Nepovezani poslanec je te dni izjavil: Za nas, parlamentarce, je najbolje, če smo čisto tiho. Izjava je bila izrečena v kontekstu, kot se navadno reče. Itak.

August: Osage County (2013). Ta film je preprosto treba videti. Meryl Streep je v njem tako prepričljiva, da je ogled filma tako rekoč metafizična izkušnja. Nekoliko čudno se bo slišalo, vendar ga je treba videti tudi zato, ker nam pomaga misliti, zakaj v Sloveniji ni levih politikov, kar generalno pomeni, da ni politikov, ki bi bili vsaj za silo prepričljivi. Prav zato je najbolje, da so vsi čisto tiho.

V Sloveniji ni resnih politikov, ker nihče izmed njih ne ve, kaj politika sploh je. Verjamejo namreč, da je politika priložnost za vzpenjanje po družbeni lestvici in kopičenje moči. Zlasti ne vedo, kaj pomeni biti levičar. Tega ne vedo ne politiki ne državljani, zato jim je treba povedati. Povedati pa jim je treba predvsem zato, ker naivno verjamejo v boljše čase. Ki naj bi se spremenili bodisi sami od sebe bodisi zaradi žargona, ki ga uporabljajo politiki. Utopičnost takega razmišljanja je bržčas očitna.

Svet se bo spremenil na bolje le v primeru, ko bodo ljudje, pa tudi politiki, končno dojeli, kaj pomeni biti levičar. Desničarji ga bodo namreč spreminjali še na slabše.

Levičar je človek, ki je dojel, kaj pomeni želeti spremeniti samo idejo o tem, česa je zmožna politika. Pomeni, da je zmožen misliti samo politiko na nov način. Misliti, ne pa se reakcionarno razkazovati volivcem kot psihološka bitja in čezmerno govoriti.

Kako se z lahkoto znebiti resnih problemov, s katerimi se danes sooča prezadolženi kapitalizem, oziroma kako se mentalno opremiti, da se z njimi sploh ne bi srečali? Preprosto: s pomočjo množičnih, globalnih medijev in politikov kot nastopajočih na odrih jih spremenite v psihološke. Potem lahko ustvarjate tudi oddaje in pišete priročnike, kako skrbeti za telesno in duševno zdravje, kako se duhovno in osebnostno razvijati, kako povečevati čustveni količnik, kako komunicirati z drugimi ljudmi, kako se nenasilno vesti in kako biti ustvarjalen, kako vzgajati otroke, da bodo zrasli v zrele osebnosti. Nobeno naključje ni, da se ravno v kapitalizmu taki priročniki in take oddaje najbolje prodajajo, prodajajo pa se tudi podobe politikov. Kapitalistični problemi pa ostajajo v glavnem neprepoznani; tak je tudi namen.

Neprepoznan ostaja tudi osnovni paradoks sodobnega življenja. Ljudje smo namreč dobesedno vsak dan siljeni, da se obnašamo, kot da smo svobodni, kot da lahko neprisiljeno, razumno, racionalno izbiramo blago in storitve na svobodnem trgu, kot da je življenje ena sama neskončna serija avtonomnih razumnih odločitev, zaradi katerih nenehno napredujemo in se razvijamo. Znotraj majhnih kletk se obnašamo svobodno in verjamemo, da se res obnašamo tako. Verjamemo torej, da smo svobodni, čeprav številni nenehno vlečejo napačne ali slabe poteze, ker nimajo nobene druge možnosti, a tega ne prepoznajo.

Ljudje so domnevno, zaradi vsega zapisanega, razumna bitja, ki vlečejo razumne poteze in pomagajo drugim ljudem spreminjati se, da vsaj ne bi vlekli nerazumnih potez. Včasih je videti, kot da hodijo po svetu sami laični psihologi, ki pomagajo drug drugemu postajati boljši psihološki ljudje, za katere upravičeno verjamejo, da bodo počasi spremenili svet na bolje že samo zato, ker bodo spreminjali podobe sebe.

Morda je temeljni princip sodobnega življenja v kapitalizmu tale: kapitalisti natanko vedo, kaj morajo delati, da preživijo na svobodnih trgih, obenem pa se obnašajo, kot da je sistem poln nepredvidljivih dogodkov, na katere ne morejo vplivati. Logika je preprosta in sprevrnjena: delamo, kar moramo, da preživimo, krize in težave pa povzročajo dogodki, na katere ne moremo vplivati, kar pomeni, da smo povsem nedolžni in razbremenjeni vsake odgovornosti. Kot zasebni lastniki kapitala skrbimo za dobro plat kapitalizma, zato se ljudje kot potrošniki lahko razumno in svobodno odločajo za dobrine, težave pa naj rešuje država, ki se sicer ne sme vpletati v naše vsakdanje delo. Shizofrenija je popolna.

Državljani prav tako dobro vedo, da je kapitalizem nevzdržen sistem, ki temelji na kopičenju bogastva v rokah elit, prekomernem zadolževanju, pretiranem izkoriščanju naravnih virov, vsakodnevnem izkoriščanju delavcev, neetični in nemoralni želji po dobičkih, pa vendar skoraj vsi po tihem navijajo za to, da se čim prej izvleče iz krize in se vnovič požene v nebo kot ptič. Freud se ni motil niti malo: ljudje so pripravljeni tajiti celo realnost, da bi ohranjali pri življenju fantazme.

