»Moje življenje pripada sedaj višjemu cilju, tako da ne bom naredil več ničesar, kar mu ne koristi. Tega ne more nihče uganiti, prav tako pa tega tudi sam še ne smem izdati: vendar vam (in ravno vam najraje) lahko priznam, da zahteva heroičen način razmišljanja …« (iz pisma Friedricha Nietzscheja Malwidi von Meysenbug, julij 1882)

1. sled – Nietzsche ateist

Nietzschejev Antikrist: »Bog kot formula za vsakršno obrekovanje 'tostranstva', za vsakršno laž o 'onstranstvu'! Pobožanstvenje niča v Bogu, posvetitev volje do niča!« (A: 287)

Nietzschejevo radikalno vprašanje: Je religija življenju koristila, je življenje potrjujoča, ali pa je njegovo nasprotje?

Ob branju Nietzschejevih del sem dokončno postal ateist. Ateizem mi ne pomeni zanikanja obstoja boga (kar tudi ni bil Nietzschejev namen), temveč najprej pomeni spremembo v načinu življenja: ideja boga Stvarnika in nekoga, ki bo v onstranstvu nagradil naša dobra dejanja, slaba pa kaznoval, na življenje nima več nobenega vpliva. Za ateista takšno razmišljanje nima smisla. Ateist živi tako, da ga spraševanje o tem, kaj – če sploh kaj – pride po smrti, zanima bolj kot ontološki problem, kot pa da bi bilo od odgovora na to vprašanje odvisno njegovo delovanje. Ateist je skeptik glede tega, da je še kaj po smrti. Živi življenje, v katerem se poskuša osredotočiti na trenutek eksistence »tukaj in sedaj«. Ko Nietzsche položi Zaratustri v usta besede »Ostanite zvesti zemlji!«, ima nemara v mislih držo, ki jo lepo poimenuje tudi Camusova formula »živeti brez priziva«: »Rotim vas, bratje moji, ostanite zvesti zemlji in ne verjemite tistim, ki vam govorijo o nadzemeljskem upanju! To so struparji, pa naj vedo ali ne.« (Z: 12)

Ateist živi svoje življenje brez občutkov krivde in nenehnega spraševanja o tem, s kakšno pravico sploh živi; eksistence namreč ne upraviči šele to, kar pride po tem; niti ni eksistenca odplačevanje dolga, ki ga nikoli ni mogoče odplačati, kot to velja v krščanstvu (in kapitalizmu[1]); eksistence sploh ni treba šele upravičiti, dovolj je, da jo živimo kot dar. Tako je govoril tudi Zaratustra.

Nietzsche ateist govori o življenju kot umetniškem delu. Življenje kot dar, ki ga poskušamo živeti kot takšnega: kot dragocenost, ki nam je bila dana za nekaj časa in ki jo moramo varovati kot plamen v vetru.

Ateizem kot potrjevanje pluralnosti mnogoterosti eksistence, odprtosti sveta: »[D]a svet ni enost ne kot senzorij ne kot duh, šele to je velika osvoboditev – šele s tem je spet vzpostavljena nedolžnost postajanja …« (SM: 44)

2. sled – Nietzsche optimist

Nietzsche je bil radikalen v tem, da je to, kar je življenju nasprotno, tj. odrekanje življenju, prepoznal tudi in še zlasti v »pozitivizmu«, s katerim se poskuša pojasnjevati človeka. Človek naj bi bil po naravi to ali ono, npr. »sebičen«, »tekmovalen«, »oblastiželjen« itd. Človek po naravi sploh nič še ni, saj je nedokončano bitje oz. proces iznajdevanja (sebe). »Kako postati to, kar si« – neponovljiv in originalen posameznik. Umetnost življenja, živeti življenje kot umetniško delo, kar pomeni, da človekova identiteta ni določena, pomenov eksistence pa nikoli ne bo mogoče izčrpati. V tem je Nietzschejev optimizem: človek bo lahko postal (nekaj drugega), mogoče so preobrazbe duha. Za Nietzscheja je človek skrivnost, zato je vsak pozitivističen pristop k njegovemu pojasnjevanju neadekvaten.

