Se pač nerad ponavljam, pa četudi gre za povzetek. Glede na čas, v katerem živim, bi se najbrž moral. Največji misleci našega časa so največji prav zato, ker so v nedogled ponavljali dve ali tri misli – tako dolgo, da so se prijele in jih naredile nesmrtne. Obrtniki, športniki, umetniki in znanstveniki poglabljajo vsak svoji dve ali tri luknje na neskončnih njivah proizvodnje in storitev, športa, umetnosti in znanosti, slepi tako za ostale luknje kot za razglede na površini. Na videz edini mojstri za vse so vladarji, ampak tudi oni so zgolj (večji ali manjši) mojstri za ohranjanje oblasti. Jaz sem mojster za pisanje; še bolj pa se ne mislim omejevati …

DIKTATURA VEČINE

Štejejo tisti, ki jim je lahko oprati možgane. Štejejo tisti, ki potrebujejo nadrejene in podrejene, da se dobro počutijo. Štejejo tisti, ki so pripravljeni delati karkoli, pod kakršnimikoli pogoji in za kakršnokoli ceno; tudi zastonj in tako, da sami plačajo. Štejejo tisti, ki volijo, kogar poznajo, čeprav vedo, da je za en drek. Štejejo tisti, ki divjajo z avti, pijejo, kadijo (ti sicer vedno manj, zato pa jih nadomeščajo tabletojedci) in jedo meso. Štejejo tisti, na katerih ravnanju družboslovci gradijo svoje raziskovalno delo, ne pa tisti, ki kvarijo statistike – 'izjeme, ki potrjujejo pravilo'. Mene pa zanimajo prav ti 'pokvarjenci'. Le oni lahko kaj spremenijo – na boljše ali na slabše …

DRUŽBA

Sprememb pa je človeštvo na vseh področjih več kot potrebno in jih bo – malo na lastno pobudo, predvsem pa na pobudo narave – dokaj hitro in v izdatni meri tudi deležno. Ali na boljše ali na slabše, bomo videli, verjetno pa kar oboje.

GOSPODARSTVO

Na eni strani je brezposelnost, na drugi pa zgaranost zaposlenih, podaljševanje delovne dobe in vedno večja potreba po zaposlovanju tujcev. Na eni strani je zapravljanje (za vojaško opremo (državniki), za vile in jahte (podjetniki) ali za avte in telefone (delavci), saj je vseeno), na drugi pa odsotnost vlaganja (v javne storitve in infrastrukturo (državniki), v kakovost izdelkov in delovne pogoje (podjetniki) ali v odnose in lastno zdravje (delavci), saj je vseeno). Na eni strani so vedno bolj zahtevni postopki, za katere je potrebno vedno več znanja, na drugi pa so površnost, nedoslednost in zloba, ki vse to sproti rušijo. Na vseh straneh je birokracija, ki nekaj ljudi zaposluje, še več jih pa obremenjuje z dodatnim delom; ki nekaj malega rešuje, mnogo več pa otežuje in onemogoča.

MODROVANJE

Bogovi in narava, dobro in zlo, vera in pamet – oprani in čisti možgani (le z njimi je tako kot z denarjem, da so čisti tisti, ki niso oprani, in da takšnih skoraj ni), snovno in duhovno … Nepresegljiva dvojnost je vgrajena v vsak delček, ee, nihaj vesolja, ki je po doslej znanih podatkih sestavljeno iz enovitih strun …

NASILJE

Nasilje je brez dvojnosti. Nakladanje o storilcih in žrtvah kot dveh plateh iste medalje je brezpredmetno. Storilci so storilci in žrtve so žrtve – tudi če zaradi tega kasneje postanejo storilci. Storilcem bi v smiselno urejeni skupnosti pomagali, da se rešijo notranjih napetosti, ki jih silijo v nasilno vedenje, če to ne bi šlo, pa bi jim trajno onemogočili izvajanje nasilja. Žrtvam bi pomagali, da se rešijo duševnih poškodb, povzročenih z nasiljem, da zaradi tega ne bi postale povzročiteljice novega nasilja. Ker naša skupnost, ne 'svetovna' ne krajevna ne družinska, ni smiselno urejena, je ravno obratno. Storilcem se nudi potuha v obliki opravičevanja (težko otroštvo, čustvena prizadetost), oproščanja, olajševalnih okoliščin (Zakaj je med njimi pijanost?) in (če do njih pride) ukrepov, ki jih le po naključju naredijo manj nasilne, žrtve pa »so vsaj malo tudi same krive«.

ŠPORT

Še dobro, da imamo šport. Ob gledanju lahko pozabimo na vse tegobe sveta in se nekaj trenutkov počutimo vzneseni zaradi tega, kar so storili ljudje, ki jih ne poznamo. Po njihovi zaslugi smo lahko tudi nasilni. Tudi med izvajanjem športa je treba biti nasilen – to velja za dobro. Nenasilna obramba pred nasiljem (aikido) je torej osmo svetovno čudo.

