Vsako jutro se odpeljem v službo. Dobil sem jo še v socializmu, o čemer sem že pisal na veliko veselje nekega tukajšnjega pisatelja. V službi se srečujem s hendikepiranimi mladimi ljudmi in z otroki. Zanje skušam narediti kaj dobrega. In če je neenakost v družbi kje očitna, je prav gotovo očitna, ko se srečujem z njimi in delam. Leporečja o njihovi inkluziji in njihovem vključevanju v družbo je sicer veliko, dejanj pa je, simptomatično, precej manj. Govoril bom o praktičnih izkušnjah, ne o abstraktnih zadevah: družbene nepravičnosti in neenakosti so namreč brutalne, zato jih nima smisla olepševati ali se celo obnašati, kot da ne obstajajo. Obenem bom povedal še del zgodbe o neki zelo pomembni preobrazbi.

Nepravičnosti in neenakosti v družbenem polju zadevajo zelo veliko ljudi, še najbolj pa tako imenovane ranljive družbene skupine, med katere gotovo sodijo tudi hendikepirani otroci, s katerimi delam. Vprašanje, povezano s samo naravo neenakosti, je zelo pereče: Koliko časa se bodo neenakosti v družbi povečevale, medtem ko bodo ljudje poslušali pravljice o napredku? Kaj kapitalizem sploh lahko naredi, da razlike ne bi bile tako gigantske?

Hendikep pomeni ranljivost; ni empirična značilnost, sposobnost ali zmožnost človeškega bitja. Morda ta najbolj prihaja do izraza prav v sodobnih spektakelskih družbah ali družbah, ki jih Thomas Piketty imenuje občestva super zvezdnikov. Z lahkoto se kajpak prepričamo, da živijo zvezdniki in neverjetno bogati ljudje, toda vsakdanje življenje je sestavljeno predvsem iz majhnih stvari, zato se ne bi smeli preveč zlahka zapeljati bleščavi in tiho upati, da bomo morda še sami nekoč postali zvezdniki ali pa vsaj majhne zvezdice in užili tistih prislovičnih petnajst minut slave.

Lahko je ljudem, ki jim je udobno; hendikep pa na žalost ni nekaj, kar bi ljudje na splošno razumeli, zato se jim hendikepirani otroci največkrat zgolj smilijo ali pa se z njimi niti ne želijo srečevati, ker se jim zdi pomembnejše plezanje po družbeni lestvici, kot pravijo.

Ricardo, Marx in drugi avtorji so že davno tega pokazali, da bodo imeli redki in privilegirani lastniki posestev in kapitala vsega še več, in ne vse manj, kar pomeni, da je plezanje po lestvici za večino ljudi zgolj prazna obljuba.   

Ekonomisti sicer radi rečejo, da je napredek kakor plima, ki dvigne vse čolne, toda to je le pravljica za lahko noč. Ljudje so kajpak pripravljeni verjeti, da je pravljica resnična in da se bo uresničila – taka je pač njihova psihologija, zato tudi igrajo na srečo in verjamejo jasnovidcem. Kapitalisti so zato radostni. Kakšna pa je brutalna realnost tostran pravljic?

Thomas Piketty v knjigi, o kateri sem že govoril, njen naslov je Kapital v XXI. stoletju, zbere veliko podatkov, ki neposredno dokazujejo pravljičnost zapisane teze. Od sedemdesetih let dvajsetega stoletja do danes je namreč velikanski del rasti pobrala peščica kapitalistov, večina pa se je morala zadovoljiti s pravljicami in z obljubami o lučki na koncu tunela. Plima je bila šibka, toda čolni večine ljudi se niso premaknili nikamor, številni ljudje pa lahko danes za svoj dohodek kupijo manj dobrin, kot so jih takrat. Toliko o kapitalističnem napredku za vse.

Številke so tako prepričljive, da celo ekonomistom končno ni ostalo drugega, kot da se znova vprašajo, kako bo s kapitalizmom v XXI. stoletju, saj ni nobenega utemeljenega razloga za verjetje, da bo sedaj končno res nastopila plima in dvignila čolne vseh ljudi. Ne bo jih dvignila, zato je vnovični razmislek nujno potreben.

Zakonitosti kapitalizma niso dnevne spremenljivke. Niso in tudi nikoli ne bodo, kar je seveda logično. Zakonitosti se po definiciji ne spreminjajo vsak teden. Torej je jasno, da bodo bogati še bogateli, revni pa bodo revnejši. Nobena pravljica, pa če jo bo spisal še tako dober in sofisticiran pisatelj, ne more preprečiti trenda. Lahko ga zamegli, lahko vpliva na zavest ljudi, da ne bodo mislili nanj, to pa je tudi vse. Zato pa pravimo, da je za kapitalizem najbolj pomembno, da drži v rokah uspešne ideološke prakse. Ljudje preprosto ne smejo vedeti za resnične trende in zakonitosti kapitalizma.

V tej perspektivi je izjemno pomembno zaupanje. Da ima človek ob sebi drugega človeka, v katerega lahko zaupa. Da si ljudje medsebojno zaupajo. Da gradijo medsebojno zaupanje, da vztrajajo, da ne popuščajo, da delajo na tem. To ni lahka naloga. Ni enostavna. Terja trud, terja napor, terja čas.

A najpomembnejše je, da lahko gradimo zaupanje, ki nima nobene zveze z vero v banke, borze in kapitalske naložbe. Zaupanje je edino, kar imamo na voljo, da se opremimo za srečanja z neznanim. Ne moremo se namreč vse življenje umikati v varna zavetja. To ni smisel življenja, ni njegov telos, kot bi rekli Stari.

Telos življenja je seganje k neznanemu. Ven iz sebe, k drugemu človeškemu bitju. Zaupanje je zato temeljno, bistveno, osnovno. Brez njega smo zgolj prestrašeni. Potem se vedno nečesa ali nekoga bojimo in se umikamo, iščemo varnost, zavetje.

Jezus pa je zase rekel: Sin človekov nima kraja na tem svetu, kamor bi položil glavo in v miru zaspal. Povedal je učencem, da bodo prišli ponj. In so prišli. Proti njim so bili nemočni, zato so položili orožje in se izgubili v temi, medtem ko so Jezusa odpeljali pred te, ki so ga obtožili hudodelstva.

Poncij Pilat ga je sprejel, ker je bil obtožen kršenja javnega reda in miru. Ogrožal je red sveta, v katerem je živel. Za Poncija Pilata je bila zadeva povsem jasna in čista: Jezus je bil nevaren, in ga je bilo treba križati.

Smešno je zato, da bi tako okruten, kot je bil, spraševal Jude, koga naj reši. Take navade sploh ni bilo, izmislili so si jo pisci evangelijev.

Jezus ni nikoli pridigal miru in ljubezni in dobrih del. Marko je o njem zapisal: In videli boste Sina človekovega sedeti na desnici Moči. (Mr 14: 62) Toda v tistem času, ko piše Marko evangelij (okoli leta 70), je že prepozno. Jezusovi učenci so nepismeni kmetje, ribiči in drugi delavci, zato so nemočni pred izobraženimi, urbanimi grško govorečimi Judi, ki širijo novo vero, v kateri Jezus ni več goreči revolucionar, temveč je pacifistično božansko bitje, ki ga vsakdanje empirične zadeve ljudi ne zanimajo več.

Ob koncu prvega stoletja, piše Reza Aslan v knjigi Zealot (str. 150), kristjani dokončno zamenjajo ploščo: njihova tarča postanejo pripadniki rimske intelektualne elite. Kako predvidljivo.