Motnje v delovanju telesa (razen možganov)

Če nas nekaj boli, je rešitev enostavna. Obiščemo zdravnika in mu to povemo, nato pa zadevo bolj ali manj prepustimo strokovnjakom.

Če se nekoliko poškodujemo, je rešitev še bolj enostavna. Pokličemo eno izmed obeh znanih trimestnih številk (morda še drugo, če prva ni prava) in povemo, kje smo, nato pa zadevo prepustimo strokovnjakom.

Če se zelo poškodujemo, je rešitev še bolj enostavna; vse je prepuščeno strokovnjakom.

Ti strokovnjaki so seveda lahko mojstri stroke in medčloveških odnosov, lahko so površni tepci, ponavadi pa so nekaj vmes. So pa vsi brez izjeme usposobljeni za delo, ki ga opravljajo. In med seboj so toliko usklajeni, da nas lahko napotijo k ustreznejšim strokovnjakom, če naše motnje v delovanju telesa sami ne znajo ublažiti ali odpraviti.

Motnje v delovanju možganov

Če nas doleti duševna bolezen ali kakšna druga snovna sprememba v delovanju možganov, je rešitev na enak način enostavna. Lahko obiščemo osebnega zdravnika, ki nas napoti k psihologu, psihiatru ali nevrologu, lahko se k njim odpravimo sami ali pa nas, če nenadoma postane zelo hudo, privede kdo drug. Vsak od njih bo uporabil ustaljene postopke za določitev motnje ter predpisal zdravila, ki vplivajo na delovanje možganov od znotraj, ali poseg, ki vpliva od zunaj. Verjetno nam bo predpisal tudi nekaj osebnih in/ali skupinskih zdravilnih pogovorov s seboj ali z drugim strokovnjakom. Če smo kaj pozabili, bomo deležni šole, morda pa nam bodo predpisali tudi ustvarjalne delavnice, ki dokazano vzpodbujajo ustrezno možgansko dejavnost.

Nesnovne motnje – motnje v doživljanju in odzivanju na doživeto

Zgoraj našteto je bolj ali manj vse, kar nam lahko ponudijo strokovnjaki za blaženje in odpravljanje snovnih, torej merljivih in brezosebnih motenj. Njihova pomoč seveda vpliva tudi na naše doživljanje in vedenje, vendar je to stvar naključja, v najboljšem primeru ljubiteljstva. Ti strokovnjaki se s tem ne ukvarjajo strokovno, in to iz enostavnega razloga, ker je zadeva osebna, pri vsakem človeku drugačna, nemerljiva in za znanost neuporabna.

Če imamo motnje doživljanja in vedenja – če smo torej po domače v dreku in ne vidimo ven – pomoči ne bomo našli pri strokovnjakih. Ne bodo nas obravnavali ljudje, ki so zadevo več let široko in poglobljeno proučevali na vseučiliški ravni, se nato osredotočili na tiste oblike, v katerih so se počutili najmočnejše, ter se v njih neprestano učno in izkustveno izpopolnjevali (izjema tega pravila so socialni delavci, ki pa na žalost prepogosto ravnajo ne le kot ljubitelji, ampak celo kot neljubitelji, in potiskajo ljudi še globje v drek). Ne, obravnavali nas bodo večinoma ljudje, ki so opravili bolj ali manj kratke tečaje pri ljudeh z izkušnjami, ali pa ljudje z izkušnjami in brez tečajev.

Tudi med njimi so površni tepci, so mojstri stroke in človeških odnosov ali pa nekaj vmes. So raziskovalci in izumitelji, katerih ugotovitve in dosežki bodo našim in prihodnjim rodovom morda pomagali dvigniti kakovost doživljanja in medsebojnih odnosov. So pa tudi izkoriščevalci, samoljubi in predvsem ljudje, ki se preko pomoči drugim v stiski izogibajo soočanju z lastno stisko. Brez izjeme vsi pa so ljubitelji – strokovno neusposobljeni za delo, ki ga opravljajo. In kaj drugega niti ne morejo biti, kajti stroke na tem področju ni.

Če smo torej v stiski in razmišljamo, ali naj se obrnemo na socialnega delavca, študenta na SOS telefonu, prostovoljca v tem ali onem društvu, guruja, svečenika, zdravilca, vedeževalca ali pa nemara psihologa oziroma psihiatra, je povsem vseeno, kaj naredimo. V vsakem primeru lahko naletimo na človeka, ki nam bo pomagal, ki nam ne bo pomagal ali ki nam bo škodoval. Igra na srečo …

In ker so ti ljudje med seboj neusklajeni, imajo malo ali nič pojma, kaj delajo drugi. Pogosto med njimi vlada rivalstvo. Če naših motenj v doživljanju in vedenju sami ne zmorejo ublažiti ali odpraviti, nas ne bodo znali napotiti k ustreznejšemu ljubiteljskemu pomočniku. Vsak obisk je torej nova srečka, ki jo moramo izbrati sami …

Prvič objavljeno l. 2011 na Vest.si.