za deset obrokov kosila (krompirja, špinače, juhe, golaža,…strošek bi se na dan štel v centih), da ni marmelade, masla ali meda, da bi namazali nekaj kosov kruha tistim, za katere se ve, da nimajo plačane malice. Brez velikega pompa in razglasa. Kuharice v menzah to znajo in zmorejo, še posebno, če bi spodbude dobile s strani (primernega) vodstva. A najverjetneje imajo kuharice prav nasprotna navodila, morda celo ukaz, da preostanek dnevne hrane dajo v pomije in prepričana sem, da tega ni malo. Raje se hrano vrže stran, kot da se jo da za pojesti lačnim. Morda bi se šola lahko povezala z lokalnimi kmeti, kamor bi dvakrat ali trikrat na leto prišli učenci pomagati in se hkrati učiti v zameno za kakšen zastonjski pridelek. Takšne in podobne prakse, ki so v preteklosti ponekod že bile utečene, bi morali ravnatelji obujati in spodbujati. A država jih je s svojim birokratskim normiranjem in raznimi higienskimi standardi povsem zadušila, onemogočila (zavarovanje pri delu, varstvo pri delu, malica, ki pri kmetu ni po standardu…) v škodo vsem.

Namesto tega pa se kupujejo razne elektronske naprave, ključki, ki beležijo podatke o posameznem učencu; totalna kontrola in nadzor. Predpostavljam, da je inštalacija takšnih sistemov tudi dokaj draga. Od kje pa ta denar, ga financira Ministrstvo za šolstvo? Očitno je, da se minister niti drugi strokovnjaki ne zavedajo kam plujemo s takšnim vzgojnim izobraževanjem, ki ni ne prvo in ne drugo, ampak zgolj dresura v nekritičnega, tekmovalnega in neobčutljivega državljana. Priznam, da sem bila povsem šokirana, ko sem videla, da je to splošna in že utečena praksa na mnogih šolah; še celo pod izgovorom nekakšne varnosti. A nihče tega norega početja ne postavlja pod vprašaj; in prav to je zaskrbljujoče, da je postalo povsem normalno iskati mehanizme kontrole in represije. In potem se nekateri pritožujejo, da ni več pristnih odnosov, da se v šolah učijo tekmovalnosti. Ali je kaj čudno, da otroci ne razumejo več pomena solidarnosti, če jim nihče v praksi ne zna dati zgleda, da se mnogokrat njihov upor razvije v nasilje nad šibkejšimi zgolj iz dolgočasja. Ključek tudi zato, da le ne bi učenec slučajno dobil repete, če je kaj odveč; ne, to gre v pomije.

Da bi bil absurd in paradoks še večji se v šolah enkrat na leto uvaja t.i. slovenski zajtrk, ki mu prisostvuje minister. Morda tudi to beležijo kot še en nadstandardni program.

“Orodje Varčni Kuhar, je morda majhen, toda zelo učinkovit korak na poti k reševanju te problematike, saj poleg pozitivnega finančnega in ekološkega učinka vsebuje osveščanje in krepitev odgovornosti.” V upanju, da ga kdo od odgovornih na državni ravni tudi aplicira.