Slovenska ustava se naslanja na Deklaracijo o človekovih pravicah, ki vsem ljudem jamči spoštovanje njihovega naravnega razuma, pravne sposobnosti, vesti, svobode prepričanja, intime in nedotakljivosti družine. Odločanje o lastnem telesu in pravica do skrbi za lastne otroke je samoumevno zajeta v teh pravicah. Tako je v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Italiji, skratka po razvitih evropskih državah. A ne pri nas. V Sloveniji, podobno kot v drugih bivših socialističnih državah, imajo kljub jasnim določbam Deklaracije o človekovih pravicah, v določenih primerih zdravniki večjo moč odločanja o otrocih, kot njihovi starši. Gre za obvezna cepljenja, nedvomno tvegane invazivne zdravstvene posege, ki lahko povzročijo hude telesne okvare ali celo smrt, zelo težko pa je tak vpliv dokazovati, še posebej v primerih avtoimunih bolezni, katere se lahko pokažejo šele v starejših letih.

Uradna medicina ima svojo teorijo o cepljenju, katero je povzela po Louisu Pasteurju, tako imenovano 'Teorijo o klicah'.  Po tej teoriji je telo sterilno, zboli pa zaradi klic v okolju. To pa ni edina teorija, ki obravnava nalezljive bolezni, saj ima določene pomanjkljivosti. Prvič, nekatere osebe zbolijo, ne da bi bile v stiku z obolelo osebo ali okuženim predmetom. Drugič, nekateri ljudje ne zbolijo, čeprav so bile v siku z okuženo osebo. Tretjič, ne le naša okolica, tudi naša telesa so polna klic, v črevesju nosimo približno deset kil bakterij, ki nam pomagajo prebavljati hrano in s tem preživeti, v zraku okoli nas pa nosimo s seboj toliko naših lastnih, domačih bakterij, da  njihova skupna teža presega našo telesno težo. Iz tega jasno sledi, da je Pasteurjeva teorija o klicah samo teorija, torej prepričanje. Prepričanje pa je osebna svoboda in ne more biti prisilno.

Če torej živimo v Sloveniji, državi, ki se ponaša s spoštovanjem človekovih pravic, osebe, ki dvomimo v pravilnost Pasteurjeve več kot sto let stare teorije o klicah, ter smo prepričani, da je za ohranitev zdravja bistven zdrav imunski sistem, ne pa recimo cepljenja, imamo po Deklaraciji o človekovih pravicah pravico do tega prepričanja. Otroci seveda o teh stvareh nimajo svojega prepričanja, imajo pa nedvomno večje zaupanje v svoje starše, kot pa v zdravnike. Sploh pa Deklaracija o človekovih pravicah zagotavlja nedotakljivost družin.

Pri obveznem cepljenju torej ne gre za pravice otrok do cepljenja, kot hoče to lažno prikazati Ministrstvo za zdravje, saj le-ti do cepljenja nimajo nobenega odnosa in še manj interesa, temveč gre za merjenje moči med državo in starši. Pravica nekoga do nečesa namreč ni smiselna, če se dogaja proti njegovi volji. Otrok nima želje do cepljenja in zaupa odločitve v zvezi s tem svojim staršem in nikomur drugemu.  V primeru obveznega cepljenja torej prihaja do spora med človekovimi pravicami staršev in nedotakljivostjo družine ter med močjo države. Ker osnovna družbena celica ni država, temveč družina, odgovor na vprašanje, kako pravično razrešiti dilemo, ni težko. Smisel človekovih pravic, je, da ščitijo šibkejše pred močnejšimi in  ne obratno, seveda pa tudi ne proti njihovi volji.

Ker gre torej za uveljavljanje enega prepričanja nad drugačnim prepričanjem , obveznega cepljenja ni moč izvajati iz Deklaracije o človekovih pravicah, lahko pa iz nje izvajamo pravico do svobodnega odločanja. Teorija o klicah je namreč še vedno zgolj teorija, se pravi prepričanje, k prepričanju pa ni moč nikogar prisiliti. Tako stališče je bilo tudi merodajno v razviih državah, da so se odločili cepljenje otrok določiti kot priporočeno, na pa tudi obvezno.

V kolikor želi biti Slovenija resna država, ki to, kar zagotavlja v ustavi, tudi izvaja v resničnosti, ne sme biti vprašanje, kako naj uredi vprašanje cepljenja otrok. V kolikor pa se namerava deklarirati kot diktatura, pa je z obveznim cepljenjem otrok že na tej poti.

Kar se tiče pravice do gojenja zdravilnih zelišč za svoje lastno samozdravljenje ter ohranjanje imunskega sistema, gre za enako pravico do odločanja o lastnem telesu, ki spada med človekove pravice do prepričanja in osebne intime, ter izhaja iz istih načel, se pravi iz lastne skrbi za lastno telo.

Samozdravljenje je temelj javnega zdravja, uporablja ga več kot 70% Slovencev, brez njega bi se zdravstveni sistem sesul. Naloga zdravstva ni neka medicinska diktatura, temveč informiranje prebivalcev, kako najbolje ohranjati svoj imunski sistem in zdravstveno ravnovesje in s tem posledično uporabljati manj zdravil. Farmacevtska zdravila naj bodo raje zadnje sredstvo kot prvo, saj imajo večinoma neprimerno več stranskih učinkov od naravnih zelišč, njihova proizvodnja povzroča kemično onesnaževanje in njihova pogosta uporaba slabša njihovo učinkovitost.

Danes so zdravstveni sistemi po svetu pod močnim udarom farmacevtske industrije, zato je toliko bolj smiselno sprejeti zakon, ki bo jasno varoval človekove pravice do odločanja o lastnem telesu na enem mestu, saj je to do državljanov veliko bolj prijazno in danes žal potrebno, saj za varovanje naših pravic očitno sama ustava ne zadostuje, sicer pač ljudstvo ne bi čutilo potrebe za izrecnim uveljavljanjem teh človekovih pravic.

Uspeh zdravstva ni profit na račun čim več bolnikov, temveč protislovno, je zdravstvo najbolje urejeno tam, kjer so vsi zdravniki, pacienta pa nobenega. K temu cilju pa pelje edino pot samozdravljenja.