Psihoanaliza je tako postala edina znanost, ki lahko dokaže, da živijo ljudje v dveh realnostih, ne samo v eni, in da je imaginarna pogosto pomembnejša od objektivne in bolj žilava, kar pomeni, da ji z objektivnim znanjem ne morete blizu.

Ali po domače: za psihološka bitja so imaginarni scenariji pomembnejši od objektivne realnosti, zato vztrajajo pri njih kljub empiričnim evidencam. Če torej hočete zares spoznati človeka, se pozanimajte, v kaj nezavedno verjame.

Ključna dimenzija današnje subjektivnosti ljudi je zato tale: ljudje morajo vedno znova tajiti, kar je pred njihovim nosom. Obnašati se morajo, kot da res verjamejo v kapitalistični napredek, porabljati morajo veliko energije, da odrivajo od sebe empirična dejstva, ki dokazujejo, da napredek ni mogoč.

Taki dokazi danes delujejo travmatično. Delujejo kot travma, kar pomeni, da jih ljudje preprosto ne morejo vključiti v lastne predstave o svetu oziroma v imaginarne scenarije, saj v njih zanje preprosto ni mesta. Za ljudi je zato dobesedno nezamisljivo, da kapitalizem ne bi deloval in napredoval, zato so zmožni popolnega duševnega razcepa: norčujejo se iz njega in ga nenehno kritizirajo, obenem pa upajo in verjamejo, da bo deloval še naprej.

Kaj se je zgodilo? Zgodil se je premik v načinu vsakdanjega življenja in njegovega razumevanja. Danes se je zato mogoče norčevati iz vsega in vsakogar, mogoče je biti kritičen do čisto vsega, zato je javni prostor vse bolj podoben igrišču, kjer lahko posamezniki delajo, kar hočejo, drugi pa jih pri tem opazujejo in navijajo zanje. Pornografija.

Pornografska narava javnega prostora je dokaz nemoči ljudi, da bi na karkoli vplivali. Sprejemajo idejo, da so svobodni, če delajo v javnosti, kar hočejo ali kar jim pride na misel, v resnici pa so sužnji mehanizmov, zaradi katerih nenehno ponavljajo isto in ne razmišljajo o lastnem delovanju.

Ljudje se norčujejo tudi iz sebe, samo da sistem lahko deluje. Potreba po delovanju kapitalizma je danes dobesedno srhljivo močna.

Ne preseneča moraliziranje protestnikov in navadnih ljudi, ki v udobju naslonjačev dnevne sobe udrihajo po kapitalizmu. Gre za igro, v kateri nastopajo kot paradoksni statisti. Od njih se namreč pričakuje, da bodo delavci in potrošniki, zato je njihova dejavnost, vedno znova rečejo, da nimajo časa, ker se jim mudi, v ostrem nasprotju z nemočjo in s pasivnostjo moralizatorske drže, zaradi katere se kapitalizmu nikoli ne bo skrivili niti en sam las na glavi.

Zopet mi pride na misel izvrstno in vse premalo poznano delo, ki ga je spisal Immanuel Kant leta 1784: Idee zu einer allgemeinen Geschichte in weltbürgerlicher Absicht. Filozofovo razmišljanje, staro več kot stoletji, je namreč zelo prepričljivo: ljudje očitno zmorejo ceniti in spoštovati tehnološki napredek, znanstveni razvoj in umetnost, toda zgodovinsko so še vedno na začetku, če pomislimo na moralno in etično delovanje.

Za Kanta je človek predvsem bitje strasti, moči, čustev, verovanja, šele nato je razumno, racionalno bitje. Če je razumno, je razum pomemben šele, ko je avtonomen. Tak je Kantov poudarek. V sodobnem svetu prevladuje to, kar imenujemo v žargonu self-interested individualism, ki nima nobene resne zveze z avtonomnostjo racionalnega človeka. Tudi o njem je razmišljal Kant.

Zanimalo ga je, kako bi lahko moralno in etično delovanje postalo nosilec nove zgodovine ljudi in novega sveta.   

Takole je sklepal. Ljudje lahko presegajo lastno individualnost in se odpirajo univerzalnemu. Univerzalno je samo odpiranje. Torej se človek, ki presega lastno individualnost in se odpira, že vede univerzalno.

Komunizem ni nič drugega kot ime za univerzalno in egalitarno vedenje ljudi, ko gradijo občestvo ali communitas. Če lahko za konec parafraziram Galileja, ki je ob gledanju skozi teleskop, opazujoč Jupitrove lune, pomislil, da morda Zemlja ni središče vesolja, bi rekel tole: morda končno vendarle prihaja čas, ko bomo rešili paradoks kapitalizma tako, da bomo na mesto prisiljene svobode postavili egalitarnost svetega duha, s tem pa tudi moralo in etiko.

Galilejo ni bil obsojen, ker se je motil v svojih trditvah, temveč je bil obsojen zato, ker se ni motil. Vse skupaj je bilo namreč del boja za interpretacije, kar zelo dobro pozna vsak gospodar. In danes ni nič drugače, le da so levičarji povsem nemočni, saj interpretacij ne premorejo, ker jih zanimajo predvsem všečne podobe, pa tudi sicer preveč govorijo in premalo interpretirajo, če lahko parafraziram Marxa.