Članek
Večna ljubezen ali balkanska blaznost

Večna ljubezen ali balkanska blaznost

Objavljeno Feb 17, 2014

Po čem je znan Balkan? Po vojnah in vmesnih obdobjih čakanja, da se konča ta neznosni mir. No, nam, prebivalcem tamponskega gričevja, ki Evropejce ločuje od teh divjakov, je znan tudi po glasbi. Natančneje, znan nam je po pesmih o nepozabni, neutrudljivi, nepremagljivi nesrečni ljubezni do bivše(ga) drage(ga).


Billboardova lestvica največjih hitov vseh časov med prvih 20 uvršča samo 3-4 takšne srce parajoče: Mariah Careyino We belong together na 9., Tony Braxtonino Un-break my heart na 10. in Jewelovo Foolish Games oz. You were meant for me na 15. mestu. Revija Rolling Stone je s posvetili preteklim odnosom še bolj skopa; med 20 največjih je vtaknila zgolj zimzeleni Yesterday od Beatlov.

Edino za silo primerljivo lestvico za ex-yu glasbeni prostor, ki sem jo našel, je sestavil radio B92. Na njej je takšnih pesmi 9; zavzele so prva 4 mesta, nato pa 11., 13., 15., 17. in 20. Skoraj polovico …

To razmerje med zataknjenostjo v času, ko sta bila še skupaj, in vsem ostalim ima tudi vsaka ex-yu kompilacija. Kakršenkoli merodajen skupek zvokov Jugoslavije mora vsebovati naslednje zimzelene ponarodelce, ki so v teh krajih položeni skoraj v vsak otroški voziček: Bacila je sve niz rijeku (Indexi), Bolje biti pijan nego star in Suada (Plavi orkestar), Džuli (Danijel Popović), Đurđevdan in Lipe cvatu (Bijelo dugme), Jesen u meni (Parni valjak), Ne volim Januar in Priča o Vasi Ladačkom (Đorđe Balašević), Plava košulja, Saša in Za dobra stara vremena (Novi Fosili), Tamara (Boris Novković), Zora je (Neda Ukraden), Željo moja (Doris Dragović) in še marsikaj, kar sem v preobilju spregledal.

Ob preletu besedil ugotovimo, da pravzaprav ne gre za zataknjenost v času, ko sta bila še skupaj, ampak v času, odkar nista več. O tem, kako je bilo lepo, ko sta bila skupaj, zasledimo komaj kakšno opazko. Pesmi niso posvetila nekdanjemu odnosu ampak sedanjemu trpljenju. Prav tako zaman iščemo zametke samoizpraševanja, kje in zakaj ga je ta ali drugi polomil. Če že kdo, je kriva usoda. Lahko bi sklenili, da sta bila skupaj samo zato, da lahko zdaj eden ali oba do smrti trpita, ker nista več.

Če bi šlo za manjše število izvajalcev, bi jim pripisali resne čustvene težave in zadeva bi bila rešena. Ampak takšnih pesmi so polni opusi skoraj vseh ex-yu izvajalcev popularne glasbe. Pri nekaterih se moraš celo potruditi, da najdeš besedilo, ki ne govori o nesrečni ljubezni. Neizmerna priljubljenost teh pesmi pri občinstvu pa nam govori, da ne gre za osebno nesrečo, ampak za resne čustvene težave celih ljudstev.

Pretiravam? Razčistimo: te pesmi se dobro podajo izključno začetku prebolevanja prekinjene ljubezenske zveze. V poštev pridejo pri odraščajnikih, kasneje pa vedno redkeje. Če je odnos minil, je minil in je treba iti naprej – novim, drugačnim odnosom naproti. Čustvovanju sledi umovanje: treba je dozoreti, se spremeniti in se zadev v bodoče lotevati drugače.

Prototip ex-yu po-odnosnih pesmi in edina, ki vzdrži izkazan čustveni naboj, je Ružo hrvatska Prljavog kazališta, ki govori o izgubljenosti po materini smrti. Smrt neposrednega sorodnika je nepovratna, ta sorodnik pa nenadomestljiv. A tudi v tem primeru je človek lahko tako brezupno nesrečen samo nekaj časa, sicer ne gre več za žalost ampak za duševno bolezen. Če pa več sto tisoč ljudi smatra za enako nepovratno, nenadomestljivo in večno izgubo osebe, s katero so bili pred leti nekaj časa v ljubezenskem odnosu, je nekaj hudo narobe …

Narodov, ki družno padajo v zamaknjenost vsakič, ko zaslišijo prve tone te ali one nesrečnoljubezenske himne, se je treba hudo bati. Do tega, da pričnejo na njihovo melodijo pretepati, razbijati posiljevati in streljati, je samo korak, ee, marš na iste melodije …

Bluzim? No, njim ni treba dosti bluziti. Treba jim je samo reči, da je za njihove težave kriv nekdo drug, da bodo te težave izginile, ko bo izginil ta drugi, in da je to usoda. Od ljudi, ki so tako obupno nesposobni ovrednotiti svoje stanje, tudi težko pričakuješ kakšno drugo 'rešitev' kot: »Če ne morem ljubiti nje(ga), ne bo nihče ljubil nikogar!« Vso to žalost, 'ki jo je zakrivila usoda', je pač treba nekje sprostiti. Ko je vsega konec, žalost ostane, o premišljevanju glede (ne)ustreznosti lastnih dejanj pa še vedno ni ne duha ne sluha. Tudi za nočne more, v katerih se prikazujejo vse tiste oči, je bržčas kriva usoda … To 'logiko' je lepo povzel Goran Vojnović v knjigi Jugoslavija, moja dežela.

Balkan je ujet v mehurček, zamrznjen v prostoru in času. Aleksandrovemu imperiju, Duklji in Zeti, Hrvaškemu kraljestvu, Nemanjiški Srbiji in Srednjeveški Bosni je skupno to, da ne obstajajo za nikogar več, razen za ljudi, ki živijo znotraj njihovih nekdanjih meja, v medsebojnih odnosih, kakršni so bili v navadi za časa teh držav. Ne za vse, a za dovolj njih, da ura stoji, sploh ker se množice ostalih redno odseljujejo. Primerjava z zaljubljenostjo v nekoga, ki že leta živi svoje (po možnosti družinsko) življenje brez stikov s tabo, se ponuja sama od sebe …

Obstaja rešitev za to nesrečno deželo? Ja, treba jo je odpreti svetu. Treba je sprostiti meje, ukiniti vize in tem ljudem omogočiti, da vidijo svet. Ne kot gastarbajterji, da bi samo garali in spali, vmes pa kalili nočni mir svojih sosedov, ampak kot popotniki, ki bi se seznanjali s tujimi kulturami. Pravzaprav bi morali vsakemu njihovemu prebivalcu predpisati nekaj večtedenskih potovanj na recept. Tudi če bi potovali na račun EU-davkoplačevalcev, bi bila to najmanjša izmed neumnosti, ki jih plačujemo, na dolgi rok pa bi nas tudi stala manj, kot nas bo sedaj. Balkanci namreč samo čakajo, da mednarodni opazovalci odidejo, nato pa bodo nadaljevali s sproščanjem čustev, kjer jih je usoda ustavila … Ob srce parajoči plesni glasbi seveda …

#Kolumne #Gregor-hrovatin