V totalitarnem in čisto nemogočem socializmu, ki to sploh ni bil, sva z ženo kupila hišo. Za keš, saj takrat nismo jemali kreditov, ker jih preprosto ni bilo treba jemati; pokril si se toliko, kolikor je bila deka dolga. Hiša ni bila nova, je bila pa dobro opremljena.

Potem smo se vendarle odločili, da bomo zamenjali kopalnico. Saj ni bilo z njo nič narobe, le cev je počila, pa se je ponudila priložnost, da jo v celoti zamenjamo, saj bi jo enkrat tako ali tako morali. Ploščice so bile italijanske, res v kakovostne, položene še v gnilem socializmu, v katerem ni bilo problema odpeljati se v Trst ali pa kam drugam v Italijo in jih kupiti, potem pa prešvercati čez mejo. In mojstri so bili takrat resnično mojstri, kar je zlasti pomenilo, da so zares znali kvalitetno položiti zadevo, da je trajala. Tudi umivalnik je bil iz sedemdesetih let prejšnjega tisočletja, in sicer iz porcelana neke stare italijanske firme, ki dela kopalniško opremo že od leta 1700. Luči so bile iz muranskega stekla, zato vsega tega ne bi menjali. Potem se je začelo.

Najprej smo kajpak iskali mojstra. Po medmrežju, seveda, na sodoben način. Tam jih je kot listja in trave. To je pa tudi vse.

Njihove spletne strani so obupne. Polne kramarije, oglasov in smeti v obliki nekakšnih bednih sporočil, ponaredkov modrosti z vzhoda, le najosnovnejših informacij ni nikjer. Iščeš telefonsko številko, ampak je na prvi strani največkrat preprosto ni. Je pa tam vse drugo, kar me niti malo ne zanima. Klikam in klikam, dokler ne pridem mimo kupa napol pornografskih oglasov do želene številke.

Potem pokličem tega mojstra, za katerega nikoli ne moreš vedeti, da je zares mojster. V poplavi oglasov in samovšečne hvale je seveda videti, da so vsi mojstri, ampak to je že sumljivo. Mojstri so namreč redki. Saj že izraz mojster to pove. Med temi mojstri, na katere sem naletel, so bili večinoma le golobradi priučeni vajenci.

Pokličem torej. Na drugi strani so največkrat moški, ki hitijo pripovedovati, da so taaaaaaaaaako strašno zasedeni, da nikakor ne morejo priti prej kot čez dva meseca.

Končno naletim na nekoga, ki lahko pride naslednji teden. In zares pride. Avto ima tako dolg, da komaj parkira na našem dvorišču.

V stanovanje pride naphan z nekakšno narcisoidno samovšečnostjo, čeprav je takoj videti, da ne zna kaj dosti več kot poštevanko. Ima nekakšne bebave ideje, kako bi kaj položil in kaj je v redu. Ga malo povprašam, kaj meni o tej ali oni obliki, o dizajnu kopalnic, o estetiki, o muranskem steklu, italijanskem porcelanu, ker bi to rad ohranil, pa gleda ko vol. On bi vse vrgel ven, tole in tole položil takole in takole, pa konec. Bo čisto v redu, saj ne paše, da mešaš staro in novo. Kaj pa materiali? Tisti, ki jih uporablja on, so najboljši. Veste, vsi drugi uporabljajo poceni materiale iz one trgovine na Bau***, medtem ko je pri meni vse bistveno drugače, je rekel. Tudi cena, seveda. Je zelo visoka. Zato pa ima tak avto. Bom raje izbral kakega drugega mojstra.

Med listjem in travo končno izberem enega, ki daje za silo inteligenten vtis in ve, kaj je muransko steklo in kaj je res kakovosten porcelan. Tudi ta pride. S pomočnikom.

Dogovorimo se, kaj bo naredil, do kdaj in koliko bo stalo. Potem nič ni tako, kot smo se dogovorili.

Ploščice X bi on postavil po svoje, ker je njemu tako všeč. Saj se ne boste vi tu kopali, mu skušam razložiti, pa ne pomaga. On že ve. Navsezadnje je kopalnica moja, vztrajam, zato naj bo po moje. Je užaljen, a popusti.

Glede pipe sem že pisal. Tudi tokrat mi predlaga turbo bolid za petsto evrov. Ne bo šlo, rečem. Mora iti, ker je res dobra, da je ne bo treba menjati. Najino pogovarjanje je v minuti na robu prepira. Skušam uporabiti preprosto logiko, a je videti, da v šoli niso imeti predmeta s tem imenom. Potem se spomnim, da ima mož zgolj triletno strokovno šolo, da najbrž tudi ne zna nobenega tujega jezika, a sem previdno tiho. Saj je dober po duši, jaz pa nujno potrebujem mojstra, da mi položi ploščice in zmontira vse drugo, kar pač sodi v kopalnico.

Pa ne gre. Usaja se in hoče, da je po njegovo. Ni sposoben osnovnega dialoga. Kot da je sam na svetu. Govori in govori, jaz pa naj bi ga samo tiho poslušal in se vedno strinjal.

Po nekaj dneh je kopalnica vendarle gotova. Cena je sedaj seveda višja, ker je moral položiti še to in ono. Kot da ni že na začetku vedel, kaj dela. Seveda gre za nateg, toda plačam. Kaj pa mi ostane!

Kopalnico potem začnemo uporabljati. Takoj odkrijemo, da so fuge iz materiala, ki ne bo dolgo zdržal. Poleg tega je položil nekaj ploščic drugačne barve, kot smo se dogovorili.

Pokličem. Danes nima časa, morda naslednji teden. Naslednji teden ga ni, ker je odšel ne-vem-kam delat ne-vem-kaj. Naj pokličem čez en mesec.

Pokličem. Ne, on ne ve, da bi se dogovorili za drugačne ploščice. Seveda ne, itak. Jih pa lahko proti plačilu v trenutku zamenja. Naj mu bo.

Kopalnica je sedaj za silo taka, kot smo želeli, le pipa mi deluje nekoliko sumljivo. Bojim se, da bo počila, čeprav je iz kovine. Če bi ga poklical, bi seveda zmagoslavno izjavil saj sem vam rekel. Torej ga ne bom poklical, ker ne želim biti osramočen pred njim. Se pač ne zna obnašati. Zna pa dodajati vrednost, kot se reče v žargonu, zato vozi dvakrat daljši avto kot jaz, zasluži pa najbrž trikrat več.

Nauk te lekcije je zelo preprost. Danes so vsi po vrsti mojstri, čeprav imajo za seboj skromno triletno šolo, na tržišču pa je veliko poceni kitajske robe. Občutek za lepo ni predmet v srednjem strokovnem šolstvu, dizajn in okus ali pa bivalna kultura tudi ne, da o umetnosti in zgodovini umetnosti niti ne govorim.

Mojstri ne znajo logično sklepati, kar je zunaj njihovih ozkih okvirov, zanje ne obstaja. Niso široko razgledani in še manj bodo, saj se slovensko šolstvo vse bolj krči in spreminja skladno z logiko menedžmenta. Ni čudno, da so na Ministrstvu za šolstvo sami menedžerji.

Nekoč v socializmu so nam govorili, naj študiramo, da nam ne bo treba delati. Danes je drugače: izobrazba ni pomembna, važno je samo, da znaš čim hitreje dodajati vrednost. Vedno bo namreč dovolj naivnežev, ki bodo kupili čisto vse, kar jim bodo ponudili.