»Veliko na človeku je to, da je most in ne cilj: na človeku je mogoče ljubiti to, da je prehod in zahod. Ljubim tiste, ki ne znajo živeti drugače kakor kot zahajajoči, ker so prehajajoči.« (Z: 14)

»Človek je nekaj, kar je treba preseči. Kaj ste storili vi, da bi ga presegli?« (Z: 12)

Nietzsche torej o človeku razmišlja kot presežku nad samim sabo in tem, kar se daje kot nekaj že narejenega, sklenjenega v sebi. »Postanite to, kar ste!« zapiše v svojem pismu prijateljici Lou von Salome. Človek naj postane (po-staja) takšen presežek, enigma v osrčju sveta. Nietzschejev optimizem je v tem, da je zmožnost za preobrazbo duhu notranja, kar pomeni, da je zanjo človek zmožen že po svoji naravi.

Človekova narava je torej natanko ta zmožnost za preobrazbo (duha), ali: Človek je edino bitje, ki je zmožen zavrniti to, kar je (da bi lahko obstajalo še nekaj drugega), kot je pripomnil slavni Nietzschejev učenec Albert Camus.

3. sled – Nietzsche pesimist

Filozofija s kladivom pozna tudi svoje nasprotnike. To so tisti, ki jih filozof imenuje pesimisti, dekadenti, nihilisti.

Najprej: Kaj je pesimizem? Nek način razmišljanja, ki ga Nietzsche prepozna denimo pri Schopenhauerju: potem, ko je ta odkril voljo kot temeljni princip, je svoje razmišljanje pripeljal do zaključka, da je volja tudi tisto, kar vodi v pogubo, v obup in resignacijo. Ker »človek raje hoče nič, kot da nič ne bi hotel«, kot bo kasneje rekel Nietzsche, naj bi bil obsojen na bolj ali manj nesmiselno eksistiranje (Schopenhauer tako kot Nietzsche pač ni verjel v onstranstvo, kjer bo človek prejel nagrado za trpljenje in bolečine, ki jih mora prestati na tem svetu). Pesimizem sicer izhaja iz pravilnega uvida, premise so prave, a zaključki, ki jih naredi, napačni. Nietzsche bo zato v Schopenhauerjevi filozofiji prepoznal »asketski ideal«, ki življenje obrača zoper njega samega, v njegovem konceptu volje do življenja pa izčrpanost in obup, zaradi katere nekdo potem o življenju izreče sodbo, da »je zanič in da se ne izplača«.

Dekadenca moderne dobe je nekaj bolj perfidnega, saj v njej pogosto umanjka poštenost, ki jo še vedno premore pesimizem. Dekadentno je tudi navidezno slavljenje življenja, zapovedano veselje in glorificiranje, idealiziranje mladosti in estetiziranega telesa, ki prežema zlasti pop kulturo, in ko je kot smisel življenja postavljeno neskončno rajanje in žur, nenehno uživanje in predajanje malim vsakdanjim ugodjem. Ko se ustvarja vtis, da svet postaja ena sama harmonična celota, kjer bodo dokončno odpravljene vse težave, ki so v preteklosti pestile človeštvo. Dekadentnost takšnega stanja zavesti je v tem, da se ta uveljavlja v svetu, ki je vse prej kot prijazen, poln veselja, medsebojnega razumevanja in miru.

