Jaz sem komunist
Ljudje včasih rečejo, da je človek zgolj produkt empiričnih okoliščin, v katerih živi, in da ne more biti drugačen, kakršen pač je. A če nas je filozofija od Starih pa do danes česa naučila, nas je gotovo poučila o tem, kar imenujemo notranja svoboda. Govorimo o izkušnji notranje svobode, ki je empirična, obenem pa nas približuje temu, kar imenujemo duša in bog, ki pa nista empirična. Vsak človek je zmožen za tako izkušnjo, ki je empirična, obenem pa sega onkraj empiričnega. In morda je temeljno vprašanje, ki ga zmore notranje svoboden človek, tole: Kaj je dobro, kako naj živim, da ravno ne bom zgolj produkt empiričnih okoliščin? Človeka lahko vodi v življenju tudi odgovor na to vprašanje, ne zgolj zvezde na nebu, geni ali materialne okoliščine.
V času neposredno po Jezusovi smrti se na tem svetu ni spremenilo kaj dosti. Pravzaprav se ni spremenilo čisto nič. Svet je bil, empirično vzeto, v glavnem natanko tak kot pred njegovim rojstvom ali za časa njegovega življenja. Nobenega božjega kraljestva ni bilo od nikoder, revni ljudje so bili še naprej revni in bogati so bili bogati. Rimljani so vladali v svojem imperiju, dan je bil dnevu enak. Kakšni so bili potemtakem učinki Jezusovega mandata, čemu vse njegove modre besede, komu so bila v korist njegova junaška dejanja?
Pa vendar zadeva ni tako zelo preprosta. Še danes nas navdušujejo nekateri dogodki po Jezusovi smrti, pa naj so empirični ali ne. V tem je velika moč, ki se je prenesla na številne ljudi. Gre za zgodovinsko dogajanje, o katerem moramo še enkrat razmisliti, gre za zmožnost ljudi, da spreminjajo empirični svet na bolje v imenu nečesa, kar ni empirično.
Jezusova smrt je vsekakor travmatična za vse učence in druge ljudi, ki ga poznajo. Zmedeni so in nič jim ni jasno. Potem pa se zgodi nekaj neverjetnega, epohalnega, nekaj, kar popolnoma spremni tok zgodovine.
Pojavljati se začnejo ljudje, ki preprosto trdijo, da so videli od mrtvih vstalega Jezusa. Prva med njimi je Marija Magdalena, o čemer sem že pisal. Njihovo govorjenje bi seveda z lahkoto zavrnili kot vraževerje, kot učinek silne želje po ljubljenem učitelju, kot halucinacijo, prevaro, iluzijo, zablodo, izmišljotino ali celo laž.
Toda tudi če bi bilo kaj od zapisanega res, tudi če gre za čisto prevaro, v katero ljudje naivno verjamejo, tudi če so vsi skupaj začarani ali hipnotizirani, se moramo nujno resno posvetiti empiričnim družbenim učinkom oziroma posledicam, ki so vsekakor zelo otipljive. Vedno več je namreč ljudi, kristjanov, kot se imenujejo, ki so tako trdno prepričani v Jezusovo vrnitev, v svetega duha torej, da so pripravljeni žrtvovati tudi lastna empirična življenja. Vtis je, da jih nihče več ne more ustaviti, zastrašiti ali uničiti, čeprav jih mučijo, obešajo, režejo, kuhajo v vrelem olju, mečejo levom in podobno. Kako je to mogoče, kaj se dogaja?
Ključno je tole spoznanje. Ljudje pripovedujejo o lastnih empiričnih izkušnjah, naslanjajo se nanje in očitno je, da so izkušnje izjemno močan temelj, na katerem je mogoče zgraditi dobesedno karkoli. Marija Magdalena na primer trdi, da je bila ob Jezusu, ko je šla na njegov grob oziroma v grobnico. In nihče je ne more prepričati, da njena pripoved ni resnična.
Zadevo pa lahko celo obrnemo. Tudi če ni resnična, spreminja svet. Tako preprosto je vse to.
Vse to je izjemno pomembno, saj nam daje misliti. Psihologija človeškega doživljanja sveta je očitno lahko zelo produktivna. Ko ljudje v nekaj verjamejo, pa naj tisto empirično obstaja ali ne, so empirične posledice nujne, lahko pa so tudi velike in dramatične, revolucionarne.
Ljudje torej nepopustljivo verjamejo, da se je Jezus vrnil in se jim prikazoval. In to neposredno vpliva na njihovo doživljanje, razumevanje sveta, vedenje oziroma delovanje. Pripravlja se nekaj velikega.
