V filmu The Wolf of Wall Street, narejenem po resnični zgodbi,slišimo kmalu po začetku filma, da denar spremeni človeka na bolje. Jordan Belfort iskreno verjame, da je to res; verjamejo tudi številni drugi ljudje. Resnica pa je prav nasprotna.

Ko so naredili na Barkleyju in nekaterih drugih univerzah po svetu preprost preizkus s študenti, igrali so znano kapitalistično igrico Monopoly, se je izkazalo, kar smo kot psihologi sicer lahko pričakovali, pa vendar je bilo spoznanje nekoliko presenetljivo; podobnih poskusov je bilo namreč že veliko in vsi so postregli s podobnimi rezultati.

Eksperiment je zelo preprost. Monopoly je igra, v kateri skušaš prigrabiti čim več zase in seveda na koncu vse, če je le mogoče, ali pa vsaj več kot drugi. To je čisto preprosta predatorska igra, ki ni v nikakršni resni zvezi s svobodo ljudi ali s smislom življenja.

V eksperimentu so dali nekaterim igralcev že vnaprej toliko več denarja, da je bilo popolnoma jasno, da bodo zmagali. Kdor je dobil že na začetku trikrat manj denarja kot drugi, je bil kajpak obsojen na počasno propadanje.

Vzporednica z vsakdanjim kapitalističnim življenjem je seveda namerna in očitna. Ljudje, ki imajo, bodo pač zmagovali in imeli še več. Nič novega pod soncem. In ljudje, ki imajo malo ali nič, bodo še naprej imeli malo ali nič. Dolgčas.

Ali pa ne, kajti vsak dan smo primorani prenašati propagando, da bomo imeli že kmalu vsi nekoliko več, kot imamo danes. Taka je ena velikih iluzij kapitalizma.

Kapitalizem zaradi notranjih protislovij take iluzije preprosto potrebuje, zato jih tudi obnavlja in agrajuje. Ljudje morajo verjeti v iluzijo o neprestani rasti.

Psihološko je izjemno pomembno, kar so udeleženci eksperimentov povedali po končani igri. Tako rekoč vsi zmagovalci so bili trdno prepričani, da so zmagali zaradi lastnih sposobnosti, zmožnosti, strategij in pameti.

Čeprav so zmagali zaradi prednosti, na katero niso sami vplivali, so bili prepričani, da so zmagali zaradi lastne pameti, inteligence, iznajdljivosti in tako naprej, kar je seveda popoln nesmisel. Vidimo torej, kako ljudje sami ustvarjajo iluzije, s katerimi se prepričujejo v lastne sposobnosti.

Kapitalizem torej potrebuje iluzije, ljudje, ki v njem zmagujejo, pa tudi ustvarjajo komplementarne iluzije, zato nujno verjamejo v kapitalizem in ga s tem podpirajo v njegovi iluzorni naravi. Kapitalizem ne more obstajati brez psihologije ljudi in njihove zmožnosti za iluzije.

Rezultati eksperimentov nesporno dokazujejo celo to, da ljudje, ki se kljub vsemu uspejo povzpeti po lestvici in imeti več, kot so imeli na začetku, vse manj izražajo sočutje, empatijo in solidarnost z drugimi ljudmi. Vzporedno narašča to, kar imenujemo self-interest. Ljudje postajajo prepričani, da je bogatenje dobro, da je grabežljivost dobra, da je tekmovanje z drugimi ljudmi dobro, da je egoizem, skrb, da imaš čim več, dober, da je egocentričnost dobra.

Kaj se torej zgodi? Zgodi se natanko to, kar je že del vladajoče kapitalistične ideologije. Ljudje, ki so člani elit, že uporabljajo besednjak, ki zajema pravkar naštete izraze, ljudje, ki se vzpenjajo, pa sprejemajo ideologijo kot del svojega mentalnega sveta, zato uporabljajo enak besednjak: dobro je, da človek skrbi zase, da hoče imeti več in več, da je sebičen egoist.