Nietzsche filozof pozna tudi »sveti Ne«. Upor vsemu tistemu, kar življenje pohablja, iz svobodnega človeka pa poskuša narediti sužnja. Čemu se Nietzsche upira? Nihilizmu v vseh njegovih oblikah. Nihilizem zadnjega človeka je ultimativna grožnja življenju: zadnji človek je samozadovoljni človek, ki verjame le še v svojo malenkostno eksistenco, v kateri ni več prostora za karkoli vzvišenega; ne verjame več v ideale, zanje je edini ideal njegov lastni ego, ki se posveča v glavnem samo še temu, kar mu prinaša korist. Ego zadnjega človeka hoče oblast in vse, kar mu to omogoča: denar, hoče biti slaven, hoče da ga malikujejo in kujejo v zvezde. Vse, s čimer se sreča, vidi kot možno sredstvo za dosego svojih ciljev: Kako mi bo nekaj (npr. prijateljstvo z nekom, neka ideja ali zamisel, izkušnja ...) koristilo? se sprašuje na vsakem koraku. Zadnji človek je tudi poln resentimenta in slabe vesti: drugi lahko hitro postane grožnja in nekdo, ki vzbuja zavist.

»Povem vam: v sebi moraš imeti še kaos, da moreš roditi plešočo zvezdo. Povem vam: vi imate še kaos v sebi. Gorje! Pride čas, ko človek ne bo rodil nobene zvezde več. Gorje! Pride čas najbolj zaničevanja vrednega človeka, ki se sam ne more več zaničevati. Glejte! Kažem vam zadnjega človeka. 'Kaj je ljubezen? Kaj je stvaritev? Kaj je hrepenenje? Kaj je zvezda?' – tako sprašuje zadnji človek in mežika. Zemlja potem postane majhna in po nji skače zadnji človek, ki vse dela majhno. Njegov rod je neiztrebljiv kakor bolšji; zadnji človek živi najdlje. 'Mi smo iznašli srečo,' govorijo zadnji ljudje in mežikajo. … Pametni so in vedo vse, kaj se je zgodilo: zato ni konca norčevanju. Še se pričkajo, vendar se kmalu pobotajo – drugače jim to pokvari želodec. Imaš svoje veseljce za čez dan in svoje veseljce za čez noč …« (Z: 16-17)

Človek resentimenta je obseden s samim sabo, ne zmore se več ukvarjati z ničemer drugim kot s sabo – na koncu koncev je vse povezano z njim in z njegovo kariero, »uspehom«, kapitalom ... Deluje samozavestno in prepričano vase, a občutki neadekvatnosti in samoprezira se v njem kaj hitro pojavijo, ko preneha »uspevati«. Ne spoštuje nikogar in nihče mu ni prijatelj, saj je za prijateljstvo nujna dobrohotnost v odnosu do drugega, zadnji človek pa je popolnoma egocentričen.

»Ljubim tistega, čigar duša razdaja, ki noče zahvale in ne vrača: zmeraj namreč podarja in se noče ohraniti.« (Z: 15)

Nietzsche je pesimist, ker ugotavlja, da naša kultura še vedno ne pozna načina, kako se učinkovito upreti zadnjemu človeku, da bi ta izginil enkrat za vselej. Nasprotno: svet je poln vase zagledanih in koristoljubnih zadnjih ljudi – pogosto ravno ti vodijo države in so na čelu finančnih in drugih institucij, ki pomembno krojijo naša vsakdanja življenja, slavni so in občudovani, ljudje pa jim še kar izkazujejo svojo podporo in naklonjenost.

3. sled – Tragično občutje življenja: Nietzsche upornik

V svetu simuliranega veselja in prisile izražanja nenehne vzhičenosti, Nietzschejeva filozofija deluje kot balzam. Tisto, kar je življenje potrjujoče, ni plehki hedonizem (»če že ne moremo upati na kaj boljšega, pa se vsaj zabavajmo«), ki je danes že skorajda vsepovsod. Tragično občutje ni isto kot zagrenjenost in resignacija (zagrenjen človek bo namreč porabil ogromno časa in energije, da bo našel dovolj razlogov za upravičenje svojega slabega počutja).

Kaj ima pravzaprav Nietzsche v mislih, ko govori o tem, kar je za življenje?

