Umetniki bi naj bili rahlo otročji večni radovedneži, sposobni videti stvari iz različnih zornih kotov, ki se radi igrajo in preizkušajo novosti. Športniki pa veljajo za gromozanske, samo v zmago usmerjene kupe mišic, ki garajo in živijo kot roboti. V resnici je ravno obratno, le da športniki niso otročji, umetniki pa ne gromozanski kupi mišic …

Da si ustvarimo sliko, obiščimo najprej tečaj igranja, pisanja, plesanja ali slikanja. Kaj vidimo? Posameznike, ki se na vse kriplje trudijo udejaniti vsak svojo zamisel, pri čemer jim sploh ni pomembno, ali je ta zamisel v skladu z učiteljevim načrtom dela. Njihova telesa so napeta kot struna, in ko je navodilo, da se morajo sprostiti, jim od truda pot lije v potokih. Učitelj jim lahko predstavi različne postopke, jih popravlja in jim svetuje, kako nadgraditi svoje veščine, ampak oni bodo vztrajno, kot za nalašč, ponavljali iste postopke in napake, ne da bi znali razumno pojasniti, čemu.

Zdaj pa se preselimo v prostore športnega društva. Kaj vidimo? Eno samo radovedno igrivost, ki se nikoli ne upeha pri preizkušanju neštetih možnosti, kako izvesti to ali ono. Napetost in sproščenost se redno in podzavestno izmenjujeta v skladu z okoliščinami. Trenerjeve pripombe se upoštevajo brez ugovorov in vsi se jih trudijo izpolniti v lastno in skupno dobro, po treningu pa še malo vežbajo tisto, kar jim ne gre najbolje.

Zdaj pa pojdimo v umetniško šolo. Tam so učenci res bolj ubogljivi, zato pa so učitelji omejeni. Spomnimo se, kakšne hvale krožijo o najboljših (in tudi tistih povprečnih) umetniških akademijah? »Najprej te slečejo, razstavijo in uničijo, potem pa začnejo iz tega graditi novo osebnost!« Ubijejo človeka in ustvarijo robota, ki bo v nedogled ponavljal, kar so v nedogled ponavljali sami – brezdušno stremenje k aplavzu.

Kaj pa počnejo v ljubiteljskih tekmovalnih klubih? Tudi tam trenerji vedo več in bolje od članov. Za seboj imajo več izkušenj, vaj, tekem in okoliščin, v katerih se je obneslo to ali ono. Pozorni so na majhne napake in napredke svojih varovancev in delajo na podrobnostih. Njihov cilje je – tekmovati po najboljših močeh.

Na koncu si oglejmo poklicne umetnike in športnike. Za koga govorimo: »Lepa poteza!« »Odlično izvedeno!« »To je bila čista poezija!« … In za koga: »… prepoznavne poteze …« »… odlična serija izdelkov …« »… načrtno in domišljeno do zadnje podrobnosti …« …

Primerjajmo zmagovalnega športnika ali ekipo s tistima, ki si izborita 7 mesto – koga je lepše gledati? Kaj pa ločuje zmagovalca na umetniškem natečaju od tistega, ki ne dobi nobene nagrade? Da je vložil več truda v to, da bi zmagal, kot v umetniško delo, s katerim bi zmagal.

Edini preostali umetniki današnjega časa so športniki. Kar so bili nekoč športniki, pa so danes (s primerljivimi prihodki in pozornostjo množic) umetniki – veseljaški pijančki, ki se trudijo drug drugega premagati.