Sklenemo lahko takole: sveti duh, ki je Jezus po empirični smrti, je obenem tudi bog. Je fizičen, vendar sega onkraj fizičnega. Pravimo, da je odprt in da je sama odprtost do odprtega.
Ko ljudje danes zavračajo nas, ki se imamo za komuniste, ker verjamemo v egalitarnega svetega duha, so patetični, zgodovinsko neprimerni, pa tudi nepomembni. Očitajo nam idealizem, ne vedo pa, da smo se na lastni koži prepričali, kaj pomeni komunizem in da od te fizične izkušnje ne bomo nikoli odstopili, kot niso odstopali prvotni kristjani in so šli raje v smrt, o njihovih dejanjih pa ves svet govori tudi danes in bo govoril še dolgo.
Bistveno je, odločilno je dejstvo, da ljudje verjamejo v vstalega Jezusa in da svojo vero sidrajo v nekaj, kar se morda niti ni zgodilo, vendar očitno deluje. Navsezadnje je torej pomembno natanko to, da deluje. Kristjani se širijo, mnoge ubijejo, toda kljub temu jih je vedno več. To je preprosto zgodovinsko in empirično dejstvo, ki je učinek nečesa neempiričnega.
Vidimo torej, kako pomembna je vera in kako močne empirične učinke lahko sproža. Ko danes govorimo o komunizmu, je princip povsem enak: če ljudje ne morejo sprejeti lastne egalitarnosti, egalitarnega svetega duha, ki je fizično med njimi, potem je vse skupaj zaman in nikoli ne bo bolje.
Pomembne pa so tudi razlage, interpretacije. Ni pomembna ali učinkovita zgolj vera, saj je človek simbolno bitje, kar pomeni, da so enako pomembne ideje, zamisli. Zanje vselej poteka boj, različni ljudje različno razlagajo celo domnevno iste objektivne dogodke. Nikoli ne bo drugače.
V razmislek sta nam torej dana dva možna človeška odnosa do sveta: vera in ideje, razlage. Ko govorim o veri v egalitarnega sveta duha, govorim o komunizmu. Razlagati ga je mogoče na veliko načinov.
Kaj to pomeni za nas, ki bi radi živeli v boljšem svetu? Za odgovor se vrnimo nekoliko v preteklost, iz katere se moremo in moramo učiti.
Leta 1789 ljudje v Franciji končno dvignejo glas. Prepad med revnimi in bogatimi je preprosto prevelik in nevzdržen. A pomembneje je, da se širijo ideje. Širijo se filozofske, razsvetljenske ideje o enakosti ljudi. Revolucionarna filozofija ni nikakršno akademsko nakladanje. Obstaja tudi filozofija kot akademsko nakladanje, kajpak, toda filozofija je revolucionarna že po naravi.
Filozofije je še veliko več. Ideje so sorazmerno preproste, vendar izjemno učinkovite, ko ljudje začnejo verjeti vanje. Na primer: človek razume svet in ga spreminja. Svet ni zgolj empirična danost, ne spreminjajo ga le nekateri izbranci. Spreminjajo ga lahko vsi, spreminjati ga je mogoče.
Meščani postanejo javnomnenjsko središče, ljudje niso več voljni plačevati cene za razsipništvo elite in za bankrot države. Vedo, da vedno plačujejo isti ljudje. Sedaj niso več pripravljeni plačevati. Zveni znano?
Meščanstvo se upre, pohod na Versailles je neizbežen. Nad Bastiljo, vzklikajo. Toda ljudje se kljub vsemu še vedno bojijo besede demokracija.
Strah je močan vzvod nadzorovanja, kaznovanja in obvladovanja ljudi, kot je nekoč pisal Michel Foucault.
Desetletja pozneje nastane pariška komuna. Še ena ideja: Kar ste ustvarili, je vaše. Tak je slogan, ki združuje ljudi. Začne se revolucija, ki spreminja vse.
Vladna vojska končno zavzame Pariz. Pobijanje ljudi je sistematično. Pobijejo vsaj 2000 do 3000 ljudi. Pariz je končno uničen, nihče ne ve, koliko je žrtev. Zgodovinarji ocenjujejo, da jih je med 8000 in 30000. Nikoli ne bomo vedeli.
Pomembne so torej ideje, v katere verjamejo ljudje. Danes ni nič drugače, kot je bilo vselej v zgodovini.
Mar 06, 2014