Človek ima vselej dovolj razlogov za obup in resigniranost, v tragičnem občutju pa gre za nekaj povsem drugega: gre za vedrino duha. Svet je poln grozot, nasilja, cinizma in brezbrižnosti. Kaj v takšnem svetu pomeni reči življenju »Da«? Živeti življenje z zaupanjem, zaupati življenju … Tragično občutje je tisto, ki je prisotno denimo v bluesovski glasbi – Nietzsche je bluesman v svetu idej; za blues je značilno slavljenje življenje sredi katastrofe, blues kot dionizična glasba se ne spreneveda o svetu in medčloveških odnosih, slavi pa življenjsko moč in se obenem upira vsemu tistemu, kar uničuje pogoje svobodnega-ustvarjalnega življenja.

Kdo je tedaj »svobodni duh« po Nietzscheju? Je to človek, ki se je otresel vseh zavor in ki se vede, kot da je vse dovoljeno (saj je bog mrtev)? Je onstran dobrega in zlega res nemoralni posameznik, sebičnež, grabežljivi oblastiželjnež, ki ga denimo uteleša Cankarjev Kantor (in v katerem nekateri interpreti vidijo utelešenje Nietzschejevega nadčloveka in volje do moči)? Je volja do moči volja do oblasti oz. dominacije?

Nietzscheja je treba brati natančno: ko govori o silah, ki se med seboj borijo za prevlado (značilnost vsake sile, pravi Nietzsche, je ta, da poskuša postati dominantna – »kateri instinkt je postal dominanten?« se sprašuje tudi tedaj, ko razmišlja o pomenu idej nekega filozofa), tega ne smemo prehitro prevesti v pojme dominacije in odnosov med vladajočimi in vladanimi, kakršni se vzpostavljajo v skupnostih. Kaj hoče volja kot moč? Nietzschejev odgovor je kompleksen in enigmatičen: volja moči hoče stopnjevanje občutka moči. Občutek moči je intenzivnost bivanja, s katero se življenje potrjuje (življenje potrjujoči je tisti tip eksistence, ko nekdo živi intenzivno, izkuša/občuti eksistenco kot odprtost oz. mnogoterost). Izkušnja intenzivnosti je v vsakem ustvarjalnem dejanju (hoteti = ustvarjati). Živeti tako kot umetnik ustvarja umetniško delo: z enako intenzivnostjo, odprtostjo, pozornostjo? Vsaka sprememba (v svetu/sveta) je torej najprej preobrazba duha – je v načinu, kako je svet izkušen, viden, občuten (resnica je stvar perspektive [subjekta] – kar pa nikakor ne pomeni, da je relativna, ali pa da ima vsak posameznik svojo resnico). (Umetniško delo namreč nastaja, sledeč neki nujnosti. V umetniškem delu ni nič arbitrarnega, resnica v njem ni nikogaršnja last, saj je človek-umetnik subjekt resnice.)

Upornik je ustvarjalec, ustvarjalec je upornik par excellence. Mislec kot upornik: uporništvo je vselej afirmativno dejanje (sveti Da), šele iz tega sledi njegova »negativnost« (upor kot biti proti).

4. sled – Dobra volja do moči

»Kje je nedolžnost? Kjer je volja do ploditve. In kdor hoče ustvarjati še čez sebe, ima najčistejšo voljo. Kje je lepota? Kjer moram hoteti z vso voljo; kjer hočem ljubiti in propasti, da podoba ne ostane samo podoba.« (Z: 142)

Kaj pomeni razlika aktivno - reaktivno? Nietzsche jo opiše kot razliko med načini, »tipi« eksistence. Kdo živi aktivni tip eksistence? Je to človek, ki je nenehno »v pogonu«, način življenja, ki je danes postal zapovedan (ko moramo celo prosti čas preživljati »aktivno«)? Smo potemtakem vstopili v ničejansko obdobje, čas, ko so se njegove napovedi končno uresničile (nadčlovek kot tisti, ki z »nadčloveškimi« napori vzdržuje sodobni kapitalizem pri življenju, hiper-potrošnik)?