UMETNOST

Umetnost pa se spreminja v deveto čudo sveta. Vsekakor je ne moremo več klicati 'umetnost'. Ni več lepa, ker na čutila ne deluje ugodno, in nima več vsebine, ker brez dodatne razlage (praviloma tudi kljub njej) nihče, vključno z ustvarjalci, nima pojma, za kaj gre. Če zanjo še vedno velja, da je ogledalo družbe, živimo v najslabši družbi vse od paleolitske revolucije, ki se je zgodila pred okoli 50.000 leti. Možno je, da živimo prav ob koncu tega obdobja, kajti zadnjih 100 let smo priče razpadanju oblik in vsebin, ki so ves ta čas brezprizivno opredeljevale umetnost in jo ločevale od drugih človeških izdelkov in storitev. To, čemur danes pravimo umetnost, je gnitje umetnosti pri živem telesu. Še se najdejo umetnine, ki jih ta duhovna kuga ne razjeda, vendar vedno redkeje …

VLADANJE

Osnovna vloga vladanja je, da v lastno korist razjeda družbo. Nazadnjaki in naprednjaki; diktatura (sredine) in (neobstoječa) anarhija; nemogoči predstavniki ljudstva in enako ljudstvo, ki si ne zna izbrati drugačnih, kaj šele biti brez njih; vera v nezmožnost sprememb in vztrajno spreminjanje na slabše … Ogromno črnila, prelitega v prazno (tudi mojega), kajti nobena sprememba v načinu vladanja se ni zgodila brez krvi, prelite v polno. Najprej mora biti ljudem dovolj – tako dovolj, da so pripravljeni umreti za spremembo. Do tam pa je – vsaj pri nas v EU – še kar dolga pot. In potem? Vladanju bo sledilo novo vladanje, ki ga bo zaključila nova kri naših zanamcev, in potem bo spet novo vladanje …

VZGOJA

Spremembe v vzgoji se po drugi strani odvijajo kar naprej. Po svetu je posejanih cel kup odličnih šol, ki udejanjajo to, o čemer smo kot učenci lahko samo sanjali (tisti, ki smo kaj sanjali). Žal gre v večini teh primerov za zanesenjaške poteze ljudi brez vzvodov oblasti (izjema je npr. Finska).

Mnoge spremembe se odvijajo na boljše in na slabše – v obe smeri hkrati. Otrok se npr. ne pretepa več, kar je dobro, se jih pa zdaj ne sme na noben učinkovit način kaznovati, kar je slabo. Podatkov je na voljo več, kot kadarkoli v zgodovini šolstva; postopki za njihovo obdelavo so enaki (zapomniti si do prejetja ocene), časa in volje, da bi si šolarji z njimi kaj smiselnega začeli, pa je že od vsega začetka enako – skoraj nič. Vzgibi otrok in vzgibi vzgojiteljev so tako narazen, kot so le lahko pri isti živalski vrsti …

Tudi za vzgojo bi lahko rekli, da gnije pri živem telesu, le da za razliko od umetnosti to počne že ves čas. Če bi merili stres, ki ga živa bitja doživljajo med odraščanjem, bi bil stres človeških odraščajnikov vseh teh zadnjih 50.000 let nesporno na 2. mestu, takoj za tjulnji …

ZGODOVINA

Vse posebnosti, ee, težave, ki jih imamo že ves ta čas kot posamezniki in kot družba, izvirajo iz naših prilagoditev na ta stres, ee, na bolezni, ki iz njega izvirajo. Gonilo človeškega napredka so duševne motnje. Razvoj družbe je posledica ravnanja posameznikov, ki si skušajo blažiti duševne stiske.

ZNANOST

Nas lahko reši znanost? Ne, lahko nam pa pomaga, da si ublažimo posledice socializacije. Za razliko od drugih rešitev znanost govori resnico. Ne vse resnice, ampak če njeni postopki nekaj potrjujejo, to drži. Resnica nam širi obzorja, védenje pa prinaša duševni mir, torej odsotnost stresa.

KOMENTARJI

Ničesar od tega ne prinašajo komentarji – zame najbolj neumna reč na internetu. Kakšno packarijo mora imeti človek v duši, da skrit pod imenom 'jklw9' funkcionalno nepismeno pobruha ali poslini nek prispevek, ki ga sploh ni razumel in o katerega vsebini nima pojma (»Filma nisem videl, ampak mora biti super.«)? Ko sem jih še tu in tam preletel, nisem naletel niti na enega, ki bi kakorkoli obogatil osnovni prispevek – ki bi ga bistveno dopolnil, prikazal v povsem novi luči, smiselno podprl ali spodbil. Zato jih pod mojimi kolumnami ni.

Spletni komentatorji me navdajajo z grozo. Zakaj ti ljudje pišejo, če nimajo ničesar za povedati in ne vedo, o čem govorijo? Zato ker so čustveno vznemirjeni. Ljudje, ki so vznemirjeni, a niso sposobni sami sebi, kaj šele drugim, pojasniti, zakaj so vznemirjeni, in znajo to vznemirjenost vpreči samo v ponižno čaščenje ali grožnje z mučenjem in smrtjo, so nevarni ljudje. In splet jim nudi obilo okolij, kjer se lahko – na beden način, a vendarle – počutijo močne, večne in veličastne. Zakaj?

Po drugi strani pa bi jih moral razumeti. Ko me nekaj vznemiri, tudi jaz dam to na papir, ee, na ekran. A to je tudi vse, kar imam z njimi skupnega. Ko je zadeva napisana, jaz namreč nisem več vznemirjen, oni pa še bolj. Meni te kolumne služijo kot mislíto, skodela iz knjig o Harryju Potterju, v katero lahko preliješ misli in si jih ogledaš kot gledališko predstavo. Kar je lepo, me veseli in polni z voljo do življenja; packarije pa ne zlivam, ampak se ji – tuji in svoji – čudim in jo skušam doumeti.

Zakaj? Ker sem radoveden in ne znam ne biti. Pri meni socializacija pač ni povsem uspela. Vabim vas, da me še naprej spremljate na potepu skozi gozd in ugotavljanju, kaj tu sploh je in kaj se da s tem početi!