Torej ni čisto res, da je grabežljiv zgolj kapitalizem. Ta pravzaprav ne more biti tak, saj ni človeško bitje. Zato pa omogoča grabežljivost tistim, ki so na vrhu ali pa se vzpenjajo proti njemu. Ljudje se torej spreminjajo, ko dobivajo denar, ko plezajo po družbeni lestvici v egoistične predatorje.

Mirno lahko rečemo, da psihološki eksperimenti potrjujejo hipotezo, da se spreminjajo na slabše. Ne vsi in ne vselej, seveda, toda tendenca je povsem jasna in dokazana.

Ko imaš torej veliko, braniš bogastvo, da ga ne bi izgubil, da ti ga drugi ne bi vzeli, saj tekmujejo s teboj. Ker si prepričan, da si bogat zaradi svojih sposobnosti, ne pa zaradi naključij, hočeš dokazati sebi in drugim, da si sposoben zaslužiti še več. Torej hočeš imeti še več, zato tekmuješ z drugimi, da bi se to tudi zgodilo.

Zakaj bi se tako vedenje ljudi spremenilo? Če so rezultati eksperimentov vsaj malo veljavni in objektivni, potem ni logike, da bi se spremenilo, kar pomeni, da bodo propagandna sporočila še naprej spodbujala ljudi, naj plezajo po lestvici in – postajajo slabši.

Po drugi strani je tudi empirično res, da se razlike med bogatim in revnimi ljudmi povečujejo. Danes so že zelo velike. Zopet ni logike, da bi se trend spremenil oziroma obrnil, kar pomeni, da bodo bogati še bogatejši, razlike med revnimi in bogatimi pa še večje.

Ko nas nagovarjajo, naj bogatimo in uspevamo, nas nagovarjajo k manjši socialni in družbeni odgovornosti, k manjši socialni pravičnosti, ne k večji. Egoisti in povzpetniški privatni lastniki kapitala nimajo nobenega posebnega interesa za obče dobro, kar je logično. Self-interes pač ni isto kot družbena solidarnost ali čut za socialno pravičnost.

Torej nas nagovarjajo, naj se obnašamo manj odgovorno, manj solidarno, manj pravično in bolj grabežljivo. In natanko bankirji s takimi zmožnostmi so sprožili recesijo, v kateri smo. V taki perspektivi egalitarnost in solidarnost nimata česa iskati. Da ne govorim o sočutju.

Česa se še lahko naučimo iz omenjenih raziskav? Da so ljudje zelo hitro pripravljeni verjeti v nekaj, kar ni res, v iluzije torej. Propaganda to psihološko spoznanje izkorišča, zato vam danes ne bodo govorili o objektivnih podatkih, kam gre kapitalizem in v kakšnem stanju je.

Boste pa slišali veliko zgodb o rasti in možnostih za nove pustolovščine. Toda Marx je že zdavnaj dokazal, zakaj so take zgodbe nujne: zaradi tendenčnega padanja profitabilnosti. Kapitalizem zato nujno potrebuje novo proizvodnjo, nove dobrine in storitve, nove investicije in nove pustolovščine.

Morda je ena ključnih besed, ki jih potrebuje kapitalizem za preživetje – confidence. Potrebno je zaupanje: vlagateljev, menedžerjev, bankirjev, politikov, potrošnikov … Kdor zaupa v kapitalizem, karkoli že to pomeni, je prepričan, da deluje in bo deloval še naprej. Potreben je gigantski ideološki aparat, da vsak dan znova prepriča ljudi – da zaupajo. Tako nor in nestabilen je kapitalizem, da mora nenehno prepričevati ljudi, naj vendarle še malo zaupajo vanj.

Kaj pa ljudje? Še vedno zaupajo. Človeško, vse preveč človeško.