Proti koncu 20. st. je vladalo prepričanje, da bodo stroji nekega dne pričeli misliti s svojo glavo. Kot da ne gre drugače, smo pričakovali, da bo ta glava mislila na podoben način kot naše – da nas bo poskusila zasužnjiti ali iztrebiti. Knjige in filmi so nam čarali svet poslednjih bojev človeštva.

A boja ni bilo in ga ne bo. Medtem ko stroji še vedno ubogajo na vsak naš migljaj, sami vedno bolj mislimo kot stroji, ravnamo kot stroji, se zasužnjujemo in samouničujemo kot stroji – postali smo sami svoji stroji, ki mislimo s svojo glavo …

Danes si ne znamo predstavljati življenja brez strojev. Še huje pa je, da si težko predstavljamo sebe, kot da nismo stroji …

Program: 3 l. – vrtec, 6 l. – osnovna šola (prvi čik, prvi poljub), 15 l. – srednja šola (prvi džojnt, prva pijanost, prvo delo, prvi seks), 19 l. – fakulteta (redno omamljanje, občasno delo in seks), 23 l. – iskanje službe (občasno omamljanje in delo, redni seks), 26-30 l. (program v okvari) – služba (partnerstvo in otroci, redno delo, občasni seks), 30 + (error) – gradnja hiše, nakup vikenda, dopusti all inclusive, upokojitev, mogoče dom za upokojence.

Ni problem upad odnosov in dejanj, ki delajo sobivanje znosno. Ni problem prenaseljenost, onesnaženost in ekološka preobremenjenost planeta. Problem je, ker je prišlo do okvare v programu …

Čas si razporejamo na minute natančno. Stvari ne opravljamo glede na vreme in položaj sonca, glede na potrebe in želje, ampak glede na uro. Če načrta nimamo in ga ne potrebujemo, si ga sproti sestavljamo, samo da je. Naš srčni utrip je nadomestilo brezosebno in enakomerno tiktakanje ure.

Iz svoje bližine odstranjujemo vse, kar je živo, mehko in zaobljeno. Obdajamo se z ravnimi ploskvami, pravokotnimi robovi in pravilnimi koti. Vse je enobarvno, somerno in lepo poravnano. Le telefoni in avti – naši žepni in izvenhišni ljubljenčki – so zaobljeni, pa še ti izključno zaradi lažjega držanja in aerodinamičnosti.

Nekoč je naša hrana rastla v zemlji in se pasla. Danes rastline rastejo v mrtvem pesku ali plavajo na vodi, polni umetnih snovi, živali pa so del tekočega traku za proizvodnjo mesa, mleka in jajc.

Tudi sami smo del tekočega traku za proizvodnjo davkov in dobičkov (linija za gospodarsko rast je trenutno v popravilu). Če nismo, si želimo biti, če si ne želimo biti, pa ne znamo biti nič drugega …

Kakšen je bil delovni čas krčme ob Koloseju v starem Rimu? … Kaj so si v zimskih nočeh mislili kmetje v majhnih, ilovnatih, s slamo kritih izbah o svojih vladarjih, ki so prezebali v velikih kamnitih grajskih sobanah? … Kako se počuti intenzivno vzrejeni pujs, ki je med prevozom v klavnico prilezel iz prevrnjenega kamiona in ušel v gozd? … In kaj žene ljudi, ki so dosegli vse, kar so lahko, da se ne zleknejo pod drevo in uživajo, ampak nadaljujejo in zgolj v nedogled ponavljajo že doseženo in doživeto? …

Česarkoli se lotimo, v službi ali doma, se lotimo kot stroji – predano in brez odstopanja. Naj gre za načrtovanje, izumljanje ali garanje, naj za preseravanje, najedanje drugih ter povzročanje škode in samouničevanje – ko nek program začnemo izvajati, se ne ustavimo. Ko se pokvarimo, nadaljujemo v nižjih obratih. Stroji …

Ni bilo vedno tako. Tako smo lahko začeli razmišljati in ravnati šele, ko so se pojavili stroji. Tega smo se lahko naučili le od strojev. Pred stroji nič ni delovalo kot stroj. Delovna sila so bili ljudje in živali, ki so se obnašali kot živa bitja. Bili so občasno utrujeni, pod pritiskom uporni in vedno svojeglavi – slednje celo vsak po svoje. Kot stroji se vedemo, ker smo obdani s stroji in se po njih zgledujemo.

Vsake toliko se pojavi blebetanje o koncu sveta. Industrijska revolucija je bila konec sveta. Zdaj so stroji s svojim vzorcem obnašanja tu – nikoli utrujeni, delavni, ubogljivi, popravljivi, zamenljivi z enakimi, ravno prav izobraženi …

To je postal naš vzor. Ne le pred drugimi, predvsem sami pred sabo se jim trudimo biti čimbolj podobni. Hočemo postati športniki, ki se udeležijo 100 tekem letno, nastopači, ki so na odru 300-krat letno, znanstveniki, ki 12 ur na dan predavajo, raziskujejo, proučujejo in pišejo debele knjige, ostali čas pa klepetajo z depresivnimi, radovednimi in zaljubljenimi študenti, podjetniki, ki spijo in jedo v službi … Če ne zmoremo, nas je sram, počutimo se manjvredne in nesposobne, tako rekoč nečloveške.

Jaz ne zmorem … In nočem te moči, da bi zmogel! Saj vendar nisem stroj …

A je še kje kdo, ki noče biti stroj? ...