Ponovno: kaj je volja do moči? Ni atribut ali psihološka lastnost posameznika (»močna volja«). Volja do moči je energija ali življenjska moč – ali ima kot takšna cilj? Cilj volje do moči je vztrajanje oz. ponovitev, vračanje diference, je volja do samopreseganja. Eden od aksiomov Nietzschejeve filozofije je namreč tale: ponoviti je mogoče samo neponovljivo (ponavljanje, za katerega je zmožen otrok v treh preobrazbah). Večno se vrača zgolj tisto, kar se ne more vrniti drugače kot drugačno, drugo. Vendar pa to ponavljanje ni izčrpavajoče, saj s seboj prinaša neko novo senzibilnost, porast občutka življenjske moči, vitalnost oz. energijo. Življenje, ki bi ga izbrali, tudi če bi ga morali ponoviti še neskončnokrat:

»Ampak v najsamotnejši puščavi nastane druga preobrazba: tu se duh spremeni v leva, hoče si upleniti svobodo in zagospodariti v svoji puščavi. … Ampak povejte, bratje moji, kaj pa zmore otrok, česar niti lev ni zmogel? Kaj mora roparski lev postati tudi še otrok? Nedolžnost je otrok, in pozaba, začetek od kraja, igra, iz sebe vrteče se kolo, prvi gib, sveti ja. Ja, za igro ustvarjanja, bratje moji, je potreben sveti ja: duh hoče pač svojo voljo, v svetu izgubljeni si pridobi svoj svet.« (Z: 28-29)

Občutek življenjske moči ali energičnost eksistence je dobra volja ali veselje kot prehajanje bližje popolnosti: nadčlovek je višji tip vsega, kar je, kot bo rekel Nietzsche.

»Kaj je dobro? – Vse, kar v človeku poviša občutek moči, voljo do moči, moč samo. Kaj je slabo? – Vse, kar izvira iz slabosti. Kaj je sreča? – Občutenje tega, da moč raste, da je odpor premagan. Ne zadovoljstvo, marveč več moči; ne mir nasploh, marveč boj; ne vrlina, marveč vrlost /vrlina v renesančnem smislu, virtu, vrlina brez moralizma/.« (A: 272)

Nietzsche govori o življenju, osvobojenem občutkov krivde in neadekvatnosti, zamer in slabe vesti, zavisti in oblastiželjnosti. »Človek je nekaj, kar je treba preseči« – preseči to, kar je človeško, preveč človeško (zavist, hlepenje po gospostvenih odnosih, sovraštvo in slaba vest). Potem nastopi lahkonogi Zaratustra plesalec, čigar ples je vselej tudi metafora misli ...

Sklep: ničejanstvo danes?

»Najtišje besede prinesejo vihar. Misli, ki hodijo z golobjimi nogami, vodijo svet.« (Z: 173)

Ker razmišljam o Nietscheju, sem torej ničejanec? (Kaj bi to sploh pomenilo: biti ničejanec?) Najbrž je že jasno, da ničejanec ni nekakšen strokovnjak za »ničejanska vprašanja« ali kaj podobnega. Nietzsche je vsekakor pomembno vplival na moj pogled na svet. Zaradi srečanja z njim nisem več isti človek. Navdihuje me njegov pogum, da vztraja kot času neprimeren brezkompromisni mislec in ironični poet, ter njegova senzibilnost in neprizanesljiva kritika neumnosti in nadutosti. Nista ga zanimala slava in denar, saj je hotel zlasti živeti in se srečevati z drugimi svobodnimi duhovi. Kot takšen je za sabo pustil sled, ki bo še naprej kljubovala vetru časa – čeprav nas bo le-ta (kot bi rekel sodobni poet tragičnega Abbas Kiarostami) na koncu vse odnesel s sabo.

Z = Tako je govoril Zaratustra. Knjiga za vsakogar in za nikogar.

A = Antikrist. Prekletstvo nad krščanstvo.

SM = Somrak malikov ali Kako filozofiramo s kladivom.